Več kot pet let je že tega, kar sem (tukaj) v neki fazi svoje nuje po refleksiji lastnega ega pisal o svojem odnosu (kot avtorja) do kritike, pri tem pa še malo zlorabil prostor kolumne za obračun z neko konkretno res zelo neposrečeno kritiko. Dejansko sem tisti obračun (seveda poleg tega, da sem si hotel malo dati duška) zapisal le kot del ponazoritve svoje temeljne razdelitve občutkov ob kritiki: 1. kritik je pozitiven in je štekal; 2. kritik je pozitiven, čeprav sploh ni štekal; 3. kritik je negativen, ker je štekal, ampak ni bilo dobro napisano; 4. kritik je negativen, ker sploh ni štekal. Načeloma se mi sicer zdi avtorjevo užaljeno odzivanje na kritike precej deplasirano, kaže na probleme z lastnim egom (kar smo že večkrat videli, tudi pri najboljših). Sam sploh ne mislim, da pišem ravno silno dobro in da bi to moralo biti vsem pametnim všeč; največ, kar si upam trditi, je to, da pišem najbolje, kot zmorem, feedback pa jemljem na znanje s hudo tremo. Mogoče se bo torej zdaj zdelo, da »ponavljam vajo«, čeprav ne bi rad, da bi izpade tako: rad pa bi zapisal premislek o neki kritiki mojega romana, ki jo imam sicer za čisto legitimno in mi je dala misliti. Mi je pa sopostavitev dveh zelo različnih kritik istega teksta dala povod za nadaljnje razmišljanje o sami temi, ki sem jo v romanu (med drugim) načel, namreč o razmerjih med generacijami, tehnologijami in večnimi nalogami človeške domišljije. V nadaljevanju torej – tudi če se trudim biti duhovit – ne napadam kritika, ampak se trudim videti svoj lastni pogled na stvari v kontekstu časa.
Imen ne bom omenjal, nič ni tu osebnega – pisca obeh kritik sta zelo pronicljiva, izkušena in uveljavljena bralca, o katerih nima smisla govoriti kaj slabega … A v glavnem: bila je ocena v Sodobnosti, po kateri naj bi bil roman Pa čeprav buldožer »eden najbolj direktnih in premišljenih romanov v zadnjem času« in »med najbolj uspešnimi avtorjevimi«; potem pa ocena v Literaturi, ki se ji je zdelo, da »v zraku obvisijo vse teme, ki … sestavljajo zgodbo romana« in da »je razrešitev teh nastavkov precej klišejska«. Še zadnjič: zadnja stvar, o kateri bi si drznil razsojati, je, ali so moje rešitve klišejske ali ne – se ne morem zagovarjati. Neki meni zelo ljub bralec mi je o istem tekstu na primer povedal, da v njem tako neznansko dolgovezim in nakladam: to sem lahko samo vzel na znanje, ne morem protestirati, meni je pač le tako všeč in tako znam … Tudi urednica je ob branju prve verzije predlagala, da bi rada videla glavni lik več »na ulici«, torej v akciji, ne samo tuhtajoč in premlevajoč, ampak kaj: glavni lik je pač tak človek, da razen v umetne svetove ne hodi kaj dosti na ulico … Toda po premisleku ob obeh tekstih – drobce bom še navajal – me je dregnilo nekaj drugega. Namreč: iz kako zelo različnih svetov, obzorij pričakovanj izhajata ta dva tako vešča profesionalna bralca!
Torej, nazadnje me je spreletelo: kritik iz Sodobnosti pripada tako imenovani boom generaciji. To je zadnje čase zelo moden izraz, zlasti med (zelo) mladimi; nanaša se na generacijo, ki se – če ostanemo v kontekstu naše teme, »tehnologije prihodnosti« –, recimo, še zmeraj živo spomni časov, ko niti stacionarni telefonski priključek ni bil nekaj samoumevnega in je bilo nanj treba čakati tudi po več mesecev (če nisi bil ravno na kakšni bolj oddaljeni vasi – v tem primeru leta). Nasprotno pa kritik iz Literature pripada generaciji tako imenovanih milenijcev; to so tisti, ki so nekako v času pubertete že začeli spoznavati prve mobilne telefone kot nekaj normalnega (čeprav jim ga starši morda še niso hoteli kupiti) in širokopasovni internet. Osebno spadam tu v sredino, v skrivnostno poimenovano generacijo X – to smo mi, ki smo si šele nekje na začetku faksa navdušeno kupovali prve računalnike s sistemom DOS in par let kasneje dočakali tudi prve modeme za povezovanje z BBS-i, internet pa šele davno po diplomi. (Najmlajši lik v vsej tej konstelaciji, mladi Aleks v romanu, sodi v generacijo Z oziroma med zoomerje – to so tisti, ki odraščajo z obrazi, prilepljenimi na pametni telefon, in imajo slušalke že vraščene v ušesa.)
