Dobro vemo, da je zbirka, ki sledi prvencu, običajno šele prava potrditev pesniške teže, pravi preizkus dejanske avtorjeve umetniške moči. Malo manj pa je na primer jasno, kolikšen vpliv imajo na avtorjevo nadaljnje delo kritiški in bralski odzivi. V primeru Kristine Kočan je bil odziv stroke tvorna popotnica. Zavedajoč se teže drugega potrditvenega dejanja si je avtorica dobronamerne kritiške nasvete očitno pisala za uho, kajti njena pesniška nadarjenost je bila, kljub začetniškim hibam, v prvencu vendarle prepoznana, njena Šara (Litera, 2008) pa nominirana za prvenec leta. Če pri tem izpostavim le dva »očitka« iz prvenca – razpršenost oziroma motivna nabitost ter plahost oziroma skrivaštvo pesniškega jaza, prosto po aktualni Stritarjevi nagrajenki –, potem je v njeni drugi zbirki, Kolesa in murve, oboje »sanirano«. Ne le to, pesnica je svoj glas in odnos do sveta izčistila, izraz pa izbrusila, zato v knjigi beremo odmerjeno poezijo, zaokroženo v izpovedni monolit. Hkrati pa vendarle ni prišlo do tako korenite transformacije, da glasu ne bi več pripisali istemu grlu (primerjave s Tomom Waitsom torej odpadejo).
Kolesa in murve so zaradi svoje skorajda džezovske verzne, pa tudi motivne lahkotnosti prava osvežitev na slovenskem literarnem prizorišču. V tej poeziji se ne dogaja nič velikega, nič posebno usodnega, nič prelomnega, hkrati pa pod njenim površjem brbota nezgrešljiva živahnost drobcev vsakdana: »človek mora zajemati / življenje s čajno žličko«. Kajti vse te drobnarije, ki so poglavitna sestavina življenja in teh pesmi, se trejo v njej, izpovedovalki. Povečini so doživetja erotična ali vsaj čutna, telesna, kinetična, nikakor ne le v odnosu do ljubimca, temveč v odnosu do (ljubih) ljudi, sveta, spominov, predmetov, prostorov, do pesnjenja: »in poezija postane kot igra pokra / pregreha, ki si jo lahko privoščiš / kakšno sobotno noč«. To pesmi Koles in murv opredeljuje kot obliko senzualnega vitalizma, ki pa ni tako deklarativen kot denimo pri Pavčku ali Brvarju, temveč odmerjen, posreden. Viden na primer v goreči želji po spoznavanju, po ljubezni, odnosih, ljubljenju, pogosto izraženi v brezkompromisni izpovedovalkini drži, v njenem jeziku velelnikov: »daj mi nekaj netopline vročine / daj mi nekaj z jezikom in / vsem kar še imaš / si ti moj hudič?«
Dominanta zbirke je moško-ženska ljubezen. Opravka imamo s čutno izpovedovalko, ki je torej vse prej kot stereotipna plaha ljubimka, sramežljiva partnerica, neodločna ženska, žena, ljubica. Vselej namreč ve, česa si želi: »/…/ bodi / vrvohodec ljubi / češi mi lase in me kopaj / v kadi in me obožuj / veš oboževanje je / hoja po vrvi«. In tudi ob bolečem razočaranju stopa naprej »po utripu svojega srca«. Subjekt ne more živeti le duhovno, temveč mora, tako kot Lady Chatterley, živeti tudi telesno. V ponazoritev te misli navajam eno slikovitejših, četudi nekoliko klišejskih pesmi:
lov
zasleduj me
kot raniš srno
spomladi potem ko si
jo celo zimo hranil
jo oskrboval
zdaj mi sleci
kožo pogrezni se
vame silovito težko
začuti trepet
toplega mesa
srca ki še trza
odnesi me v samoto
ko ne bom več dihala
naj bom
ko me srka gozd
in me tvoje roke trgajo
Najboljše pesmi so tiste, v katerih je razmerje med močjo občutenja in ubeseditvijo obratno sorazmerno. Močnejše kot je občutje, bolj banalno, igrivo, že kar chagallovsko ga pesnica riše. In zdi se, da ravno v tej zanki tiči njen izpovedni presežek. Okljuk okoli sentimentalnosti je potemtakem dovršen. Celo tako, da postane presenetljivo prebavljiv tudi kak verz s tistimi v ljubezenski poeziji že skoraj prepovedanimi besedami; utrip srca, ljubim te, ljubezen ipd. V ponazoritev:
magnolije
golo telo visi nad mano zdaj
zdaj se bo spustilo
vame padajo dežne kaplje
se odbijajo od tal kot
midva sva srečna takrat
so magnolije cvetele
v vseh mestih istočasno sva
se šla valjat na odpadle cvetne liste
najine ljubezni so bile kot magnolije
poljubi podarjeni
cvetovi bosa telesa in ali
se ta trenutek še kakšen par valja
kot midva?
