Dati stvarem sijaj

Protestantski teolog Rudolf Otto je v klasičnem delu Sveto (Das Heilige, 1917) analiziral koncept numinoznega, ki se, poenostavljeno rečeno, človeku daje kot skrivnost, ki je hkrati privlačna (fascinans) in grozljiva (tremendum). Prav dinamika groze je tista, ki označuje numinozni objekt, za katerega se zdi, kot bi imel svojo lastno – izjemno sugestivno, včasih tudi nasilno – avtonomno prezenco. Čeprav Otto razlikuje med strahom in grozo, bi v splošnem lahko dejali, da se tovrstnega vplivanja na bralca oz. gledalca poslužuje tudi grozljivka.

Ta je, o tem ni dvoma, samosvoja kategorija, ki vselej tematizira univerzalno človeško srečanje z nečim neznanim, kar ga presega, ob tem pa ga pušča v negotovosti, napetosti; grozi mu z raznimi oblikami nasilja in izgub. Nekaj nenaravnega je v njej, celo nadnaravnega, kar od tebe nekaj zahteva, čeprav te na sebi odbija; kar nadzira nevidni del celote in pušča vidne podrobnosti iz nadzora. Gre za žanr, ki človeka postavi pod tovrstno napetost, ki pa je nekaj zelo intimnega in katere posledic ne pozna.

Pričujoča knjiga (njen izvirnik je nosil naslov Different Seasons, 1982) pa je bila sploh prva Kingova, po seriji sedmih, ki ni bila grozljivka. Eden od Kingovih razlogov za objavo knjige je bil prav izogniti se »nalepki« pisatelja grozljivk – ali vsaj demonstrirati, da njegovo pripovedno mojstrstvo ni zgolj podmena tega žanra, temveč ga presega. Obenem pa je pisatelj z začasnim izstopom iz žanra strahu, trepeta in groze vzpostavil prostor, v katerem so se nekatere notranje realnosti njegovih zgodb, ki so bile prisotne že v grozljivkah, lahko razvile bolj polagoma – na voljo so imele ves mir in čas, da so se usedle v bralca, saj v zgodbah (kljub temu da se berejo napeto) ni bilo transpersonalnih dejavnikov groze in nadnaravnega, ki bi nase preusmerjali moč zgodbe in pozornost bralca.

V štirih zgodbah, ki polnijo Pomlad, poletje, jesen in smrt, so v ospredju prijateljstva, minevanje, razočaranja, osebne zmage in porazi ipd. Téme, ki so navzoče tudi v drugih Kingovih knjigah, a so redko kdaj tako v ospredju, da bi samostojno poganjale zgodbo od začetka do konca – predvsem pa v dotični knjigi puščajo na bralcu izrazite sledove nostalgije, obenem pa željo po odkrivanju resničnih dogodivščin in biografij, ki se morda odvijajo v naši neposredni bližini. To ne pomeni, da v teh zgodbah ni elementov srhljivega; da bralec občasno ne zadrhti v poplavi groze ali se ob naraciji počuti tesnobno. Denimo: v drugi po vrsti, Vzoren učenec, mora ostareli nacistični vojni zločinec, da ga trinajstletni mladenič ne bi izdal, pripovedovati o nacističnih zločinih – čim bolj podrobno in z vsemi gnusobami vred, ker mladenič v zgodbah uživa – in se celo napraviti v esesovsko uniformo in v njej marširati.

