Decembrski večer l. 72

Tu prihajam jaz, nevidni moški, morda v službi
Velikega Spomina, da bi živel zdaj. In peljem se mimo

zaklenjene bele cerkve – notri je nek svetnik iz lesa
z nasmeškom na ustih, nemočen, kot bi mu kdo vzel očala.

Sam je. Vse drugo je zdaj, zdaj, zdaj. Zakon težnosti nas pritiska
podnevi ob delo, ponoči ob posteljo. Vojna.

Prevod: Mita Gustinčič Pahor