Učinek literature je neviden, neizračunljiv, daljnosežen in obenem ničen. Kot pravi Julien Benda, se je velika izdaja literatov-hinavcev pričela tedaj, ko so pisci postali služabniki oblasti. In da ne bo nesporazuma: pri tem mislim pisce t. i. beletristike, pesnike in romanopisce, ki so hoteli in ki hočejo skozi literaturo, skozi beletro, politizirati, razsvetljevati, kar pomeni vladati. To pripelje do tragičnih nesporazumov, pisci pa, ali kot visoki vladni uslužbenci (ali pretendenti za to funkcijo), molčijo, ali pa končajo s samomorom. Literatura je vendarle, bi rekel, nekaj drugega; je svoboda sama po sebi, svoboda sama na sebi, kategorija duha, ki ima v kompleksu civilizacije in kulture prvorazredno vlogo, tako kot kategorični imperativ svobode. Za literaturo je to povsem dovolj, za posameznika, ki si želi učinka in zasleduje neposredni učinek literarnega dela, pa docela nezadostno. Da bi pisal, je treba živeti od iluzij. Verjamem v quia absurdum est.
***
Nimam sposobnosti, da bi si kaj izmislil, kajti nič lažjega, kot v navzkrižje postaviti osebe A in B in C, jih postaviti v okvire romaneskne stvarnosti, jih obleči v pisane obleke in jih prepojiti z mislimi in idejami – tako, da je vse to podobno stvarnosti, resnici. Ta vrsta izmišljevanja vodi ali v kič ali k nesmiselnim in obenem nevarnim ideološkim kontroverzam. Prvo, kar v moderni zbuja dvom, je ravno ta tip, tip in značaj, ta neskončna produkcija variacij tipov, to neskončno ponavljanje bolj ali manj identičnih situacij. Vsebine romanov in zgodb niso nič drugega kot pet, šest elementarnih situacij in klišejev, ki s pomočjo prav tako petih, šestih tipov variirajo v neskončnost: problem t. i. trikotnika ni zgolj to, da gre za večno shemo, temveč je zguljen kliše, številni zorni koti pa ne morejo prikriti velike izmišljotine.
***
Pojem literarnih generacij je neka specifična stvaritev naše lene in uspavane kritike, kajti ta pojem ne govori o literarnih šolah, saj to zahteva trud in delo, iskanje analogij in vzpostavljanje sistema, za kar naša kritika tudi ni sposobna. Kritiki bi radi vse neznane fenomene pojasnili na najbolj enostaven in najlažji način, neznano reducirali na znano, po tem edinstvenem principu pa specifične literarne pojave reducirajo na pojem generacije. Takšna redukcija neznanega na znano je pravzaprav znak lenobe duha, jalovo in pogubno delo, ki škodi tako piscem kot sami kritiki. S takšnim postopkom se razlike med posamičnimi pisci, ki so si povsem različni (je to sploh treba poudariti?), zgolj zaduši, izpostavlja pa se posamične in nepomembne obrobne komponente katerega od piscev, potem pa na ta način določene, najpogosteje negativne determinante enega pisca postanejo znak prepoznanja cele t. i. generacije. Tako smo mi, t. i. srednja generacija, “modernisti”, “hermetiki”, “esteti” (s čimer želijo reči, da “lepo pišemo”), smo daleč od “stvarnosti” itd. itd. To in takšno iskanje analogij po horizontali je povsem nesmiselno, toda obenem kritiki daje privid absoluta, kritik kot da reči opazuje iz nekega oddaljenega zgodovinskega aspekta, zaboga, on ima že zdaj uvid v neko literarnozgodovinsko dejstvo, že zdaj pravzaprav ne piše kritike, temveč literarno zgodovino, še živeče je postrojil, kot bi bili mrtvi, kot bi bilo davno tega, kar so bili živi, on pa, edini, literarni kritik, piše kot vsevidni in vsevedni Bog, zanj ni nobenih skrivnosti. Ko pa bi posegel po vertikalah, po analogijah po vertikali, bi se moral dotakniti prave literarne zgodovine, tradicije in kompleksnih analogij izven vnaprej zastavljene drže, to pa, seveda, zahteva trud in čas. Pustimo torej literarni kritiki čas, da pride do tega, kar je tu evidentno: da se tukaj, pod okvirjem tega generacijskega umeščanja, vsaj v konkretnem primeru, skrivajo bistveno različni svetovi.
Prevedla in izbrala: Dijana Matković
Izbrani odlomki so del intervjuja z Danilom Kišem, naslovljenim Doba sumnje (Doba dvoma), ki ga je leta 1973 opravil Bojan Krivokapić. Prvi in drugi del odlomkov iz intervjujev lahko preberete tu in tu.