Nepričakovano, pa vendarle: zavoljo čutnega, telesnega odnosa do moškega in sveta nasploh je avtoričina pisava nadvse analogna z erotično poezijo Mile Kačič in Neže Maurer. Vendar pa Kristina Kočan kot pripadnica mlajše generacije slovensko tradicijo senzualne poezije nadgrajuje s stvarnostjo človeka 21. stoletja. Z govorico, v katero se izkušnje vtiskujejo citatno – edinstvenost se, za nekatere morda še protislovno, vzpostavlja v vnetem dialogu predvsem z ljubimi umetniki (Plath, Woolf, Pengov, Wyeth, Tinguely, Gwendolyn MacEwan, Nikki Giovanni ipd.). A kljub izdatni odprtosti v svet, zlasti prisoten je kanadsko-ameriški prostor, je intimna pozicija pesniškega jaza primarna, od že videnega v slovenski poeziji pa jo nemara najbolj temeljno ločuje omenjena vitalistična igrivost. Prostore in doživetja pesnica umešča v svojo notranjo pokrajino, tudi tako dejavno kot v pesmi Nantucket: »fotografiram te v mislih / da te bom imela za vedno.« V nasprotju s prvencem je tokrat pesnica s svojimi referencami v enakopravnejšem dialogu, ki izpovedovalke ne zaduši, temveč jo trdneje vzpostavlja. Citatnost se kaže kot inherentna pesemska razsežnost, brez katere jaz ne bi bil, kar je in kakršen je. A brez bralčevega poznavanja referenčnega okvira pesmi ne (p)ostanejo impotentne, temveč le bližje njegovi lastni življenjski izkušnji.
Potovanje in vstopanje v tuje prostore, hiše, pokrajine, miselne svetove, hoja za konkretnimi vélikimi in majhnimi ljudmi je tako eden pogostejših in tvornejših motivov zbirke. V pesmi čevlji klobuki in druge zgodbe beremo, kako je »enkrat /…/ nek moški / izgubil čevlje nekdo drug / jih je obul in slišal / vse tiste zgodbe / čevlji vedno nosijo v sebi / toliko zgodb«. Verzi lepo ponazarjajo izpovedovalkin modus operandi, ki ne temelji le na popisu lastnih občutij, temveč tudi na vživljanju v sočloveka, s čimer čutnost v zbirki dobi svojo nadgradnjo v sočutnosti. Značilen je zlasti cikel pesmi o Walkerju.
Preseganje zemljepisnih in kulturnih mej pesmi osvobaja zakotnosti in samozadostnosti, hkrati pa v medkulturnih razpokicah trdneje vzpostavlja izpovedovalkino istovetnost. Tudi preko občutka ogroženosti od kakofonije velikega mesta in posrkanih vplivov: »ko padam v tišine / v meni / bobnijo besede / v tisočerih jezikih / na 37. ulici / se ne slišim več / moj jezik ostaja / le še kot organ / otopel hladen organ / mojega jezika ni več / meša se …« (Babylon Speaking). V tem smislu je moč utemeljiti tudi naslov: kolo kot simbol poti, odhoda v svet in neizbežnega odraščanja, murva kot simbol otroštva, kot temelja identitete v porajanju, zorenju.
Zdaj že prepoznavna tehnika ustvarjanja večpomenskosti z verznimi prestopi, v navezi s skoraj dokončno erozijo ločil, branje teh pesmi pospešuje. Pesmi se tudi (z izjemo dveh) odrekajo kitični členitvi, zato se v njih dodatno generira občutek neodložljivosti naslednjega verza in posledično branje na dah. Ta vsiljena bralna kompulzivnost se ob izteku pesmi uravnoteži z relativno pesemsko kratkostjo, motivno jedrnatostjo in idejno zaokrožitvijo. Neodložljiv ritem pesmi pa je še dodaten vidik posodobitve senzualne tradicije, saj se zdi, da je v pesničino pisavo nekako vcepljeno temeljno drugačno bivanjsko občutenje, ki temelji na pospešenosti časa in skrčenosti prostora.
Kristina Kočan je v preteklih sedmih letih ustvarjala predihano in premišljeno poezijo, utemeljeno na izraziti telesni podstati; »kot žena kot ljubimka / oboževalka in prijateljica / kot tvoja«. A nedistanciran, navdahnjen in mestoma zahteven pesniški jaz se zaveda svoje šibkosti, tj. potencialne predrznosti, in se ne utaplja v lastni ekstazi. Pesmi vedno znova najdejo srednjo pot med osebno izpovedjo in pripovedjo, duhom in telesom, ednino in dvojino, otroškostjo in odraslostjo, hladnostjo in zanosom, ironijo in patetiko, magnolijo in mimozo. Zato, kot že nakazano uvodoma, deluje zbirka blago in umirjeno. Mladostno zrelo.
Kristina Kočan: Kolesa in murve. Ptuj: Zavod Itadakimasu, zbirka Poetoviona, 2014. 65 strani, 14 €.