Takoj je torej opazna temeljna razlika v percepciji teme, ki jo obravnava roman. Namreč, očitno je, da se je boomer lotil branja v pričakovanju, da bo to zgodba o ljudeh, čutečih in stvarnih, pa naj bo setting tak ali drugačen. Milenijec pa je, čim je naletel na prvo omenjanje trikov visoke tehnologije, začel pričakovati, da bo to znanstvena fantastika oziroma vsaj resna analiza visokotehnološkega kapitalizma. Boomer ga je bral kot avtofikcijski, tudi avtopoetični roman; milenijec pa v njem pogreša »spekulacije o načinih delovanja in uporabe tehnologije, o implikacijah visokotehnološkega okolja, konec koncev tudi širšega vpliva prisotnosti neke multinacionalke«. Z drugimi besedami, če avtor talks the talk (uporablja virtualno resničnost«) naj tudi walk the walk (ponudi nam futuramo). Hm, toda – kaj pa, če je futurama v popolnem nasprotju s samim konceptom, samim »sporočilom« romana? Namreč, avtor ni iz teh krajev. Lahko pa izkoristim vsaj to priložnost, da svoje mnenje še o tehnologiji bolj eksplicitno razložim – ga črkujem.
A še preden se lotim teh »spekulacij«, vseeno drobno pojasnilo, kajti če to ni jasno, romana sploh ni mogoče smiselno brati niti se zavedati, v kakšnem svetu pravzaprav dandanes, v tem trenutku živimo. Pa čeprav buldožer ni ZF. Kritik-milenijec svoj občutek neizpolnjenosti primerja s problemom, na kakršnega je že naletel ob romanu Lenarta Zajca (ha – še eden, ki je moj letnik): da je Ljubljano v ZF žanru »še vedno popisoval kot Ljubljano neke povsem običajne vsakodnevne izkušnje, kot bi se v njem ne spremenilo prav nič« in v njegovi liki v službi »še zmeraj berejo časopise«. Skratka, tudi jaz sem v svojem romanu pozabil na »implikacije tehnologije prihodnosti na lokalno okolje«. Mislim, da gre za velik nesporazum. Zgodba se ne dogaja v daljni prihodnosti (kot sem to počel na primer v delu Permafrosta), ampak tukaj in zdaj, v svetu, v katerem na primer sam še zmeraj zjutraj ob kavi berem papirnat časopis (ker sem iz generacije X, jasno, ampak prosim lepo, upam, da sem še zmeraj legitimen del lokalnega okolja), preden grem potem prebrskat še MMC, Facebook in X. Tehnologija virtualne resničnosti, ki se pojavlja v romanu, delno že danes obstaja v Metaversu, do senzorične izpopolnitve, kakršne uporablja glavni lik v zgodbi, pa manjka tako malo let, da so ta popolnoma nerelevantna. Za vse praktične namene je to sedanjost »povsem običajne vsakodnevne izkušnje«, svet, v katerem danes živim med vrtički na Brdu. In kakšne naj bi pravzaprav bile te neraziskane »implikacije umestitve« ene vodilnih multinacionalk na področju virtualne resničnosti (stop: v romanu gre samo za majhno partnerico vodilne multinacionalke, ne njen sedež) v naše malo lokalno okolje? Nekega studia za razvoj virtualne resničnosti ob ljubljansko obvoznico? Kakorkoli večje, kot je umestitev 400 milijonov vrednega Sandozovega visokotehnološkega centra za biološka zdravila v Lendavo? Pravzaprav je moje prepričanje o tem razvidno že kar v samem romanu: prav nikakršne. Tako kot Prekmurci zaradi Sandoza ne bodo zaživeli v prihodnosti in se slovenski zdravstveni sistem zaradi tega ne bo niti za milimeter spremenil. Ogromna večina ljudi tega sploh ne bo opazila. Zelo verjetno bi podjetje, ki razvija tak visokotehnološki projekt, umeščeno v lokalno okolje, prosjačilo za subvencije pri ministrstvu za gospodarstvo ali digitalizacijo in se pritoževalo nad previsokimi davki – nič drastičnejšega od tega. Duševno odsotni zasanjanci v pametne telefone, ki se med sprehajanja psa zaletavajo v kandelabre – veliki znanilci apokalipse sodobne tehnologije – pa v romanu nastopajo. Če bi iz tega delal kakršnokoli večjo dramo, pa bi pisal v popolnem nasprotju s svojim globokim, zdravorazumskim prepričanjem.
