Če iščeš izgubljeno ljubezen, stik s svojimi koreninami ali predniki, pridi k figi, vedno k figi – čudežnemu drevesu, ki v novem romanu priljubljene turške pisateljice Elif Shafak Otok pogrešanih dreves (Sanje, 2023) povezuje preteklost s sedanjostjo, v sebi pa nosi spomine na travmatične, a za protagoniste romana izjemno pomembne dogodke.
Zgodba, ki se je lani uvrstila v ožji izbor za ženske nagrade iz leposlovja, je sicer sestavljena iz več časovnih obdobij in pripovednih perspektiv; »sedanjost« je postavljena na začetek 21. stoletja in se odvija v Londonu, kjer šestnajstletna Ada Kazantzakis odrašča ob svojem očetu Kostasu, odtujenem znanstveniku, ki je obseden z drevesi in vsemi drugimi vrstami rastlin ter ne ve točno, kako po smrti žene Defne komunicirati s svojo hčerko. Ta lepega dne, na videz brez razloga, sredi razreda kriči tako dolgo, da se zdi kot večnost, pri tem pa se pred njo pobliskne podoba njene mrtve mame, o življenju katere Ada ne ve skoraj ničesar. V romanu se to začne razkrivati skozi drugo zgodbeno nit, postavljeno na Ciper, od koder njena starša izvirata – Kostas je ciprski Grk, Defne pa ciprska Turkinja – in katerih ljubezenska zgodba je zaznamovana s kolektivno travmo:
»Ljubezen je drzna izjava upanja. Kadar poveljujeta smrt in uničenje, se ne predaš upanju. Kadar te obkrožajo razvaline in ruševine, si ne nadeneš najlepše obleke in si ne zatakneš cveta v lase. Kadar naj bi srca ostala zaklenjena, svojega srca ne podarjaš drugemu, predvsem ne tistim, ki niso tvoje vere, tvojega jezika, tvoje krvi. Na Cipru poleti 1974 se ne zaljubiš. Ne tukaj, ne zdaj, a vendarle sta bila tam, skupaj,« v Nikoziji, ciprski prestolnici, ki je bila od leta 1963 zaradi naraščajočega nasilja kot edina prestolnica na svetu z zeleno črto razdeljena na grško in turško stran. Leta 1974, v letu, ko sta se Adina starša sredi prestolnice na skrivaj dobivala v taverni Pri veseli figi, sredi katere je stalo to isto drevo, staro skoraj sto let, in prisostvovalo vsem krutim dogodkom, ki so sledili – državnemu udaru, invaziji turške vojske, beguncem, smrtim in vsesplošnemu nasilju. To ni uničilo le omenjene taverne, v kateri so se v bolj sončnih časih rojevale ljubezni in širili najnovejši trači, pač pa tudi ljubezen Defne in Kostasa. Tega je mati poslala k bratu v Anglijo, Defne pa je morala ostati sredi napetih razmer in šele čez mnogo let se je njun odnos lahko nadaljeval …
Omenjena zgodba bralca sicer pritegne že sama po sebi, a še veliko bolj zanimiva in inovativna postane z izbiro pripovedovalca – poleg tradicionalnega tretjeosebnega nam zgodbo v prvi osebi namreč pripoveduje drevo – točno tista figa, ki leta in leta stoji sredi taverne in bolj kot kdorkoli drug – celo bolj kot onadva sama – pozna zgodbo Defne in Kostasa, in ki svojega življenja ne zaključi v državljanski vojni, saj jo Kostas odreši tako, da en poganjek prinese v Anglijo, da se figa lahko spet razraste na njegovem vrtu: »Mnogo let je že minilo, odkar sem zbežala od tod z letalom, skrita v kovčku iz mehkega črnega usnja, in se nisem nikoli več vrnila. Odslej sem za svojo deželo sprejela drugo, Anglijo, kjer zdaj rastem in se lepo razvijam, vendar ne mine dan, da ne hrepenim po vrnitvi. Domov. V domovino,« že takoj na začetku zgodbo začne pripovedovati figa, s čimer roman takoj pritegne bralčevo pozornost, in čeprav je večina opisanih dogodkov zelo tragičnih, bralca ves čas, podobno kot v drugih avtoričinih romanih, preveva občutek čarobnosti. Figa namreč ne pripoveduje le prej opisane zgodbe, ampak mimogrede natančno opiše tudi življenja in običaje drugih živih bitij – mravelj, čebel, komarjev, netopirjev, raznih zajedavcev, različnih vrst dreves in številnih drugih živih bitij, preko česar se občutljivi bralec vsaj za trenutek zave lastne (človeške) majhnosti in neobčutljivosti, ki jo človeški rod večino časa izkazuje do drugih živih bitij.
Ta nenavadna perspektiva, prepričljiv pripovedni slog in mojstrska povezanost vseh ravni romana se mi zdi ena od glavnih odlik Otoka pogrešanih dreves, ki je, kot je zapisala Margaret Atwood, zares »čudovit, srce parajoč roman«. Njegov splošni opis, napisan na zadnji strani knjige, je, da gre za roman o družinskih travmah, ki da curljajo čez več generacij, a se mi med branjem to ni zdelo najbolj očitno; kakšne so pravzaprav Adine travme, razen tega da kriči pred celim razredom, in kako točno preteklost njenih staršev vpliva na njeno sedanjost? Na to Otok pogrešanih dreves po mojem mnenju ne ponudi jasnega odgovora, a se moram verjetno sprijazniti s tem, da čarobnih stvari – kar ta knjiga nedvomno je – pač ne moremo jasno razložiti, podobno kot ne moremo točno vedeti, »kje se začne nekogaršnja zgodba, če ima vsako življenje več kot eno nit«.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.