Pisec, če ni vernik, je najbolj osamljen človek na svetu, najbolj nerazumljen. Zato ne pričakujte, da vam bom lahko karkoli pojasnil, še manj pa “širši bralski publiki”. (…) Nesporazum je že v samem pojmu “širša bralska publika”, kajti ta živi od kiča in občih mest, midva, Postolović, pa se pogovarjava v dvoje.
***
Kdo vam je rekel, da pisec ni pravi naslov za razlago svojega dela? Naj vam povem, zaupno, da je to zgolj nedavna izmišljija, s katero so na dan prišli naši gasilci [Kiševa oznaka za provinco duha, op. prev.], zgolj zguljena fraza, po kateri je pisec neumnež in ventrilokvist, pisec seveda lahko predstavi svoje romane, toda to, kar je napisal, je zanj skrivnost, znana samo kritiki, še posebej, če je pisec že mrtev ali dovolj obrnjen proti večnosti, da kritikom in bralcem seveda dovoli, naj bodi tisti, ki so kompetentni za razlago pomena in smisla tistega, kar je pisec povedal, da to prežvečijo in pljunejo tako pred bralca kot pred pisca, ob tem pa se kritiki postavljajo kot strokovnjaki, ki so prečitali kardiogram ali dešifrirali rentgenski posnetek pljuč in medenice (še posebej medenice). Pisci imajo to pogosto radi, to popolno laž, to svoje branje ‘kritik’ iz naslanjača, saj ob tem začudeni, toda zadovoljni odkrivajo, da njihova prazna (tako pesniška kot prozna) blebetanja pravzaprav govorijo o problemu “Človeka”, o “Tujosti”, o “krizi sodobnega sveta” in o podobnih velikih problemih ali o vseh hkrati, zato jim ne pade na pamet, da bi o tej svoji knjigici kaj povedali, le hvalijo jo na vsa usta, pri čemer se sklicujejo na mnenje kritikov.
***
“Težnja po resnici” je samo protitežnja banalnosti, banalnost pa je nemoralna. Nemoralna je tako tedaj, ko izhaja iz neznanja, kot tudi takrat, še posebej takrat, ko izhaja iz strahopetnosti. Na področju literature banalnost zaradi neznanja rojeva (ali natančneje: množi) uniformiranost, uničuje zdravo človeško moč, širi smetišče občih mest, povečuje potrošnjo papirja, banalnost je, skratka, ekološki problem.
Banalnost je neuničljiva kot plastenka!
Druga vrsta banalnosti, ki jo rojeva strahopetnost, je prav tako banalnost občih mest, toda ta vsebuje še laž: strahopetnež čaka na namig, kaj in koga napasti, medtem pa ga opogumljajo, naj vztraja v svoji laži, naj svojo resnico, svoje spoznanje odloži.
***
Resnica, četudi samo literarna resnica, je svojstven angažma, pod pogojem, da nad vsakim zaklinjanjem lebdi senca dvoma. “Funkcija pisca je v tem,” pravi Sartre, “da vsakogar spozna s svetom, zaradi česar se nihče ne more imeti za naivnega.” Pisec nas mora prepričati, da ve več, kot ostali, toda da kljub temu dvomi bolj kot kdorkoli.
***
Pisec je lahko v odnosu na svojo dobo, svoj čas, pozicioniran na tri načine: lahko je za svojim časom (s pogledom na svet, idejo, ideologijo, z eno besedo: s slogom), lahko je s časom ali pa, naposled, pred svojim časom. V prvem primeru je pisec spremljevalec ideologij, star dedec, ki se vzpenja na tramvaj, ki s svojim umetnim zobovjem prežvekuje ideje, ki so bile nekoč mlade in pogumne, ki pa nič več ne pomenijo, ki niso več niti novost niti odkritje (in za to gre najpogosteje). Takšen pisec je okamneli fosil sloga in idej, razmnožuje obča mesta zmagovalnih ideologij, se zavzema za “človeka”, piše “o človeku za človeka”, pri čemer pa piše o nekem nekdanjem človeku, o fosilih svoje mladosti, svojo literaturo brani z ideologijo in se za njo skriva, drhti v strinjanju, ob tem pa napada vsako mladost, vsako novost, vsako iskanje, kajti on je enkrat za vselej odkril red reči in njihovo izpopolnjenje, našel svoj slog nekega lažnega in nevarnega “humanizma” in v imenu tega “humanizma” uničuje vse okoli sebe, smeti s svojimi banalnostmi, s svojim spoznanjem stvarnosti (ki je izpred kakih petdeset let), noče se spreminjati, je “dosleden”, dejstva ga ne zanimajo, kajti on je nad dejstvi in zunaj dejstev, je zunaj zgodovine in nad zgodovino in časom, če pa stvarnost grozi idejam in idealom njegove mladosti, bo, vsemu navkljub, trmasto, z “grozno doslednostjo”, ostal pri svojem. In, začuda, takšna doslednost pri nas visoko kotira: če je nekdo bil in ostal stalinist, kljub vsem spoznanjem o stalinizmu, se ne le ne bo posul s pepelom in se opravičeval zaradi svoje nore mladosti, ne le, da svoje mladosti ne bo revidiral, priznal, da je bil zaveden in ponesen, s čimer bi napravil dialektični salto mortale, prešel v novo fazo, fazo izpovedi in razlage, temveč bo – na način genija nemške filozofije – izjavil: “Toliko slabše za dejstva”, naše občinstvo pa mu bo ploskalo, v zakulisju, iz mraka na oder, kajti, veste, on je ostal “dosleden sebi”, to je lepo in pošteno, menda se ne bo ta naš človek pri svojih petdesetih ali šestdesetih letih spreminjal, s čimer njegovi oboževalci pravzaprav potrjujejo, ne da bi vedeli in res ne vedo, kaj počnejo, ne vedo, da je ta naš genij doslednosti pravzaprav mumija in da se od njega ne pričakuje nič drugega, kot to, da je mumija, zanj pravzaprav ne veljajo človeški in naravni zakoni, po katerih se človek in njegova zavest spreminjajo v skladu s spoznanji in logiko izkustva. Ta vrsta pisca je pravzaprav na poti vsakršnemu razvoju, to so čuvarji fosilov v muzeju zgodovine, ki je skupaj z njihovo mladostjo (če so sploh kdaj bili mladi) zamrznila v času, že davno so našli svoj “slog” mišljenja, življenja in pisanja, slog, ki so ga kanonizirali, pri čemer so se, seveda kot pomoč, sklicevali na ideologijo, orožje in gasilce: “Kdor je proti poeziji, je proti revoluciji!” Pa mu ti zdaj povej, da njegova poezija ni ne poezija (ker je anahronistična in smrdi po trohnobi) ne revolucionarna (saj je revolucija naredila, od trenutka, ko se je on kanoniziral, nekaj dialektičnih obratov, česar sploh ni opazil, ni opazil, da ne stoji več na robu tramvaja, na katerega se vzpenja, temveč lebdi v praznini ali leži v prahu, vlaki pa so že davno odpeljali, ni opazil, da so bile tračnice prestavljene: ne leži pod nasipom, temveč v zasedi!)
