Pri svojem pisanju se rad naslanja na tradicijo pisateljev iz nekdanje države, ki so svoje romane pisali, »rekel bi cedili pet, šest let, tako sem tudi jaz tega pisal zelo dolgo, tipkal sem ga na pisalni stroj, saj mi je le tako uspevalo, da je vsaka beseda posebej zazvenela ,« je pojasnil Damir Karakaš v pogovoru s prevajalcem Jurijem Hudolinom, ki je objavljen v slovenskem prevodu Proslave (Beletrina, 2022), in ki se med drugim loteva zgodovinske teme ustaštva. Zagotovo gre za enega najbolj razvpitih, prevajanih in nagrajevanih hrvaških avtorjev zadnjega desetletja. Srečali ga boste na vseh vidnejših domačih in tujih literarnih festivalih, z rdečo kravato ali v ponošenem usnjenem plašču, predvsem pa s svinčnikom v roki; ponavadi odsotno nekam zre ali kraca po papirju, toda potem se v hipu zapiči v vas in tisto, kar pove, deluje kot izstreljena krogla v srce demona.
Če mi dovolite, bi začela tam, kjer sva nazadnje končala s pogovorom, pri romanu Proslava, ki je na Hrvaškem izšel leta 2019, v prevodu Jurija Hudolina pa letos v slovenščini pri Beletrini. Potem je izšel še vaš roman Obračališče, za izid katerega sem izvedela preko Facebooka, kjer spremljam tudi odzive. Očitno vam Facebook kot medij ustreza?
Nisem človek, ki preživlja čas na družbenih omrežjih, niti me posebej ne zanimajo. V življenju imam pomembnejše delo, raje berem knjige, gledam filme, poslušam dobro glasbo. To je nekakšna psihična higiena v teh čudnih časih. Imam seveda svoj Facebook profil, na katerem objavim, ko izide roman, zanimivo kritiko ali promocijo, ki jo bom imel v mestu, včasih pa delim tudi kakšno šalo. Še posebej zanimivo je, ko se ljudje napijejo in na Facebooku komentirajo, naslednji hip pa že obžalujejo, ker komentar ostane in ga ne morejo umakniti. Na ta način se razdrejo nekatera prijateljstva in poznanstva. Povsem drugače je, ko nekaj rečeš v lokalu, in to izgine v oblaku cigaretnega dima. Sam sem bolj kafanski tip, rad komu kaj grdega rečem ter ga pri tem pogledam v oči.
»Zame je pisanje usoda, ne služba, in kot pisatelj si želim izpolniti usodo pisatelja, rad imam to oglašanje boga, strast, brez tega ne morem napisati niti pisma vodovodni oskrbi,« ste povedali v pogovoru z Jurijem Hudolinom, ki je Proslavo izvrstno prevedel. Zelo hvaležna sem tudi za vajin pogovor, objavljen v slovenski izdaji Proslave. Vaše intervjuje berem podobno kot vašo literaturo. Spomnijo me, kaj je pri pisanju res pomembno. Imate občutek, da ste na Hrvaškem slišani? Da vas berejo? Ali gre še vedno predvsem za odzive na vaš status anarhista, komunista, kontroverzneža?
Pri Franzu Kafki je en zanimiv stavek, ki odgovarja na vprašanje, zakaj pišem, in se glasi: »Da bi bil«. Vesel sem, da se moje knjige berejo in prodajajo. Od letošnjega leta je Šumenje gozda vključeno v učbenike osmih razredov osnovne šole in tretjih letnikov gimnazije. V vsakem primeru pa pišem knjige, ki bi jih rad prebiral, tako da če so še komu všeč, sem vesel, če ne, tudi v redu in s tem nimam težav.
