AirBeletrina - Dekle s fotografije
Panorama 27. 3. 2017

Dekle s fotografije

Objavljamo odlomek iz prihajajočega romana Draga Jančarja. Roman z naslovim In ljubezen tudi bo pri Beletrini izšel aprila, avtor ga bo 20. aprila predstavil v Mariboru, 21. aprila pa v Ljubljani.

 

vir: Pokrajinski muzej Maribor

1

Na posnetku, ki ga je ujel neznani fotograf, sta dve vitki dekleti: prva v karirastem krilu, lahki jopici in v temnih nogavicah, druga v elegantnem črnem plašču in z lepo spletenima kitama, ki ji padata čez hrbet. Ta je brez nogavic, očitno so tukaj še ostanki, zadnji zdihljaji toplega poletja, mogoče zgodnji septembrski dnevi. Dopoldanska slika z meščani, ki hitijo po svojih opravkih, ženska z aktovko, nekateri samo brezdelno postavajo. Tu je moški z biciklom, ki z nekom klepeta, najbrž o vremenu, nekdo drug vleče cigareto in puha v mirni božji dan. Pozoren pogled lahko opazi, da se je z napisom na veliki stavbi nekaj zgodilo: HOTEL OREL se je spremenil v HOTEL ADLER; majhen popravek, praktični lastnik je dal izdelati samo dve novi črki, A in D, besedo RESTAVRACIJA pa je spremenil v RESTAURANT. V desnem spodnjem kotu, s hrbtom obrnjen proti fotografu, hodi človek v uniformi. V črnih škornjih, sivi vojaški jakni, opasan s pištolo. Idilična slika mirnega zgodnjejesenskega dopoldneva na neki mariborski ulici se nenadoma spremeni v trenutek nevidne napetosti: od kod prihaja, kam koraka moški v uniformi, ki je skoraj zanesljivo uniforma pripadnika enotSchutzstaffel, neznani esesovec prihaja z roba slike in se namenja v njeno globino. Samo prvi hip je neznan, že naslednji trenutek se svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozre k moškemu v uniformi in svoji prijateljici reče:

– A ni tale čisto podoben Ludeku?

Njena prijateljica s kitami še zadnji hip ujame profil mimoidočega nemškega oficirja.

– Se mi zdi, da bi lahko bil, reče. Malo bolj odrasel je videti, se zasmeje.

A se hitro zresni, ko vidi obraz svoje prijateljice.

Obraz dekleta v karirastem krilu in v črnih nogavicah je videti zaskrbljen, nekaj jo teži, morda je o tem, kar jo teži, ravno pripovedovala prijateljici, naenkrat jo spreleti spoznanje.

– On je, reče, poznam ga.

Nekaj časa gledata za njim.

– Misliš, da bi mu rekla? vpraša z razburjenim, skoraj malo trepetajočim glasom dekle v karirastem krilu.

– Jaz bi mu na tvojem mestu rekla, spodbudno kima prijateljica s kitami in skomigne z rameni: Kaj te pa stane?

Dekle v karirastem krilu se živčno prestopi.

– Očeta bom prosila, naj govori z njim, on ga dobro pozna.

In čez nekaj trenutkov doda:

– Če bo le hotel.

– Sonja! zakliče prijateljica in se skoraj nekoliko nagajivo nasmehne: Jaz mislim, da bi bolj zaleglo, če mu rečeš ti.

Ta nasmeh je odveč, ni potreben, Sonji, ki živčno mečka torbico v rokah, ni do smeha, tudi do nasmehov ji ni, čeprav se bo zdaj kmalu morala nasmehniti; če bo hotela govoriti s tistim moškim, se bo morala zelo prijazno nasmehniti.

Moški v uniformi je s svojimi odločnimi koraki zdaj že globoko v fotografiji, tam proti koncu ulice, ki se zdaj imenuje Burggasse.

– Kar bo, pa bo, reče nenadoma svetlolaso dekle v karirastem krilu, tesneje pograbi torbico in steče za oficirjem. Če bi še tako hitro hodila, ga ne bi dohitela. Teče.

 

2

Vidim jo, kako teče po pločniku mimo oken kavarne Astoria za moškim v uniformi, po Slovenski, pred leti je bila še Slovenska, Slovenska ulica, pred še več leti, ko je bila tu Avstrija, je bila Windischstrasse, zdaj je Burggasse, teče za nemškim oficirjem, zmeraj bliže mu je. Za hip ga izgubi izpred oči, oficir zavije navzgor po Tyrševi, še pred nekaj leti je bila Tyrševa, zdaj je to Herrengasse. Dekle v karirastem krilu, Sonja, se na vogalu zaustavi, zajame sapo in gleda za njim. Videti je, da si je premislila, tega ne zmore. A mora, neko upanje ji pravi, da to mora storiti. Hip zatem se odloči in stopi navzgor po ulici. Kmalu hodi skoraj vštric z njim, skuša dihati enakomerno, noče, da bi jo videl tako zadihano, hoče, da bi bilo, kakor da je na sprehodu, da se nemara odpravlja proti parku, ali kakor da gre po kakšnih opravkih v isto smer. Hodi skoraj vštric, kak korak za njim, morda se spet ne more odločiti, ali ga naj nagovori, nemara si ne upa, nemara ji srce hitreje razbija. Potem ga z naglimi koraki prehiti, ozre se k njemu in, kakor da bi ga bila pravkar opazila, reče:

– Saj to si ti, Ludek.

