AirBeletrina - Cenzura/samocenzura
Panorama 14. 8. 2018

Cenzura/samocenzura

Prizor iz filma Življenje drugih (r. Florian Henckel von Donnersmarck, 2006)

Ob dogajanjih v zvezi z dogodki na Poljskem, povezanimi z ukinitvijo sindikata Solidarnošć, sem prejel pismo s pečatom NIE CENZUROWANO. Kaj naj bi te besede pomenile? Menda naj bi sporočile, da v državi, iz katere pismo prihaja, cenzure ni. Toda to lahko tudi pomeni, da so šla vsa pisma, ki nimajo te oznake, skozi cenzuro, kar bi govorilo o selektivnosti uradnih organov, ki nekim državljanom zaupajo, drugim pa tega zaupanja ne izkazujejo. Obenem bi iz tega seveda lahko razbrali, da je šlo prav pismo, na katerem piše, da ni cenzurirano, skozi nadzor. Ta večpomenski amblematični pečat nam pravzaprav govori o duhu cenzure, ki hoče obenem poudariti svojo legitimnost in se – skozi samozanikanje – skriti. Kajti cenzura, naj je razumljena kot še taka zgodovinska nujnost in institucija, namenjena zaščiti javnega reda in Reda, nerada prizna svoj obstoj. Obnaša se kot nujno in začasno zlo sistema, ki je v večnem vojnem stanju. Cenzura naj bi bila samo začasen prijem, ki bo ukinjen tisti trenutek, ko bodo vsi, ki pišejo – pisma ali knjige, vseeno – polnoletni in politično zreli, in ko državi in oblasti ne bo treba bdeti nad državljani.

Ker je cenzura menda proizvod nujnosti in zato tudi začasna, samo sebe dojema kot že preseženo, ukinjeno, zato svojega obstoja ne prizna in hoče, da se jo v okrilju demokratičnih institucij, ki izvršujejo tudi druge funkcije (založniške in medijske redakcije in svetovanja), prikrije ali pa udejani v podobi direktorjev založb in časopisov, urednikov zbirk, recenzentov, lektorjev itd. Če se sumljivo sporočilo izmakne budnemu očesu vseh substitutov cenzure – ki svojo dolžnost opravljajo z mirno vestjo, saj niso cenzorji, niso samo cenzorji – potem je na voljo še en ukrep: črkostavci, ki bodo – kot najbolj ozaveščeni del delavskega razreda – tisk inkriminiranega besedila zavrnili. Ta na videz demokratični pristop je eden izmed najbolj ciničnih načinov prikrivanja cenzure. Če ne gre za tisto cenzuro, kjer besedila in extremis prepovedujejo sodni organi – nadomestki cenzure – in sicer v imenu javnega mnenja tam, kjer javnega mnenja ni.

Med manj znane načine delovanja cenzure vsekakor sodi tudi zelo razširjen fenomen tako imenovane prijateljske cenzure, ki predstavlja neko vrsto prehoda od cenzure k samocenzuri in kjer vam urednik, tudi sam človek pisane besede, svetuje, da iz svoje knjige za lastno dobro vržete določene pasuse ali verze. Če vas s tem ne uspe prepričati v dobronamernost svoje zahteve, se bo lotil moralnega izsiljevanja, svoje strahove pa bo zvalil na vašo vest: od vašega dejanja – če nase ne prevzamete prerogative cenzure in jo s tem skrijete pred javnostjo – je odvisna tudi njegova usoda. Ali boste torej postali sam svoj cenzor ali pa boste uničili neko kariero in eksistenco. V zameno vam ne bo le objavil knjige, ampak bo tudi zamolčal dejstvo, da so bila v njej takšna mesta, ki bi, če bi bila objavljena, uničila tako vas kot njega.

Ne glede na to, na kakšen način deluje, je cenzura samo zunanja manifestacija nekega patološkega stanja, znamenje neke kronične bolezni, ki se razvija skupaj z njo – samocenzura. Nevidna, a prisotna, daleč od oči javnosti, potisnjena v najbolj skrite predele duha – z grožnjo, strahom in izsiljevanjem – samocenzura prikriva obstoj prisile ali pa ga vsaj ne razkrije. Boj s cenzuro je javen, nevaren in zato herojski, medtem pa je boj s samocenzuro anonimen, osamljen in brez prič, zato v človeku vzbuja občutek ponižanja in sramu zaradi kolaboracije.