Kar zadeva moj rodni kraj, ki ga zaradi romana Proslava nisem obiskal skoraj tri leta, ker so mi grozili in je bilo moje življenje ogroženo, je to malo drugačna zgodba. Tam namreč mojih knjig sploh ne berejo ali pa jih berejo po svoje in potem naokrog širijo laži. Tam zaradi svojih stališč nikoli nisem bil posebej priljubljen, ker se zavzemam za pravice žensk, hodim po gejevskih paradah in ne maram ustašev. Vse omenjeno so zame civilizacijski dosežki. Ta odnos najlepše ponazorim s tem, da sem imel literarne večere v Parizu, Berlinu in na Dunaju, na gostovanje pa me zadnjih dvajset let ni povabila nobena knjižnica v Liki. Kot da sem sovražnik številka ena, kar ni čudno, saj duhovniki v cerkvah govorijo proti meni. Ampak, kot sem že omenil … v mojih knjigah je v središču jezik, ne pišem o škandalih na prvo žogo. Pravzaprav imamo fenomen, da so knjige na Hrvaškem pomembne samo tam, kjer se ne berejo. Eden od mojih bratrancev me je jezno poklical in me preklinjal. Ko sem ga vprašal, kakšna bi po njegovem mnenju morala biti moja literatura, je zavpil, piši o ljudskih običajih!
Spomnim se, ko ste imeli v Zagrebu pogovor pred polno dvorano gimnazijcev. Skoraj si lahko slišal, kako so zadrževali dih. Kateri so trije najbolj uporabni napotki piscem, ki šele vstopajo v literaturo?
Ne glede na starost je treba predvsem veliko brati. Sam raje berem kot pišem, danes pa velja ravno obratno. Ljudje veliko pišejo in nimajo časa niti prebrati za seboj. Ne vem, kako je v Sloveniji, a kmalu ne bo Hrvata na Hrvaškem, ki ne bi izdal knjige. No, to niti ni tako nenavadno, ko pa živim v državi s štirimi milijoni genijev. Imamo veliko proizvajalcev besedil, a malo piscev. V preteklosti je bilo precej drugače. Ko so na primer velikemu Osipu Mandelštamu povedali, da je Leon Leonov izdal roman, je rekel, da je to nemogoče. Zakaj, so ga vprašali. Odgovoril je, ker moraš za pisanje romana imeti bodisi ujetnika Dostojevskega bodisi desetino Leva Tolstoja. Mimogrede, mlad pesnik se je prišel k Osipu pritožit, češ da se v revijah nič ne objavlja. Ta ga je brcnil v rit in kričal za njim, ali so kaj objavili Jezusu Kristusu.
Strinjam se z vami, da računalnik kliče po hitrosti, medtem ko se misel pri tipkanju na pisalni stroj drugače formira, kakor da bi bila vsaka beseda veliko bolj pomembna. Kdaj pišete? Ponoči?
Rad pišem ob jutranji zori. Takrat se mi velikokrat pojavi slika očeta, ki se odpravlja na polje delat, z motiko na rami. Kar zadeva tipkalni stroj, sem na bolšjem sejmu ravnokar kupil takega, kot sem si ga vedno želel imeti: majhno, lepo, belo Olimpio Splendid. Zdaj tipkam, lomim besede, a na srečo je družina že vajena tega zvoka. Obožujem ta zvok. Ko si predstavljam zvok pisalnega stroja Danila Kiša na primer, je to zame božanska simfonija. Spomnim se, da sem nekoč obiskal klasično gimnazijo v Senju. Predstavljal sem si, kako ima cel višji razred imel uro tipkanja, jaz pa prislonim uho na vrata in poslušam. Ampak zanimivo, ko sem tipkalni stroj postavil zraven računalnika, iz katerega sem prepisoval, se mi je sovraštvo, s katerim je računalnik gledal na moj tipkalni stroj, zdelo neverjetno. Oko stroja me malo spominja na literaturo samo, obkroženo z vso to hitrostjo, in zdi se mi, da bo v svetu hitrosti in površnosti preživela prav zaradi tega, čemur pravimo počasnost.
