1. marec 2022
V sredo, 23. februarja, zvečer smo se s prijatelji v Kijevu odpravili v kino, kjer smo si ogledali nov film ukrajinskega režiserja. Zatem smo imeli okusno večerjo, spili smo steklenico dobrega vina, nato pa odšli spat.
Spat smo odšli kot uspešni ljudje, ljudje srednjega razreda z načrti za prihodnji mesec. Bili smo državljani normalne evropske države. V četrtek zjutraj naj bi se zbudil, oblekel belo srajco, sedel na letalo in letel v Vilno, kjer naj bi na literarnem sejmu predstavil svojo novo knjigo. Skratka, popolnoma normalno življenje, kot ga živi stotine milijonov drugih Evropejcev.
Toda v četrtek zjutraj smo se zbudili v peklu. Kijev je bil v temi bombardiran, psi so cvilili od strahu, nato pa noro lajali in gledali v nebo. Za trenutek se je vse zdelo kot nočna mora. Zvoki eksplozij v daljavi so bili kot nekaj nezemeljskega: podobno se zgodi, ko se v kopeli potopiš pod vodo in ti srce močno bije v ušesih. Kot da bi eksplozije počile nekje globoko v nas. Iskreno povedano, bilo je strašljivo.
Od takrat je minilo šest dni, v katerih so eksplozije in smrt postali naša vsakdanja rutina. Iz miroljubnih in navadnih ljudi, ki uporabljajo različne elektronske naprave in na internetu prisegajo na smešne meme, smo postali človeški organizmi z enim samim ciljem: preživeti, zaščititi svoje družine, rešiti svoj dom in svojo državo. Pred tednom dni sem bil edini v krogu znancev, ki je verjel v začetek ruske ofenzive, a tudi jaz nisem mogel verjeti, da bodo v glavnem mestu moje države potekali ulični boji ter bombandiranje stanovanjskih blokov. Imejte me za naivnega, vendar sem mislil, da je po drugi svetovni vojni taka vojna v Evropi nemogoča, da smo se že vsi naučili vsaj ene lekcije. Motil sem se.
Toda to ni samo vojna, je veliko huje – v Ukrajini se danes nadaljuje množično iztrebljanje ljudi. To ni vojna, v kateri se dve armadi srečata na bojišču, to je hud zločin, saj ruske čete na najbolj podle načine napadajo mirna ukrajinska mesta. Ruski vojaki nosijo ukrajinske vojaške uniforme, zasegajo ukrajinska bojna, gasilska in reševalna vozila ter napadajo mirne prebivalce. Ruski saboterji v civilnih oblačilih se infiltrirajo v mirna ukrajinska mesta in izvajajo teror, sejejo paniko ter ubijajo civiliste. Je to vojna? To je terorizem, proti kateremu so celo talibani zgled morale in vojaškega dostojanstva.
Rusi se v naših mestih pojavljajo v belih zdravniških haljah, v uniformah naših gasilcev in reševalcev, na oblačila in opremo izobešajo ukrajinske zastavice, nameščajo eksploziv v stanovanjska naselja in jemljejo civiliste za talce. To ni vojna med dvema vojskama, ampak scenarij za nadaljevanje filma Tujec, v katerem sovražniki plezajo na vas iz vsake luknje in kota in se zdijo kot okuženi z neznanim virusom. To ni samo zločin, je tudi zelo sramotno, strahopetno in podlo. Vedno sem mislil, da vojaški častniki niso sposobni takšne podlosti – a izkazalo se je, da je v ruski vojski koncept vojaške časti atrofiral. Tako kot pri ruskem ljudstvu, ki še vedno molči in ne protestira proti tej gnusni »vojni«.
Sredi te groze je še ena realnost – Ukrajinci, ki poskušajo ohraniti svoje človeško dostojanstvo in pomagati. Več sto tisoč ljudi je zbežalo pred obstreljevanjem, veliko Ukrajincev v drugih mestih pa se je zbralo, da bi jih sprejeli, nahranili, ogreli in jim dali zavetje. Ljudje odpirajo svoje domove drugim ljudem, ki jih še nikoli niso videli, ljudje od jutra do večera prostovoljno delajo, postavljajo prostore za begunce, kupujejo zdravila za mesta na fronti in pletejo maskirne mreže za ukrajinske vojake.
V tem groznem času se vzgojitelji in psihologi trudijo igrati se z otroki begunci, ljudje pa jim prinašajo igrače. Vsi ti čudoviti ljudje poskušajo skrivati solze, kar imajo, pa darujejo kot humanitarno pomoč in se nato hitro vrnejo v svoje avtomobile, kjer se predajo svojim čustvom. Ne dovolimo si točiti solz, saj se moramo »držati« in spodbujati drug drugega. Toda solz zaradi vseh čustev ni mogoče zadržati. Jok za preteklim življenjem, ki je bilo še pred šestimi dnevi normalno, zdaj pa nikoli več ne bo isto.
Medtem ko Rusi obstreljujejo na desetine majhnih in velikih ukrajinskih mest, predsednik moje države prosi Evropsko unijo, naj Ukrajini omogoči članstvo. Nisem glasoval za Zelenskega in pomembno se mi zdi, da to poudarim, saj to, za kar se borimo, ni samo boj za Ukrajino, ampak tudi boj za Evropo. Borimo se za demokracijo, za pravico do izbire in samoodločbe, za človekove pravice in človeško dostojanstvo. Imamo različne politične poglede, govorimo različne jezike, molimo ali pa se imamo za agnostike, beremo različne knjige in poslušamo različno glasbo, danes pa smo vsi enotni in pripravljeni umreti za pravico do različnosti. Ker je to temelj Evrope, temelj spoštovanja vseh – tako različnih, a enako lepih – ljudi. Rusija želi uničiti to raznolikost, uničiti želi Ukrajino. Zato ker nismo kot oni, ker imamo svoje mnenje o svoji prihodnosti.
Zato toplo podpiram predsednika Zelenskega in pozivam vse ljudi v Evropi: priznajte našo pravico, da v prihodnosti postanemo člani EU, pošljite nam signal podpore. Kasneje, po vojni, se bomo dogovorili o pogojih in postopkih, zdaj pa potrebujemo eno stvar: da nam vaš svetilnik da žarek svetlobe, ki nas bo vodila v tej strašni temi. Ker danes najbolj primanjkuje upanja, ki daje moč in pogum. Dajte nam to upanje, pokažite nam, da nismo sami.
To besedilo sem pisal eno uro – in bila je odlična ura, ker nisem bral novic o bombnih napadih in smrti. To je tisto, kar danes lahko storim – pišem. Ker sem pisatelj, to je moja služba, čeprav je v takšnih razmerah o tem nesmiselno govoriti. Poskušajo nas vrniti v neke druge, jamske čase, v katerih literatura in pisanje nista bila pomembna. Zato je to boj sedanjosti s temno preteklostjo, zato je to boj zoper vojno v letu 2022 in zombije, ki so se brez razloga odločili uničiti naša življenja.
Vojna se nadaljuje že šesti dan. Že šesti dan živim z občutkom, da smo se vsi potopili pod vodo, kjer se zdi, kot da poslušamo lasten utrip srca, čeprav gre pravzaprav za eksplozije v naših do nedavnega mirnih mestih. Pomagajte nam priti iz te strašne vode. Ne dovolite, da se zadušimo.
Prevedel: Nikodem Szczyglowski
