Ne samo da Škrateljcu izdajanje stripov ni tuje, to počne tudi v visokih nakladah, v primeru knjige Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše v kar tri tisoč petsto izvodih. Na začetku knjige nam avtorja predstavita nastopajoče pesniške duše: Dragotina Ketteja, Josipa Murna Aleksandrova, Ivana Cankarja, Otona Župančiča in Srečka Kosovela (slednji dobi mesto v epilogu), ob njih pa še Polono Kalan – skrbnico, Muzo, Smrt in … pikapolonico (»kot bi jo nekdo poslal semkaj, da doda piko na i«). Čas dogajanja je leto 1899, kraj pa seveda Ljubljana. Poetičen uvod oziroma prolog, deloma skomponiran iz citatov (ki so na koncu knjige tudi navedeni), nas v spremstvu Muze, ki stopa »po poti iskanja svetlobe«, popelje v jedro Ljubljane. Tam se pred stavbo Cukrarne Muza sreča s Smrtjo, ki (s sposojenimi besedami) opisuje brezizhodnost njenih prebivalcev: »Naplavina so ti ljudje, izmetana z dežele in z mesta tu sem v zadnji pas okrog Ljubljane in opazujoč njih žitje in bitje, ne veš, ali so začetek ali konec, ali nosijo v sebi kal življenja ali razpad.« In malo naprej: »/…/ samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih.« Izkaže se, da sta Muza in Smrt namenjeni k isti duši, k Dragotinu Ketteju. Skupaj z njima se odpravimo v notranjost velike zlovešče stavbe in četverico umetnikov najdemo sredi razprave. Debatirajo o pesmi, ki jo Kette pravkar dokončuje, o trendih v pisanju, govorijo o spremembah in uporu, o ustvarjalnih procesih, opredeljujejo se do lastnega pisanja in ustvarjanja ostalih, in seveda beseda teče o moderni. Takole pravi Cankar: »To je moderna, to je plamen, ki izvira iz naših src. Plamen, ki plaši sence nazadnjaštva in osvetljuje pot napredka.«
Pesem ki jo snuje Kette, je posvečena njegovemu očetu, a je ne more dokončati, manjka mu namreč še en verz v tretji kitici. To ga strašansko mori, ker meni, da bi morali biti spomin, ljubezen in hvaležnost botri njegovim najiskrenejšim mislim in kar privreti na papir. V tej točki pride na vrsto Muza s pikapolonico, in ko naredi svoje, torej Ketteja pripelje do manjkajočega verza, prepusti mesto kolegici, da opravi, kar mora opraviti … Če se na začetku knjige, pri predstavitvi likov, nemara vprašamo, kaj vendar v tej zgodbi počne pikapolonica, kakšen štos je vendar to, slednjič ugotovimo, da je pravzaprav čisto smiselno vpeljana, tako po simbolni plati kot z vlogo, ki jo odigra. Podobno velja za lika Muze in Smrti, ki imata dvojno vlogo: po eni strani služita kot »orodje«, s pomočjo katerega nam avtorja podata nekaj dejstev in vtisov o Cukrarni, po drugi strani pa s tem, ko se bralec za razliko od četverice, prepuščene zagretemu razpravljanju o ustvarjanju in konec koncev tudi o prihodnosti le-tega, zaveda njune navzočnosti v izbi in dejstva, da vsaj za enega od njih prihodnosti ni, pripomoreta k bolj napetemu, čustvenemu vzdušju.