Kako ste se lotili pisanja Proslave? Vem, da so vaši najljubši literati izjemni stilisti, Handke, Crnjanski, Kiš, Kafka in da jih nadrobno preučujete. Kateri izmed teh naštetih je bil pomemben za Proslavo?
Stil mi je bil vedno zelo pomemben, vendar mora biti prilagojen besedilu in ne sme biti sam sebi namen. Imamo veliko odličnih stilističnih knjig, a so dolgočasne, dolgčas pa je smrt umetnosti. Pri Proslavi mi je bilo v prvi vrsti pomembno, da najdem način, kako vstopiti v labirinte človeka, ki živi na območju, kjer je človeška kri v zgodovini najbolj sijala.
Večkrat ste opozorili, da sta Šumenje gozda in Proslava bolj poetična od ostalih vaših del. O Šumenju gozda sva se že pogovarjala, zato bom vprašala za Proslavo, ki ste jo menda pisali počasi. Posamezni stavki ali odlomki se berejo kot verzi. Pisati roman počasi je na nek način privilegij, sploh če pomislim na slovensko situacijo, kjer smo zaradi sistema štipendij in točkovanja prisiljeni v hiperprodukcijo. Vam se takšen način pisanja verjetno upira?
Naj takoj povem, da ko gre za literaturo, ne pristajam ne nobene roke, nikoli ne podpisujem pogodb vnaprej. Dovolim si napisati knjigo, tudi če traja dvajset let in tudi, če jo bo potem treba uničiti, vse je namreč stvar procesa. In poezija mi je bila v literaturi vedno zelo pomembna, berem jo pred spanjem namesto molitve, uporabljam jo tudi pri pisanju romanov, saj so romani horizontalni, zato je jezik strukturiran, poezija pa navpična in nam tako omogoča, da dosežemo najbolj oddaljene stvari. Poleg tega je tudi slaba poezija boljša od življenja.
Romana Šumenje gozda in Proslava imata precej skupnega. Poleg poetičnega jezika ju povezuje predvsem gozd. Za vas je gozd veliko več kot le ekosistem, porasel z gozdnim drevjem, je skoraj mitičen kraj, pa vendar zelo realističen, tudi strašen …
Lika je pomemben formativni okvir moje identitete in dela in od tega ne bežim, gozd s svojimi prvinskimi kodami je pomemben del vsega. Rojen sem namreč v gozdu, v gorski vasi, brez cerkve, trgovin, šol, vse, česar sem se naučil kot otrok, je bilo v gozdu, ki me je rešil pred nevarnim očetom. Otroštvo je pomembno obdobje za vsakega človeka, ker si takrat ustvarimo sliko sveta. Pogosto me sprašujejo, kaj je zame gozd, kar je težko vprašanje, skoraj enako težko kot vprašanje, kaj je zame literatura. Zato včasih kot Bora Pekić pravim, da je gozd ogledalo, ki je tu ne le zato, da nam pokaže, kaj je pred njim, temveč tudi zato, da še bolj skrije, kar je za njim.
Nekje ste dejali, da vam je izziv predstavljal lik, ki pripada hudičevi vojski. Ta se znajde v gozdu, ki ga zelo pozorno opazuje. Gozd je njegovo skrivališče in v nekem hipu se zdi, kot da gozd pred nami oživi. Poleg igre svetlobe je pomemben tudi zvok: »V glavi mu je nagajala pšenica, ki je na polju sploh ni bilo … « Noro lep stavek … Pomemben pa je tudi vonj. Skoraj svetoskrunsko je, da junak sredi vojne vpija vonj doma.
Če hočemo razumeti neko osebo, moramo dolgo in skrbno slediti njegovi sledi. To sem poskušal v tem romanu, namerno pravim poskušal, ker je zame literatura v prvi vrsti poskus doseči nemogoče.