***
Ko vzamem v roke kako knjigo našega pisca, o kateri so mi rekli (ali pa sem to prebral v kritiki, morda kar med vrsticami), da je avtor v tej knjigi “povedal neke reči, o katerih se nerado govori”, “neke reči”, ki so neka vrsta kršenja tabujev, takrat se najpogosteje srečam s fenomenom, ki je, če se ne motim, izključno fenomen naše pisane besede: ta naš literat je najpogosteje formuliral neko svojo na videz pogumno misel, napravil neko aluzijo na nekega našega politika, implicitno ali eksplicitno vsilil neko svojo ideološko invektivo, izrazil svoje “nezadovoljstvo” in česa vse ne, potem pa tam, v nejasni gmoti papirnatih likov, s “psihološko” ukano odnosov med liki, v dolgočasnem in polpismenem blebetanju, vidim, da je ta pogumna misel pravzaprav, najpogosteje, neka od lokalnih invektiv nekega užaljenega tako imenovanega literata, ki se je s svojo užaljenostjo spopadel tako, da je napisal – morda po dolgem odlašanju, šele sedaj – nekaj, s čimer bo svojim kolegom v literarni obliki povedal “neke reči”, jim odgovoril dostojanstveno, kot literat, v zgodbi ali z romanom, jim povedal, kako se dobro spomni “nekih reči”, o katerih je do sedaj molčal, ker pa je sedaj dobil manjšo penzijo od tiste, na kakršno je upal, jim bo pokazal, kaj ve, in še več, pokazal, kaj zna ali vsaj misli, da zna: napisal bo roman ali zgodbo. Toda, naj povem, da sam več nisem pri volji, da bi se na podlagi takšnega literarnega šarlatanstva skušal spomniti, si priklicati v spomin, na koga je literat mislil in kaj se skriva za njegovimi votlimi in papirnatimi “liki”, saj takšnih literarnih umotvorov preprosto ne morem brati, kajti morda so v njih neke povsem irelevantne invektive namenjene meni (vsaj to mi sugerirajo kritiki), toda to v nobenem primeru ni ne roman ne zgodba, to je, najpogosteje, preprosto neko čenčanje, neko pijano in pijansko klobasanje, položeno v usta nekih marionet, maloumno blebetanje, dano v prozo, med platnice knjige (na katerih lepo piše: roman), toda za takšno vrsto besedil je najboljši prostor gostilna; takšne ‘lucidne misli’ in ideološke obračune sem v precej ustreznejših (v edinih ustreznih) oblikah slišal od starih pijancev, ki, zagrenjeni od alkohola, govorijo lepo pijansko, ob riganju, jokanju, z vsemi tehnikami ustnega pripovedovanja, z gestami in grimasami, genialnimi psovkami in sijajnimi lažmi, pri čemer ima vse to (ker je podano v adekvatni obliki ustnega pripovedovanja, ob pravem času in na pravem mestu – v gostilni) več umetniške vrednosti kot ta cenjeni roman, o katerem mi pravijo, in o tem med vrsticami pišejo tudi kritiki, da so v njem povedane ‘neke reči’. Med ustnim pripovedovanjem in pisanjem je velik razkorak! Da bi napisal knjigo, da bi ustvaril roman, ni dovolj, če poveš ‘neke reči’ (o, kolikokrat je o tem pisal Krleža!), ni dovolj biti priča nekih dogodkov, ni dovolj biti ‘pošten’ ali ‘pogumen’. Na vratih naše literature (in to ne samo na Francuskoj broj 7 [ime znamenite beograjske kavarne, ki še danes obstaja, op. prev.]) bi moral biti z velikimi črkami vklesan, kot deviza, slogan in opomin, kot program, Sartrov stavek, ki je najpomembnejša drža in osnovna premisa vsake literature: “Človek ne postane pisec, ker se je odločil povedati določene reči, ampak ker je te reči izbral, da bi jih povedal na določen način.”
Prevedla in izbrala: Dijana Matković
Izbrani odlomki so del intervjuja z Danilom Kišem, naslovljenim Banalnost je neuništiva kao plastična boca (Banalnost je neuničljiva kot plastenka), ki ga je leta 1976 opravil Aleksandar Postolović. Prvi del odlomkov iz intervjujev lahko preberete tu.