Samocenzura je branje svojega besedila s tujimi očmi, kjer postanete lastni tožilec, ki je bolj sumničav in strožji od vsakega drugega, kajti v tej vlogi veste tudi tisto, česar v vašem besedilu nikoli ne bo odkril noben cenzor, tisto, kar ste zamolčali, in tisto, česar niste dali nikoli na papir, a je, tako se vam zdi, ostalo »med vrsticami«. Zato temu imaginarnemu cenzorju pripisujete tudi tiste lastnosti, ki jih sami nimate, svojemu besedilu pa pomene, ki jih nima. Kajti ta vaš dvojnik vašo misel zasleduje do absurda, do njenega vrtoglavega konca, do tam, kjer je vse subverzivno, kamor je nevarno vstopati in kjer se kaznuje.

Subjekt samocenzure je dvojnik pisca, dvojnik, ki piscu gleda čez ramo in se mu vtika v besedilo in status nascendi, ga opominja, naj ne stori česa ideološko nedopustnega. Temu dvojniku-cenzurju pa je nemogoče oporekati, je kot Bog, vseviden in vseveden, saj je rojen iz vaših lastnih možganov, iz vaših lastnih strahov, iz vaših lastnih fantazem. To prerekanje s svojim dvojnikom, ta intelektualna in moralna osredotočenost, na rokopisu vedno pusti sled, če celoten napor le ni zveden na eno in edino moralno gesto – na uničenje rokopisa in obupanje nad projektom. Toda tudi to obupanje nad bojem, tudi ta zmaga dvojnika, vzbuja isti učinek: občutek poraza in sramu. Kajti ne glede na to, kaj storite, dvojnik vedno zmaguje: če ste ga pregnali, se posmehuje vašemu strahu, če ste ga poslušali, se posmehuje temu, da ste reva.

Dvojnik pisca na koncu načne in kompromitira vsako, tudi najbolj moralno osebo, tisto, ki je cenzura ni uspela zlomiti. Ker ne želi priznati svojega obstoja, je samocenzura sestra laži, duhovna korupcija.

Če pa piscu z močjo talenta, osredotočenosti, poguma in spretnosti uspe nadvladati radikalno potezo samouničenja, premagati svojega dvojnika-preizkuševalca, bodo sledovi tega boja ostali v rokopisu – kot metafora. To je dvojna zmaga: ne samo da je besedilo kljub preizkušnjam dobilo milost uobličenja, temveč je s to premetenostjo, s to preobrazbo ideje v metaforo (v etimološkem pomeni prenašanja pravega smisla na figurativni), samocenzura misel speljala v stilsko figuro, na področje poetik. Iz tega bi lahko povlekli daljnosežne literarnozgodovinske in literarnoteoretične zaključke in po tem merilu – premagovanje samocenzure z metaforo – interpretirali nastanek mnogih del, denimo v dvajsetih letih v ruski avantgardni literaturi. Samocenzura daje tej avantgardi določeno barvo in ton. Pilnjakova ali Bebeljeva proza ali poezija Mandelštama in Cvetajeve je iz boja s samocenzuro prišla do maksimalnih literarnih učinkov. Grenka in tragična zmaga.

Samocenzura je negativni naboj ustvarjalne energije, ovira jo in iritira, toda v stiku s pozitivnim nabojem lahko zaneti iskro. Tedaj pisec s premagovanjem strahu ubije svojega dvojnika, v tem velikem preboju iz dolgo kopičene previdnosti, sramu in ponižanja pa metafore razpadajo, parafraze se uničijo, ostane samo goli jezik dejstev, pamflet. Vaš cenzor-dvojnik tu nima več česa odkriti med vrsticami, to je vse črno na belem, do zadnjega atoma vašega nezadovoljstva. (V takšnem trenutku je Mandelštam napisal pesem o Stalinu, ki predstavlja osvoboditev od samocenzure in ponižanja. Tisto, ki ga je stala glave.)

Zmaga moralnega principa ubije ali pisca ali delo.

Cenzuirani jaz, ki je dolgo trpel tiranijo strahu, po pamfletu poseže kot po maščevalnemu meču. In prav ta zmaga nad lastnim dvojnikom-cenzorjem je izjalovila več kot enega pisca emigracije. Kot žrtve dolgoletne samocenzure so mnogi nenadoma prešli mejo, ki razdvaja umetnost in propagando; prišlo je do tistega, čemur Czesław Miłosz pravi »zožitev«.

Do kakšnega zaključka bi lahko prišli iz vsega tega? Da dolgotrajno delovanje samocenzure neizpodbitno pripelje do ustvarjalnih in človeških katastrof, nič manjših od tistih, ki jih povzroča cenzura; da je samocenzura nevarna mentalna manipulacija z daljnosežnimi posledicami za literaturo in človeškega duha.

(1985)

 

Prevedla: Dijana Matković