»Pri pisanju mi je všeč, da so moji liki prizemljeni, hkrati pa gre za to, da so se vsak hip pripravljeni spustiti se in zalebdeti,« ste komentirali v najinem prejšnjem pogovoru. Zdi se, da se vsi liki v Proslavi gibljejo po tej premisi. Nenazadnje temu sledi tudi Drenka. Mi lahko več poveste o njej? Proslava je namreč tudi ljubezenski roman, erotika je izpisana zelo subtilno …
To je, kot so opazili nekateri, ljubezenski roman, zgodovinsko branje, a tudi knjiga svaril o zlu, ki spet vse glasneje buči. Že od nekdaj so me v knjigah zanimali kompleksni liki, z vsemi pomanjkljivostmi in vrlinami, za katere mora pisatelj imeti razumevanje, zato je bolje, da vsak bralec dojema lik na svoj način, tudi Drenko iz Proslave.
Pogosto se zgodi, da junaki sedejo na tla, v travo. Ne bom rekla, da so vsi zelo naravni ljudje, ker bi bilo to preveč stereotipno, ampak vseeno – kot da njihova iskrenost in pristnost izhajata ravno iz te uravnoteženosti in stika z naravo. Vsi znajo natančno presoditi svoje zmožnosti in predvsem znajo preživeti v gozdu, ter seveda tudi umreti …
Vedno je pomembno najti ravnovesje, kaj bi počeli v življenju med ljudmi, če ne bi imeli ravnovesja, tako je, ko živiš v gozdu. Predvsem pa ko gre za ravnotežje, tako v življenju kot v gozdu spoznaš, da ta svet sestavljajo dobri ljudje, slabi ljudje, pametni ljudje, lopovi, kreteni, bedaki, a vsi ti morajo obstajati.
Zdi se, kot da bi v preteklost vstopali skozi ozko šivankino uho. Proslava naj bi bila tudi zgodovinsko čtivo, kot ste dejali, ampak odnos do preteklosti ni tradicionalen, zgodovinski. Vsi liki so nekako tukaj in zdaj.
No, to je, če se malo pošalim, tudi zato, ker je pri nas preteklost neznana, prihodnost pa je vedno znana, medtem ko sem želel, da moj roman deluje na nek način univerzalno. Kajti kaj se tu spreminja, ustaških pozdravov na Hrvaškem še niso prepovedali, ta roman pa med drugim govori o tem, kako fašizem raste na tleh nevednosti in kako se lahko – tako kot malarija – spremeni v endemijo, močvirnato stanje.
Pravite, da ste kilometre in kilometre pešačili po gozdu in poslušali volkove, da bi prišli do kina v Brinju. Zdi se, kot da je to neko drugo otroštvo, mestoma se zdi skoraj mitično, tudi izjemno kruto.
Odraščal sem v hiši, kjer je spodaj živela živina, zgoraj pa ljudje, v vasi je bila samo ena črno-bela televizija z enim programom, slika je nenehno snežila. Vsi so se zvečer po kmečkih opravilih zbrali pri enem človeku, posedli po tleh, pod televizorjem pa je bila postelja, kjer je umiral starec, malo gledal televizijo, malo ljudi in smrt. Kasneje sem spoznal, kako pomembna je volja v življenju, ker ko se je starec odločil umreti, je umrl. Kasneje sem šel sam v kino in moja ljubezen do kina je bila tako močna, da sem kot otrok hodil več kilometrov, po gorah, gozdovih, snegu, ponoči v spremstvu zavijajočih volkov … Tukaj moram omeniti stavek pisatelja Andreja Makina, ki pravi, da ko gre otrok skozi gozd v kino in ga spremljajo volkovi, ga varuje usoda.
V Proslavi živali nastopajo v različnih vlogah. Vaščani jih trepljajo, predvsem tiste, ki jim koristijo, in jih potem prepuščajo volkovom. Ves čas pa gledamo preživetvene strategije teh ljudi. Prizor z zajcem v poglavju Oče je skrajno pretresljiv, pa tudi komičen, ob vsej tej temačnosti neka svetla barva. Mi lahko malo več poveste o živalskem kozmosu v Proslavi?
