Blaž Završnik si je zadal tri naloge: prvič, ustvariti celovečerno romantično komedijo, drugič, posneti nekaj gledljivega, in tretjič, tesnobnost zgodbe prikazati tudi s svetlimi toni. S Potjo v raj, otvoritvenim filmom letošnjega 17. Festivala slovenskega filma v Portorožu, je vse tri svoje namere uresničil.
Če bi režiserje »novega vala«, ki trenutno vladajo slovenskemu filmskemu prostoru, poskusili razločiti s pomočjo literarnih kategorij, bi bil Nejc Gazvoda vizualni poet, ki prisega na tihe kadre in refleksivne monologe, Rok Biček s svojo jasnostjo dialogov zgleden dramatik, Završnik pa morda ne toliko romanopisec kot predvsem novelist. Točneje, pisec ljubezenskih romanov: ne tistih prav poceni in v mehki vezavi, bolj tistih, ki so večni material ljubezenskih sanjarij.
Tak je bil že njegov Nad mestom se dani, ki je leta 2012 prejel vesno za najboljši kratki film. Završnik je osnovno romantično zanko v slogu “boy meets a girl”, takrat zgodbo dveh najstnikov, ki skozi drugega spoznavata sebe, ponovil z igralsko zasedbo Ajde Smrekar in Klemna Janežiča, le da bi tokrat raje rekli, da »dekle sreča fanta«. Če se protagonista kratkega filma tedaj ne bi nikoli srečala, ampak bi se spoznala šele danes, ko se proti zaključku študija najdeta na »poti v raj«, bi bila to njuna zgodba.
Žak in Lučka se srečata nekje na robu Slovenije: on beži od spominov na starše, ona ima veliko za povedati. Oba bežita od »navad, ki ti ne pustijo spat«, kot je slišati v uvodni skladbi avtorjev Larena Poliča Zdraviča in Andija Koglota. Če je bilo v uvodnem nagovoru festivala slišati, da je življenje večje od filma, a brez filma tega ne bi vedeli, Pot v raj gledalca prepričuje v nekaj drugega: če ne bi opazovali življenja (če ne bi zares živeli?), ne bi znali delati filmov!
Prav iskrena, avtentična izkušnja življenja je najbolj izrazita odlika Završnikovega celovečerca. Žak in Lučka sta današnja lika, malo preveč čez dvajset, da bi bila naivna, pa hkrati še vedno premalo do trideset, da bi se bila pripravljena ustaliti. Odtujenost, ki jo zaznamuje odsotnost družine oziroma njen prevelik pritisk, proces šolanja ali (ne)zaposlovanja, predvsem pa patološki strah pred neuspehom in izgubljanjem časa – vse to so elementi zgodbe, ki se ji ni treba neposredno spopadati s sistemom, pa vseeno nazorno pokaže, kako danes razsuva življenje slehernika.
»Včasih moraš iti, da kam prideš,« v zaključnih stavkih zapiše Lučka in njuno vkrcanje na jadrnico je sprva prav to: hrepenenje po zatočišču. Na morju hitro postane jasno, da dom ne pomeni več kraja, še človeka ne, ampak prostor svobode, svobode, s katero se lahko po Franznu uničiš ali pa po Završnikovo spet najdeš. Svobodnost je zaradi sproščenosti hkrati tudi glavna prvina scenarija, ki sta ga ob režiserju podpisala tudi oba glavna igralca. Žal dialogi ne sledijo omenjeni avtentični izkušnji: spodleti jim, kolikor se na eni strani zdi, da skušajo pristno slediti razcefranosti miselnega procesa, kjer je izrečeno vse, kar pade na pamet, po drugi strani pa skušajo to brbljavost nadomestiti z resnostjo tišine, ki s svojo izumetničenostjo prej odvrne kot prepriča gledalca.
Če nas je danes izrazito strah lastne nepomembnosti, film to podobo z natančno fotografijo Leva Predana Kowarskega zelo jasno upodobi. Junaka sta potisnjena v okolje, ki je širnejše od njiju, od globin morja do prostranosti cest in nočnega neba. Tako se njuna osebna anonimnost prepričljivo, skoraj vidno nazorno, sooča s pomembnostmi sveta okrog njiju. Žak Lučki v nekem trenutku razloži, da je Higgsov bozon tisti delec, ki daje ostalim težnost – in zdi se, da je prav to želja, ki se cel film razpleta pred nami: je mar tu nekje nekdo, ki mi bo nenačrtovano dal »maso«, nekdo zaradi katerega se boš zavedal mesta svojega sveta v svetu vseh?
Šele skozi željo »ne čutiti ničesar« protagonista zares začneta čutiti: od sonca in morja do drug drugega. Njuno zbliževanje in humor v realistični sceni z Jackom Danielsom in prebrancem iz konzerve za večerjo je prav zaradi intime, ki jo lahko ustvari le iskrenost filmskega projekta, vrhunec celovečerca.
Završnik se načrtno ni odpovedal klišejskosti romantične komedije. Prav zato lahko rečemo, da je slovenski filmski prostor dobil solidno romantično zgodbo in z režiserjem Blažem Završnikom predvsem novega romantika, ki nam bo skozi filme dajal še malo več materiala za ljubezenske sanjarije.
Film si boste v kinematografih lahko ogledali od 18. septembra dalje.
