Presenečen je pomislil, kako malo človek potrebuje, da živi in je srečen. In da se v svetu, iz katerega sta zbežala, to malo izgublja v neštetih neumnostih, v lažeh, v vojnah, v želji, da bi to malo iztrgali drugim, v strahu, da ne bi ostali le s tem malo …
Andreï Makine: Rekviem za vzhod
Phil Ochs je nekoč zapisal (ali dejal?), da ne moremo pričakovati, da bomo premagali absurdnost sveta, a moramo vseeno poskusiti – to namreč sploh so življenje, umetnost, nenazadnje moralnost in religija. Njegov stavek bi prav lahko bil moto Makinovega pisanja, primerno postavljen morda tudi na začetek zgoraj citiranega romana, katerega naslov napoveduje še zadnji poklon ali vsaj slovo izgubljenemu imperiju (kot se glasi tudi angleški prevod). Čeprav je samo Makinovo otroštvo sicer menda še vedno delno zavito v skrivnost, je znano in očitno njegovo ne zgolj rusko, temveč celo sibirsko poreklo in odraščanje v Sovjetski zvezi. In kot skorajda vsak njegov roman, od katerih v spominu najmočneje zagotovo še vedno odmeva Francoski testament, nas tudi ta popelje v stepske širjave, z nezgrešljivim občutkom nelagodne nostalgije, ki razkriva zgodbe ljudi, na svoj način nepodrejenih temu novemu carstvu in njegovemu enodušnemu režimu.
A kar njegov zadnji v slovenščino prevedeni roman ločuje od drugih, je neizprosni prikaz sodobnejših vojn, poleg prve in druge svetovne vojne ter ruskih revolucij. Prepletenost surovosti obeh sil, njunih trkov, s katerimi pogubljata narod za narodom, z žejo, ki ne loči med kapitalizmom in socializmom. Kaos, ki ga pustita za sabo, potem ko sta ga ciljno proizvedli, pretveze, ki nam še danes zvenijo nevarno domače, in krutost, katere obraz se stežka loči od tistega, proti kateremu sta se skupaj borili nekaj desetletij prej. V resnici zgolj za boj za ozemlje, za dokazovanje moči in – ključno – za dobiček: proizvodnjo in trgovino, trgovino z orožjem, katere sledi zasledujeta glavna lika okvirne zgodbe. Nadvse ustrezno je zato kot pojasnilo v pripovedi citirana grenka Marxova pripomba: »Obljubi kapitalistu tristoodstotni dobiček in noben zločin ga ne bo ustavil.«
Bralca drugih Makinovih romanov morda preseneti prav izbira okvirne zgodbe (skorajda hollywoodske kriminalke, če ne bi razkrivala hinavščine lutkarjev), postavljene na neimenovana krizna žarišča tretjega sveta. Narativno in slogovno deluje morda sicer najmanj prepričljivo, čeprav nisem povsem prepričana, če ne morda zgolj zato, ker nam je to sodobnost najtežje brati. Pa vendar je ogrodje, ki nosi namen in, dejala bi celo, sporočilo romana, sicer obsegajočega celo stoletje vojn in drugačnih nasilnosti. Par ruskih tajnih agentov, postavljen v različna vojna stanja, prerešetana z »etničnimi konflikti« (ali niso ravno ti tisti prikladni izgovori resničnih upravljavcev niti?), skuša med svojimi nalogami ter nenehno menjavo življenj, imen in lažnih fotografskih albumov kot varljivega dokaza verodostojnosti kljubovati tej absurdnosti in surovosti z vsakdanjimi trenutki, ki jih ukradeta v zatišju intimnosti, ter z medsebojno povezanostjo – kljubovalno človeškostjo.
Paralelni sta ji dve pretekli ljubezenski zgodbi, vsaka ustvarjena v neizprosnosti vojne, vsaka nepopustljivo kljubujoč drugi/isti absurdnosti in strahovladi. Kar je parom skupno, tisto, čemur kljubujejo v svoji drži, ki v resnici ne igra uporništva in zato deluje še toliko bolj izzivalna, je tudi tisto, kar njihovo intimno povezanost sploh ustvari. Grozeče okolje s svojim nasiljem odnosu namreč sploh priskrbi začetek: dogodek, ki ju poveže, in beg, ki sledi. Njuna reakcija je resda umik, odmik od sovražnih glasov in vseprisotnega strahu v preprostost družinskega življenja in njegovo tišino, a zdi se, da ta resignacija ni povsem pasivna. Ali morda, da je prav ta pasivnost tisti resnični upor, ki svojih dejanj nikakor noče prilagoditi družbeni realnosti, pa četudi nikoli ne bo povzročila revolucije.
Makine, kot z izbranim citatom nakaže Nadja Dobnik v spremnem zapisu, književnosti podeljuje ključno mesto, saj jo označi za nič manj kot »zadnje pribežališče svobodne misli« in »zadnji prostor upora«. Upor pisatelja pa je prav v preseganju realnosti, kot se kaže pod prevlekami, ki jo vleče nadnjo nekultura – upor proti poneumljanju, ki ga ne izvajajo zgolj mediji, ampak tudi intelektualci, kar nenazadnje pokaže tudi v navedenem romanu. Resničnost, zagledana pod tem zlatim pregrinjalom, pa svoje radosti še zdaleč ne najde v človekovi obsedenosti posedovanja, ubijanja in oblasti, temveč v tistem, kar ne more biti posedovano (če na pol parafraziramo še nek drug njegov roman, Življenje neznanega moškega) in kar je v svojem bistvu popolnoma vsakdanje. V tem pa enako vidimo in prepoznamo tudi človeka.
In ravno zato je jasno, da Makinova »kritika« (v kolikor ni ta beseda že preveč izpeta in v tem primeru celo neustrezna), namenjena režimu za režimom ter nasilju in hinavščini pod menjujočimi se imeni, ostaja zaprisežena humanizmu. In zato vsi njegovi romani ostajajo celo z razkrivanjem krutosti vselej tako lepi. Svojo ost imajo namreč v individualnih zgodbah, ki zmagujejo celo takrat, ko so poražene. V Orwellovem duhu je lahko že navadni ljubezenski objem para »boj, vrhunec, zmaga« (1984). Moment, ko slišimo človeškost v sebi, in v duhu Lévinasa odgovorimo na človeškost v obličju drugega, pa je tisti poskus premagati razmere sveta – in že ta poskus pomeni vse. Morda ravno zato Makine deluje tako neizprosen, ker ni cinik ali fatalist in ker se postavlja na stran tistega, kar presega to, kar je svet naredil iz človeka ali človek iz sveta.
Andreï Makine: Rekviem za vzhod. Prevedla Nadja Dobnik. Ljubljana: eBesede, 2013.