Za pripovedovanje zgodbe o živalih na mojem območju bi bila potrebna izčrpna analiza na tisoč straneh, saj čeprav imajo ljudje tam radi živali, je vse tako zapleteno kot življenje samo. Potem ko Mijo svojega psa prepusti volkom, pobegne in začne lajati. Z lajanjem hoče nadomestiti smrt svojega psa, po drugi strani pa se spremeni v žival, ker misli, da bo v živalski preobleki lažje šel skozi strašno vojno.
»Veliko pišem o Liki, in ko pišem o Liki, opisujem Balkan, kjer je v bistvu vse ena velika nesreča.« Radi se sklicujete na Emilea Ciorana, ki je opisal Balkan, češ da gre od poraza do poraza, in da je tudi to napredek. Nesreča se pri vas spremeni v knjigo, film, gledališko predstavo. Je ta nesreča tisto, kar opredeljuje »tradicijo pisateljev nekdanje države«?
No, nesreča je vedno dobra za literaturo, za umetnost nasploh, saj je sreča sama sebi namen, nesreča pa se lahko vedno spremeni v kakšno umetniško delo. Poleg tega, ali ni Bog dal ljudem nesreče v Odiseji, da bi jih lahko opevali?
Pravite, da ste v Proslavi želeli pisati o človeku, ki je lahko, tako kakor pri Dostojevskem, rabelj in žrtev, to pa je tudi značilnost Balkana, »kjer je skozi zgodovino vedno intenzivno klokotala kri« … Je to tisto, kar odgovorite na primer tujemu bralcu, ki pričakuje, da boste pripovedovali o vojni, o balkanskih specifikah?
Nisem obremenjen s kakršnimi koli zahodnjaškimi pričakovanji, niti ne pišem o stvareh, ki bi ugajale. Zdaj v Varšavi pri scenariju Proslave pomaga oskarjevec Pavel Pavlikovski. Snemanje se bo začelo jeseni. Seveda sem vesel, da so se odločili za mojo zgodbo, a ko sem pisal roman, o tem nisem razmišljal niti za sekundo.
Naj se za trenutek lahko vrneva h Handkeju. Vem, da je Handke za vas formativno zelo pomemben pisatelj. Kot študent ste njegovo knjigo Vratarjev strah pred enajstmetrovko kakor biblijo nosili v žepu. Strinjam se z vami, da je v vsakem Handkejevem delu vsak stavek strukturiran na svojstven način. Toda kaj porečete na komentarje, da je Handke »politični idiot«?
Vse Handkejeve knjige sem dobil od nekega profesorja pod podhodom v Zagrebu, in vsakič, ko grem tja, se mi zdi, da je ta kraj zame kot verski objekt, čeprav ne hodim v cerkev. To kaže, koliko mi Handke v literarnem smislu pomeni. Handke je v literaturi kot Tarkovski v filmu, ko gledaš njegove filme ali ko bereš Handkeja, je, kot da te bog umetnosti boža po glavi. Ja, Handke je odličen pisatelj, a je tudi politični idiot. Poleg tega je treba vedeti, da je tudi mojster marketinga, in to že vse od začetka svoje kariere, ko je napadel nemško literarno skupino, v kateri je bil Grass. Ampak spet, morda je na situacijo okoli njegovega političnega angažmaja najbolje odgovoril Ivan Ivanji Titov, prevajalec in pisatelj iz Novega Sada, ki je rekel, in to sem pred kratkim povedal tudi na obisku v Srbiji, kjer mnogi obožujejo Handkeja, kupujejo njegove knjige, a ga ne berejo – če bi bil Handke Srb, bi bil za Albance.
Roman Damirja Karakaša Proslava, ki je v prevodu Jurija Hudolina izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.