Oficir se ozre k njej.

– Se me ne spomniš? se nasmehne dekle v karirastem krilu, mora se nasmehniti.

Moški se ustavi, meri jo s pogledom, videti je, da je ne pozna.

– Kaj me ne poznaš? reče dekle in trdneje stisne torbico k prsim, jaz sem, Sonja.

– Kaj hočete? reče oficir v nemščini z neprijetnim, odsekanim glasom in zavrta vanjo s pogledom, v katerem je vseeno nekaj radovednosti, morda se mu vendar zdi znana.

Tudi Sonja zna nemško, nemščina zanjo ni težka, v gimnaziji se je naučila, pa tudi sicer se v tem mestu zdaj govori samo nemško, zato je malo v zadregi, ker je spregovorila po slovensko. In to z vojakom v nemški uniformi, z oficirjem, ki ga želi za nekaj zaprositi. Pogovor bi se lahko takoj končal, še preden bi se začel, pa čeprav tudi Ludek zna slovensko, Sonja to dobro ve, pred kakšnimi petnajstimi leti, takrat je bila še punčka, je govoril slovensko.

– Na Pohorju smo skupaj smučali, naglo spregovori Sonja v nemščini, imeli ste moder pulover, začne ga vikati, njegov pogled je že tak, njegov glas je že tak, da mu ne more reči: ti, Ludek.

– Gospod je imel moder pulover, naglo in zadihano nadaljuje in se nasmiha, takšen z belo črto počez … z mojim očetom sta se poznala, njemu je ime Anton, Anton Belak … gotovo se spomnite … enkrat smo bili skupaj na smučanju, pobrali ste me, ko sem padla v sneg, vsa sem bila mokra … moker sneg.

Vse to izgovori v eni sapi in ga pričakujoče pogleda.

Oficirju se nekaj svita, ob imenu dekletovega očeta se mu nekaj posveti, a videti je, da tega noče vedeti, takrat so ga res klicali Ludek, zdaj je Ludwig, zmeraj je bil Ludwig, samo klicali so ga s to trapasto slovansko popačenko.

Gleda jo, naenkrat se zasmeje.

– Pa smo res smučali tam gori, ja, res smo smučali.

– In jaz sem padla v sneg.

– V sneg ste padli?

– In vi ste me pobrali. Vsa sem bila mokra, eno palico sem izgubila.

– A palico?

– Smučarsko palico, iskali smo jo v snegu.

Ludwig pogleda na uro.

– In oče? vpraša. Kaj je z očetom?

Ne počaka na odgovor, mudi se mu, odgovorno delo opravlja v tem mestu, nadvse odgovorno delo, ne more v neskončnost stati na mariborski ulici in klepetati z dekletom, ki jo je nekoč menda mokro pobral iz snega, morda tudi njeno smučarsko palico, pogleda na uro in reče, da ga čaka služba. A tudi pomisli, da je dekle že ženska, z veseljem bi jo spet pobral iz snega.

– Kaj pa po službi? reče Sonja in čuti, da ji je rdečica preplavila obraz. Mogoče bi po službi skupaj spila čaj? V kavarni?

Začudeno, tudi malo nezaupljivo jo pogleda. Je že v taki službi, da ob tem predlogu takoj postane nekoliko nezaupljiv.

– Je z očetom kaj narobe? vpraša naravnost, ker sluti, da je za tem čajem neki problem, o katerem hoče punca govoriti.

– Ne z očetom, reče tiho Sonja.

– Če je kaj uradnega, pridite v mojo pisarno, reče Ludwig, vljudno pokima in nadaljuje svojo pot.

Sonja umolkne in gleda v tla. Torbico stiska s tako močjo, da je koža na členkih bela. Lahko bi šla za njim, lahko bi rekla, da bosta šla del poti skupaj. A ne more, tega ne zmore več, storila je, kar je mogla. Obstoji in gleda za njim.

– Samo en čaj, zakliče, sama ne ve, od kod je zbrala moč za to ponižanje. Da za nemškim oficirjem na ulici moleduje za zmenek. Pa čeprav je to samo Ludek, smučar Ludek iz njenega otroštva. Prenašati mora zgovorne poglede mimoidočih in prenese tudi njegov milostni smehljaj, ko se obrne, zaustavi svoj odločni korak, obrne se in reče:

– Prav. Jutri popoldne sem prost. Ob petih v Theresienhofu. In noben Ludek nisem. Ime mi je Ludwig.

Sonja pokima in obstoji sredi ulice in gleda v njegov široki hrbet, v črne škornje, v odločno hojo Lud­wiga Mischkolniga, ki koraka s svojimi škornji in v esesovski uniformi svojim težkim dolžnostim naproti. Ve, kje je Theresienhof, še pred nekaj leti je bila to Velika kavarna, zdaj tam posedajo nemški oficirji, dekleta, kot je Sonja, ne hodijo tja, a šla bo, mora iti.