Če zgodbe imenujemo po naslovih poglavij – »letnih časih« –, ki jih napovedujejo, si sledijo takole: Pomlad budi upanje; Zlorabljeno poletje; Jesen izgubljene nedolžnosti; Zimska pravljica. Simbolizem teh občutljivih zgodb je v tem, da karakterizirajo specifično življenjsko obdobje (ali dogajanje), ki ima izrazito intimni pridih in ki ga zaznamuje časovnost; pa ne toliko v smislu trajanja kot v smislu doživljanja te časovnosti, sploh v odnosu do preteklosti ali prihodnosti. Kjer je na delu čas, pa se vselej pokaže ranljiva in minljiva plat vsega – še posebej pa tega, kar je človeško:

»Čas je še naprej nemoteno tekel … Njegov tok je najstarejši trik na svetu in morda edini, ki je resnična čarovnija.«

V celostni kompoziciji elementov, značilnih za Kingove zgodbe, večinoma odkrivamo ali vsaj slutimo razmerje med strahom in pogumom. Čeprav je King osebno naklonjen likom, ki pokažejo notranjo moč in vero v karseda nemogočih trenutkih, pa je pogosto lažje orisati podvige le-teh skozi neuspehe preostalih. King je ljubitelj grozljivk, ker se v njih razplamti njegova imaginacija; ko jih bere in ko jih piše. Napetost, ki je zanj esenca dobrega pisanja, se v njej vzpostavlja in ohranja na poseben način. Dejal je, da želi bralca zgrabiti in ga povleči v svojo zgodbo, ker je to za oba nekaj zanimivega in zabavnega. Zelo pogosto piše o temah, ki njega samega postavljajo v nelagodje – številne nevarne otroške dogodivščine v svojih zgodbah povezuje s svojim največjim strahom: da bi sredi noči dobil klic, da se je eden od njegovih otrok smrtno ponesrečil. Grozljivka (pravzaprav King bolj kot horror preferira izraz suspense) je zanj to, da nadzor nad potekom in izidom stvari prevzame kaos – neznano.

Morda žanr grozljivke, sploh kadar implicira nesrečo in smrt, rezonira (s pisateljem ali z bralcem) tudi zato, ker s(m)o ljudje pogosteje poraženi, kot pa izidejo zmagovalci; prav tako je barvitih načinov, kako je nekdo lahko materialno ali moralno poražen – z vsemi njegovimi zvitostmi, predrznostmi, zlobo in strastjo vred –, mnogo več kot načinov, kako lahko ohrani trezno glavo in srce na pravem mestu. King je večkrat dejal, da ga v zgodbah, ki so izmišljene (včasih že povsem nadnaravne; v njih se pojavljajo vampirji, živi mrtveci in marsikdo še manj verjeten), zanima »resnica v laži« (the truth inside the lie). Ta resnica so medčloveški odnosi ali pa realnost življenjskih izkušenj in odsotnih/pridobljenih modrosti. Predvsem pa ima zvezo z moralno sfero naše eksistence. Z besedami avtorja: »Most stories about ghosts are really stories about bad conscience.« Grozljivka je vselej obdobje zgoščenega prepleta biografij; naših zasebnih preteklosti in odnosov do prihodnosti. Še posebej pa je – za Kinga – izpostavitev tega, kar smo nekoč storili narobe, in posledic, s katerimi bomo morali živeti do kraja: »I think the moral is that you can’t hide evil forever, (…) it always comes back.«

Morda je v tem ključ, kako razumeti uspeh Andyja Dufresneja iz Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve, prve in najprepoznavnejše zgodbe iz knjige – tudi na račun filmske adaptacije, ki na platformi IMDB zaseda prvo mesto na seznamu najboljših filmov vseh časov po mnenju gledalcev (The Shawshank Redemption, 1994). Kot pravi Andy: »Vselej se odločaš za manjše zlo in imaš pred očmi dobre namere. Koliko si pri tem uspešen, ti pokaže predvsem to, ali lahko mirno spiš … in kakšne so tvoje sanje.« Velik del tvojega uspeha v Kingovih zgodbah je odvisen od tega, kakšen je tvoj odnos do lastne preteklosti. Zato sam Kinga vselej berem tudi kot didaktika; ne toliko kot učitelja specifičnih vrednot, temveč še bolj kot učitelja o tem, kakšne vloge igrajo vrednote v življenju različnih ljudi. Na Andyja so vplivale takole – kot opisuje Red, prvoosebni narator zgodbe in Andyjev kolega zapornik:

»S sabo je prinesel petsto dolarjev, ki si jih je zatlačil nekam pri zadnjem vhodu, ampak temu bledoličnemu pasjemu sinu je nekako uspelo prinesti s sabo še nekaj: občutek samospoštovanja, morda, ali prepričanje, da bo na koncu on zmagovalec … ali pa je šlo samo za to, da je celo tam za tistimi prekletimi sivimi zidovi zadržal občutek, kaj je svoboda. Imel je neko notranjo luč, ki jo je nosil  s sabo.«

Morda najbolj presunljivo pa je, kako pisec razkriva osebnost svojih likov; tako njihovih slabosti kot kreposti, najraje pa kombinacijo obojega, ki jih dela najbolj človeške. Njihov mentalni horizont se vseskozi spreminja in zajema njihov odvijajoči se značaj in življenjsko situacijo. Takole ganljivo pravi Red o Andyjevi nedvomni skušnjavi in muki, ko je dve desetletji skrival luknjo za pobeg za ženskimi plakati:

»Vsekakor je moral pričakovati, da se bo zgodba nekega dne končala – da bo kak paznik pokukal za plakat Rite Hayworth, da bi se prepričal, da Andy tamkaj ne skriva nabrušenega ročaja žlice ali z lepilnim trakom na zid prilepljenega jointa trave. A njegov odgovor na tak pomislek bi se glasil: K vragu s tem. Nemara je bilo zanj vse skupaj nekakšna igra. Do kod mi bo uspelo, preden me dobijo?«

King je pisateljski poklic večkrat opisal kot bolj sorodnega arheologiji, tj. odkritju in rehabilitaciji, ne pa ustvarjanju. Svoje delo doživlja kot izkopavanje likov, ki so samostojni in živijo tudi neodvisno od zgodbe; njihovo življenje v očeh bralca ne črpa primarno od (nadnaravne) prezence »nečesa« v zgodbi. Elementi, ki jih rehabilitira, so pogosto antropološka dejstva, ki bralcu »izkopljejo« novo perspektivo na situacijo, v kateri so liki; denimo spet primer iz Kaznilnice, ko piše King o »sindromu institucionaliziranosti«, tj. navajenosti na zaporniški prostor in čas – načinu, kako se telesa in duše zapornikov postopoma navadijo na (in celo vzljubijo) majhnost in zaprtost štirih zidov ter nedvoumno zaporniško rutino, pa kako se odvadijo misliti prihodnost, ki se počasi briše z njihovih horizontov … Včasih pa so ti »rehabilitirani« elementi opisi dejanskih izkopanin, »živih« metafor; denimo ko Andy iz zaporniških tal koplje ter čisti in brusi minerale. Takole navaja Red:

»Dolgo časa sem ju samo gledal. Nekaj minut se ju sploh nisem upal dotakniti, tako čudovita sta bila. V zaporu je veliko pomanjkanje lepih stvari, najbolj žalostno pa je, da jih večina mož niti ne pogreša. V njej sta bila dva kosa kvarca, oba skrbno zloščena. (…) Govoril je, da jih rad opazuje v jutranjem soncu, te koščke planeta, ki jih je pobral iz umazanije in jim dal sijaj.«

Kingova arheologija tako ne uprizarja zgolj srhljivih labirintov, ampak tudi drugačne kontraposte; denimo tega v Kaznilnici odrešitve, kjer lepota prenese in (v zaključku) premaga trpljenje. Mislim, da so pričujoče štiri zgodbe, v svoji razliki do Kingovih grozljivk, najbolj očarljive prav v nesluteni in še bolj človeški večplastnosti, ki se sproti nalaga na zgodbo skozi malenkostne pisateljske investicije. V trenutkih, ko se avtor ustavi, da bi povedal nekaj, česar mu zavoljo zgodbe ne bi bilo treba povedati. Pa vendar naredi vso razliko.

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt, Beletrina, prevod Marko Košan, Ljubljana, 2020. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.