Knjigo zaznamuje umirjen barvni kolorit, likovna rdeča nit pa so Muzini dolgi rdeči lasje (barva gotovo ni izbrana naključno). Ti nas najprej pripeljejo v zgodbo, nato pa tudi ves čas opozarjajo na prisotnost njihove lastnice, medtem ko nas vijoči se sivkasto rjavi lasje opozarjajo na hkratno prisotnost Smrti, kar oboje, kot že rečeno, dela vzdušje bolj napeto, pa tudi bolj tesnobno. Za kakšno vrsto stavbe gre, nam pokažejo tudi začetni prizori interierja, na katerih vidimo sledi razpadanja in zanemarjenosti, nekoga, ki kar v kotu urinira itd. Če si je pred vstopom v stavbo ilustrator še lahko dal duška z upodabljanjem mesta, od panoramskega pogleda nanj do podob ulic in slednjič »zoomiranja« na samo Cukrarno, pa ga z vstopom v izbo, ki jo pesnikoma (Cankar in Župančič tam nista bivala, pač pa le obiskovala prijatelja) oddaja že omenjena Polona Kalan, čaka bistveno težja naloga. Prizori so namreč v osnovi statični, imamo torej štiri moške, ki sedijo/stojijo ob mizi. A Jaka Vukotič to reši tako, da se poigrava z zornimi koti – enkrat jih gledamo, kot da so pred nami, drugič jih gledamo zviška, tretjič bolj od blizu ipd. – in uspe tako ustvariti nekaj potrebne dinamike. In tudi v tem stripu bomo našli, tako kot v tako rekoč vseh njegovih delih, številne posrečene, pogosto duhovite detajle, ki za (vsako) knjigo nedvomno pomenijo dodano vrednost (na enem od prizorov ob Cankarju denimo vidimo kavni mlinček, s katerega visi listek »od mami«, na eni od slik v izbi je Prešeren, ki spreminja razpoloženja itd.).
Kot je bržkone razvidno iz zapisanega, avtorja zgodbo prostorsko in časovno omejita, pravzaprav smo priča eni sami epizodi, enemu samemu drobcu iz mozaika Cukrarne. Zato je še toliko bolj na mestu, da je v knjigi našla svoj prostor – in to bogato odmerjen – spremna beseda zgodovinarja in kustosa dr. Blaža Vurnika, ki nosi naslov »Cukrarna. Hiša tisočerih zgodb.«. Mimogrede, medij stripa tudi njemu nikakor ni tuj, saj je v preteklosti združil moči z Zoranom Smiljanićem v delih Plečnik. Spomini in sanje Kristine B.: Ljubljana 1941–1945 in Ivan Cankar: podobe iz življenja. A tokrat je torej v vlogi avtorja spremnega besedila, v katerem nas sprehodi skozi razgibano zgodovino markantne stavbe, ki ji je ime dala tovarna sladkorja, in jo opiše kot hišo, »/…/ ki je gostila vsakogar, ki je stopil skozi njena vrata /…/«. Omenjena tovarna je svoj konec doživela s požarom, življenje samega objekta pa se je nadaljevalo in menjalo lastnike, gostilo nove tovarne in različne vojske, postalo zatočišče revnih in slednjič kar mestna sramota. Kot zapiše dr. Vurnik, je bilo videti, da so tudi tisti, ki jim je bila dom, to hišo sovražili. Na koncu svojega besedila se povrne k četverici, ki je v fokusu stripa, in si zastavi tole vprašanje: »Je preveč, če ocenimo, da je zgodba srečevanja mladih literatov najpomembnejša zgodba te hiše? Za Cukrarno je gotovo bila.« In nadaljuje, da stavbe ni obvarovala arhitektura, pač pa duh moderne: »Veliko hišo ob vodi je pred rušenjem in izbrisom spomina obvarovala ‘zgodba slovenske pesniške duše’.«
Oba dela knjige, tako stripovski kot besedilo dr. Vurnika, ki vključuje tudi nekaj slikovnega gradiva, se v knjigi torej lepo dopolnjujeta – droben, a ne nepomemben moment, ki se zgodi za enim izmed številnih oken velikanske stavbe, dobi širši zgodovinski kontekst, ob katerem bralec le še bolj začuti pogubnost življenja v Cukrarni. Izpostavi pa strip še nekaj veliko bolj univerzalnega – vrednoto prijateljstva, ki bodri, ko je hudo, spodbuja, ko je treba, in lahko neti velike stvari, ki se včasih zapišejo celo v zgodovino – literarno in siceršnjo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.