Dejstvo, da ob vseh tehnoloških spremembah človeška narava ostaja enaka, je samo bistvo tega, kar sem (ne prvič, prej na primer že v Permafrostu) hotel povedati. Sicer, če se pomudim pri izvorih svojega pogleda na to: da, sicer imam prav rad znanstveno fantastiko. V filmih tudi tisto akcijsko, tipa Vojna zvezd (v kateri je sicer tako dobra fora, da se junaki bojujejo s svetlobnimi meči in uporabljajo skrivnostne sile, ki jih skeptiki označujejo kot »staro religijo«, ne nastopa pa vrhunska znanost), čeprav se mi takih stvari ne bi ljubilo ravno brati. Neznansko pa me impresionirajo romani kot Piknik na robu ceste ali Solaris, v katerih se avtorju prav nič ne ljubi spuščati v podrobnosti tehnologije, temveč fantazijska prizorišča izkoristi samo za refleksijo o človeški naravi. Junaki Lemovega romana pripotujejo do skrivnostnega planeta zato, da se tam soočijo z lastnimi osebnimi travmami in grehi. In konec koncev, kdo to počne bolj duhovito kot Štoparski vodnik po Galaksiji, kjer pokaže, da nobena tehnologije ne more premagati človeške (no, vesoljske) narave. Če se tam zgodba začne z gradnjo vesoljske obvoznice, zaradi katere porušijo Zemljo, ker se Zemljanom ni uspelo pritožiti na projekt, razstavljen v sosednjem sončnem sistemu – napredne tehnološke možnosti zares ne bodo preprečile birokratom, da jih ne bi izkoristili samo za še večje nesmisle in oteževanje življenja (samo pomislimo, kako je to videti ob digitalizaciji npr. sistemov naročanja, študijskih programov na univerzi ipd., ko je potreben čisto nov družbeni sloj strokovnjakov, ki se znajo prebiti skozi vse absurdne zahteve digitalnih obrazcev). Iznajdba »neverjetnostnega pogona« Zaphodu Beeblebroxu ni preprečila, da ga ne bi izkoristil za počenjanje največjih traparij enostavno v duhu tistega komentarja Dostojevskega, da človek (ali vesoljec z dvema glavama in tremi rokami) ne dela tistega, kar vidi kot najbolj koristno, temveč tisto, kar mu ravno paše.
Ko kritik-milenijec meni, da »način obstoja in funkcioniranja virtualne resničnosti ter podjetja zahteva več pozornosti in obdelave«, kot je lahko najde v tekstu, in v tem vidi »neizkoriščeno plat«, ne vidi tistega, kar vidi kritik-boomer: namreč, da avtor svoje mnenje o tej temi pove prav s tem, da jo ignorira. Absolutno bistvenega pomena je, da liki funkcionirajo »kot v vsakdanji izkušnji«. Samo jaz vem (ti veš), kakšna je moja (tvoja) vsakdanja izkušnja. Prav, drži: provocira nas svet, v katerem se nam z vseh strani približuje umetna inteligenca, »umetna domišljija« in dopamin brizgajoče bliskajoče podobe, ki mamijo naše zoomerske otroke v virtualni svet. Provocira, ker imamo občutek, da ogroža to, kar je v nas neposnemljivega, enkratnega, ustvarjalnega; kar je sposobno vpogleda. Ampak dajmo, zaustavimo se vendar malo. Branimo se vendar lahko samo s tem, da smo, kar smo!
