Ime nizozemskega pisatelja Ceesa Nootebooma se skupaj z njegovim starejšim kolegom Harryjem Mulischom redno pojavlja med kandidati za Nobelovo nagrado. Toda medtem ko je Harry Mulisch znan po romanih (izdal jih je več kot osemdeset), bralci Nootebooma, posebej doma na Nizozemskem, povezujejo predvsem s poezijo in popotniškim pisanjem.
Nooteboomova posebnost, sploh glede popotniškega pisanja, s katerim se v nizozemskih revijah redno pojavlja od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, objavil pa je tudi precejšen nabor popotniških knjig, je svojevrstna združitev faktografskih podatkov in osebnih detajlov. Kritiki poudarjajo, da Nooteboom, filozof, potepuh, sanjač, kozmopolit, kuhar in melanholik, v popotniških zapiskih išče odgovor na nepojasnljivo, predvsem pa išče resonanco z okoljem, v katerega vstopa. Sam na vprašanje, zakaj vedno znova sega po kovčkih, odgovarja; v popotniških zgodbah o Ameriki De zucht naar het Westen (1985) pravi, da je »skrivni namen potovanja integracija z lokalnimi prebivalci.« V New Yorku ti tako ni treba storiti ničesar, saj si svoja lastna kamuflaža, medtem ko si med Sirijci, poljskimi Judi, Italijani, Vikingi nič drugega kot senca, okrušek, itd. To po pisateljevih besedah straši mnoge, njega pa, nasprotno, vznemirja.
Nooteboom svet menda najraje raziskuje v ednini, mestoma pa ga pri njegovih eskapadah spremljata partnerka Simone Sassen (tudi v Ljubljano, kjer bo 1. 3. v galeriji Fotografija otvoritev njene razstave) in mednarodno uveljavljeni fotograf Eddy Posthuma de Boer, s katerim prijateljujeta že od petdesetih let. Nooteboom je leta 1982 v reviji Holland Herald zapisal, da je popotniškega pisatelja najlaže primerjati s fotografom, saj je fotografija bolj intenziven način gledanja. Fotografova naloga nikoli ni zgolj potovanje. Fotograf ne vidi pokrajine, temveč že fotografije, podobe realnosti, kakršna se bo prikazala na fotografiji. V knjigi fotografij z naslovom Voor het oog van de wereld (1996) je Eddy Posthuma de Boer pisateljskega kolega opisal kot neumornega popotnika, ki improvizira z besedami, priklicuje barve, vonjave, zvoke pokrajine, v katero vstopa; v takšno kartografijo pisatelj vnaša čustva – občudovanja, veselja, melanholije itd.
Nooteboomovi romani
Leta 1980 je Nooteboom izdal izjemno uspešen roman Rituelen (Rituali, slovenski prevod 1996), ki je kasneje služil tudi kot filmska predloga. A. S. Byatt je v uvodu k Ritualom zapisala, da je »Cees Nooteboom izvrsten evropski romanopisec, saj razume zgodovino, hkrati pa izumlja nove literarne oblike, s katerimi to zgodovino upoveduje.« Knjiga, ki je tako na Nizozemskem kot v tujini postala predmet preučevanja, označuje začetek druge faze Nooteboomovega ustvarjanja. Gre za obdobje, v katerem je bil izjemno produktiven, saj je sočasno pisal poezijo, romane, novele, eseje in potopise. Leta 1987 je Nooteboom šest mesecev poučeval na Univerzi California v Berkeleyju; leta 1989 pa ga je nemška Akademija (DAAD) povabila, da preživi leto v Berlinu. Tako je spremljal padec zidu, o čemer je poročal za različne evropske časopise. V Berlinu se je med drugim spoprijateljil s filozofom Rüdigerjem Safranskim ter drugimi umetniki, vključno z Maxom Neumannom, ki je kasneje ustvaril tudi naslovne strani Nooteboomovih knjig, izdanih pri eni najpomembnejših nizozemskih založb De Bezige Bij.
Roman Het volgende verhaal (Naslednja zgodba, 1991, slovenski prevod Tanje Mlaker 1999) bo ostal zapisan kot ena največjih nizozemskih uspešnic v nemškem literarnem prostoru. Kljub temu da so med drugimi tudi nemški literarni kritiki Rituale razglasili za Noteboomovo najboljše delo, se je literarni kritik Marcel Reich Ranicki navdušil posebej nad Naslednjo zgodbo: »Verjetno najpomembnejša knjiga, ki sem jo prebral letos. Če pomislim, da imajo Nizozemci tako čudovitega pisatelja!« V naslednjih letih so tako sledili številni prevodi Nooteboomovih knjig, ki jih danes lahko prebiramo v več kot dvajsetih jezikih. V njegovem času so ga brali kot enega najvidnejših evropskih avtorjev, deloma tudi zaradi filozofskih stališč glede evropske zgodovine in prihodnosti kontinenta, ki jih je izrazil v številnih časopisnih prispevkih kot tudi na simpozijih. Berlinska atmosfera je sicer za Nootebooma še naprej ostala izjemnega pomena, med drugim zaseda osrednje mesto v romanu Allerzielen (Vsi sveti, 1998, slovenski prevod Tanje Mlaker 2007).