Zato je dejstvo, da studio podjetja Galatea v romanu »ostane kot neko prizorišče iz lepenke«, »kjer se zdi, da je Gena edini zaposleni«, absolutno bistvena poanta romana. Galatea pač ni visokotehnološko podjetje v Silicijevi dolini, v katerem vrvi entuziastičnih in čudaških geekov, ki izumljajo nove tehnične rešitve in ob tem doživljajo različne pustolovščine – to bi bil čisto drug žanr, ki bi sicer tudi čisto lahko bil zanimiv. Nasprotno: Galatea je črna luknja, prazna lupina (»iz lepenke«), ki zeva, da bi jo kdo napolnil. S svojimi človeškimi življenji. (Mimogrede, kar je v romanu omenjeno zelo bežno: Gena o svojih dveh kolegih, ki v studiu opravljata enake naloge, ve samo to, da jima je ime Valter in Tomo. Morda se bo kdo, ki je bral Popkorn in Koliko si moja, spomnil teh dveh tičev, nesojenega lastnika »hiš groze« in malega asistenta filmske produkcije s težavami v zasebnem življenju, ki sta zdaj končala v tej službi.) Njeni studii črpajo iz ljudi zgodbe, kot v Matrici roboti iz človeških teles črpajo energijo – da bi ustvarili verodostojno robo za prodajo. Tisto, česar nevronske mreže, željne strojnega učenja, ne premorejo, je izvirno človeško doživetje: pred njimi je človek zmeraj sam, brezupno razgaljen. Če se hoče soočiti s tem tehnološkim svetom, se mora soočiti najprej s samim sabo, biti iskren do sebe. To je še edino orožje, ki ga imamo proti strojem: da smo ljudje. Zato Gena dejansko vidi določen smisel v svoji nalogi: v tehnologijo prihodnosti skuša vnesti iskren človeški element, virtualne like skuša vzgojiti v ljudi, tako kot je vajen početi v svojem vsakdanjem pisanju. Zato – in o tem tudi sam razmišljam vedno znova, doslej pa sem to najbolj naravnost opisal ravno v Buldožerju – vedno znova fantaziram o ljudeh, ki jih tako ali drugače poznam. In jih preobražam v umetne izdelke, da lahko nudim nekaj domišljijske telovadbe bralcem. Moja dilema je: v čem je pravzaprav razlika? In sklep, do katerega prihajam: razlika je zanemarljiva, tehnološke spremembe so bile in bodo, ljudje pa ostajamo ljudje, tudi kakršni smo bili pred iznajdbo tiska. Ob podrobnejših primerih sem to že opisal tukaj.
Kritik-boomer je to očitno začutil; kritik-milenijec je ob dejstvu, da je virtualna resničnost le »priročna kulisa za družinsko dramo«, razočaran. Milenijcem in seveda zoomerjem se zdijo vprašanja tehnologije dosti bolj vznemirljiva; moja generacija (in iz nje je tudi glavni lik romana, seveda) je tega že malo naveličana. Zdi se nam, da je vsaka tehnologija fascinantna samo kratek čas: potem pa jo enostavno absorbiramo v svojo vsakdanjost in smo spet prepuščeni samo svoji banalni človeškosti. (Spomnimo se navdušenja ob svojem prvem walkmanu; ob prvem računalniku; prvi mikrovalovki; prvem mobilnem telefonu; prvem pametnem telefonu; ja, danes so to zelo banalni predmeti, zato pa hrepenimo po vedno nekem novem modelu, ki bo izpolnil naše hrepenenje.) Zato so futurame lahko zabavne in žgečkljive, ampak nič več kot to. Ne morem reči, da mi žanrski in futuristični svetovi milenijskih avtorjev niso zanimivi; trudim pa se iskati v njih tisto, kar bi bilo prepričljivo človeško, ne pa samo fascinacija nad možnostmi. Tehnologija ni na noben način fascinantna sama po sebi. Fascinantno je, kar lahko z njo doživimo. Fascinantno mi je, da v Kubrickovi Odiseji 2001 Dave začne izklapljati Hala, ladijski računalnik, ker ga začne ta ogrožati, in računalnik mu med postopnim ugašanjem zavesti zapoje pesmico, ki ga jo je prvi naučil njegov programer: Daisy, Daisy, give me your answer, do! I’m half crazy, all for the love of you! Dave se mora v nadaljevanju sam soočiti z lastnim staranjem, smrtjo in čudežem rojstva – svoje človeškosti. In mali Aleks v romanu – ki se sicer najde zaupnico v virtualnem svetu, ker mu je iskrena komunikacija z živimi ljudmi pretežka, preveč mučna in tvegana – se izpove, da je zažgal smetnjake ob parkirišču zato, ker je hotel storiti nekaj »res groznega« v resničnem svetu, ker mu bleščeči svet še tako vrhunskih videoiger ni dovolj resničen.
Skratka, če je kaj, o čemer v resnici zmeraj pišem, iz romana v roman, pa je moja samospraševanja ob tem doslej najbolj iskreno artikuliral Gena v Buldožerju, je to občutek, da edino človek lahko ostaja človek, večen v vseh preoblekah, okoljih, življenjskih situacijah in tehnologijah, od Homerjeve Odiseje do razvpite zbirke Bog si ga drka na nas; da to človečnost pisatelji prežvekujemo in – ja, prodajamo kot izdelek. Ki naj bi ljudi vrgel iz udobja, silil v razmislek o sebi in svojih vzgibih. Mogoče mi razkošje takega prepričanja omogoča dejstvo, da sem fosil, ki si je kupil prvi pametni telefon šele pred petimi leti. Ki je sicer vesel, da lahko na njem v živo spremlja radarsko sliko padavin, gleda mejle in spremlja novice, vseeno pa še zmeraj hodi v trgovino peš in v mesto z avtobusom.
*»Daisy, Daisy, daj mi odgovor, daj.«