Raj izgubljeni (2004, 2016)
Roman Raj izgubljeni z angelsko motiviko poveže dve navidez ločeni zgodbi. Brazilka Alma, ki skuša v avstralski puščavi preživeti travmo, ki se ji je zgodila doma, se nekega večera znajde v bližini nizozemskega literarnega kritika Erika. Brez humorja, aluzij na znamenita dela svetovne literature (med drugim Miltonovega Izgubljenega raja) in v podtonu žanra potopisnega romana bi Raj izgubljeni brali kot ljubezensko zgodbo. Toda ker je roman zasnovan na nesporazumu in ker slutimo, da je ključno sestavljanje goste pripovedne mreže, ne iščemo srečnega konca. Bistveno je, kako Nooteboom gradi zgodbo, prizore (izrazito opisno), zanimiv pa je tudi diskurz, ki teče v ozadju zgodbe, predvsem o drugih kulturah. Nooteboom ima izjemen občutek za detajl, zato ne preseneča, da ga primerjajo z Nabokovom ali Guyjem Davenportom – in tisto, kar predstavlja srž zgodbe, so napol sanjski prebliski o aboriginski kulturi ter opisi puščavske tišine in neba.
Nooteboom tudi zelo natančno izriše sanjske projekcije, ki jih navadno gojimo v zvezi z drugimi kulturami in ljudmi, ter končno pokaže na razbitje tovrstnih sanj ob stiku z realnostjo. Alma skupaj s prijateljico v Avstraliji išče sickness dreaming place, najde pa koncentracijsko taborišče brez ograje. Ker se Nooteboom posveča predvsem dušeslovnim rečem, dogodke riše le v obrisih. Mestoma se celo zdi, da je bistveno tisto, kar ostane zamolčano, ob tem, da pisatelj uvaja vsevednega pripovedovalca. Z njegovo pomočjo po angelsko zalebdi nad avtentično pripovedjo in o nadvse resnih temah spregovori humorno, včasih pa tudi z dobršno mero melanholije ali, kot je zapisal kritik v časniku The Washington Post: »Nooteboom je romanopisec, ki govori o velikih temah, vendar pri tem nikoli ni moreč. Na vsakdanje situacije vrže novo luč, tako da te njegov premislek ujame nepripravljenega, ti vzame sapo, kot na primer angeli, skriti v omari.«
Cees Nooteboom nam v Raju izgubljenem ponudi tudi enega redkih vpogledov v to, kaj se zgodi z ustvarjalcem, ko je knjiga končana. V epilogu zagledamo pisatelja na železniški postaji, ki odhaja na potovanje zato, da bi si opomogel od izgube. Dokončati knjigo pomeni obliko slovesa in tudi obliko žalovanja. Eno, dve leti si živel s svojimi junaki, trdi pisatelj, potem pa si jih pospremil v širni svet, čeprav imaš občutek, da so oni zapustili tebe. S tem nekoliko hudomušnim diskurzom – Nooteboom izpostavi precej resno temo: ne samo da pisatelj na ta način vstopi v lastno zgodbo, gre tudi za vprašanje avtorstva; Nooteboom ob koncu romana svojo bralko poziva, da izreče zadnji stavek, ter zaključi knjigo. Pisatelj je tisti, ki predvsem posluša svoje junake in je potemtakem le mediator v metafizični igri. Od tod zlahka uvidimo, da Nooteboom sodi med avtorje, ki ne samo poznajo lastno mero, temveč celo vedo, da lepota nikoli ni dokončno opisljiva in ulovljiva.
Pisateljeva odličnost
Nooteboomova bralka pisatelju ob koncu zastavi vprašanje – ali je kdaj razmišljal o stvarniku, ki je raj zasnoval kot nekakšen kraj brez nesporazumov, in ob tem pripomni, da je tam moral vladati neznosen dolgčas. Pisatelju mimogrede navrže še kompliment; kaj takšnega bi si lahko izmislil le slab pisatelj.
Cees Nooteboom je za svojo odličnost prejel številne nagrade, častne nazive in doktorate (z univerz v Bruslju, Nijmegenu and Berlinu). Leta 2009 so mu dodelili še najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, prijs der Nederlandse letteren.
Cees Nooteboom bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil 2. 3. ob 20.00.
