Ob branju knjižnega prvenca Liu Zakrajšek Zajtrk prvakinj (LUD Literatura, 2024) sem se takoj spomnil filma Urše Menart Ne bom več luzerka (2018). Obe deli pripovedujeta zgodbo mladega dekleta. V filmu nastopa Špela, diplomantka umetnostne zgodovine, sicer nekoliko starejša in zato že »odrešena« študijskih obveznosti, protagonistka tokratnega romana pa je sedem let mlajša neimenovana študentka, ki mora zato, da bi preživela v Ljubljani, hkrati opravljati več služb, ob tem pa še obiskovati predavanja, ker želi zaključiti študij.
Pred dvema letoma je pri zahodnih sosedih knjiga na podobno temo (Mario Desiati: Spatriati) prejela prestižno nagrado strega, posnetih pa je bilo tudi veliko filmov, med katerimi izstopa Tutta la vita davanti (Vse življenje pred mano, 2008) režiserja Paola Virzìja, posnet po knjižni predlogi pisateljice Michele Murgia.
Zajtrk prvakinj ni le odlično spisan roman mlade avtorice, ampak tudi dragocen dokument časa, ki secira današnjo družbo. Mnogi ga primerjajo z ravno tako svežim romanesknim prvencem Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba, 2024). Je pa med zgodbama bistvena razlika. Maša Pavlin v romanu Katarine Gomboc Čeh živi v nekakšnem varnem mehurčku oziroma coni udobja, dekle Liu Zakrajšek pa je neizprosno vrženo v neusmiljen in krut vsakdanjik sveta.
Življenjski položaj protagonistke je nezavidljiv, morda celo nekoliko pomilovanja vreden, čeprav avtorica pri bralcu ne išče sočutja.
Bralec bo med poglabljanjem v besedilo čedalje bolj dobival vtis, da se protagonistka s svojim sistemom vrednot v današnjem svetu ne znajde, medtem ko zna večina ljudi okrog nje izkoriščati prednosti sistema, predvsem pa svoje pozicije, izigravati druge in tako dalje. V knjigi namreč naletimo na klasične povzpetnike, in to med vsemi generacijami, predvsem pa na zvrhano mero licemerstva, največ seveda med tistimi, ki imajo srečo, da lahko druge, predvsem mlade, opazujejo ali celo nagovarjajo s privilegiranega položaja.
V današnjem času seveda ni odveč, če si od staršev podedoval nepremičnino, če imaš teto v Ljubljani, ki je hkrati upravnica knjigarne, če seksaš s knjižno urednico oziroma založnico … in tako dalje. Lahko se tudi počutiš frajerja, ker imaš stalno službo, čeprav je ta v gostinstvu in si se tam zaposlil, ker si obesil faks na klin. Če se znova vrnem k zahodnim sosedom, naj omenim njihovo posrečeno besedno zvezo, ki v tem smislu veliko pove: guerra tra poveri, vojna med reveži.
Preteklosti protagonistke Zajtrka prvakinj sicer ne poznamo, saj nas zgodba vrže direktno v sedanjost, pa tudi zastranitev, ki bi kaj več razkrile, ni (veliko). Njen življenjski položaj je nezavidljiv, morda celo nekoliko pomilovanja vreden, čeprav avtorica pri bralcu ne išče sočutja. Veliko je zamolkov, ki jih drugi liki v pripovedi ne slišijo, bralci pa jih preberemo in ne moremo drugače, kakor da se s pripovedovalko strinjamo, čeprav ji ne moremo pomagati.
Kljub vsem pritiskom se protagonistka ne zlomi (ali vsaj ne usodno).
Med literarnimi liki pa le najdemo nekoga, ki, čeprav je dobro situiran, svojega položaja ne izkorišča in se skuša z ostalimi pogovarjati na isti ravni. Kljub temu nekateri zlobni jeziki ne morejo, da bi ga ne označili z definicijo privilegiranega belega moškega, ki je danes zelo v modi, najpogosteje kadar je, tudi brez tehtnih argumentov, treba koga delegitimirati. Gre za profesorja Marinška, pri katerem pripovedovalka obiskuje ne samo predavanja, ampak tudi delavnico kreativnega pisanja. Čeprav gre nedvomno za pozitiven lik, se usoda proti zaključku dela nelepo poigra z njim. Dejansko je Marinšek edini, s katerim dekle neprisiljeno poišče stik.
Marsikateri dogajalni prostor v romanu, predvsem tri protagonistkina delovna mesta (knjigarno, kino in kulturni dom), bi lahko imenovali za non lieu, torej kraje, kjer se po definiciji lani preminulega francoskega antropologa Marca Augéja ljudje srečujejo, čeprav med njimi ni pristnega človeškega stika. Prvenstveno definicija velja za kraje z gnečo, kakršni so letališča, velike železniške postaje, nakupovalni centri in podobno, jih pa lahko zaradi nepristnih odnosov razširimo tudi na delovna mesta oziroma podjetja, kjer so danes ljudje, še posebej mladi prekarci, odtujeni, ker so za delodajalca le številka oziroma poceni delovna sila, ki jo lahko po želji zamenjajo, če jim ta ne ustreza (več).
Protagonistka (in z njo avtorica) se kljub temu ne odpoveduje svoji človeškosti, niti kadar je izigrana, saj verjame v lepoto življenja in pomembnost pristnih stikov. Konec romana je v tem smislu zelo poveden. Kljub vsem pritiskom se namreč ne zlomi (ali vsaj ne usodno). Prav zaradi tega lahko roman Zajtrk prvakinj beremo kot nekakšen priročnik za vztrajanje. Če si v neprivilegiranem položaju, je danes nujna obilna mera kljubovalnosti in, kakor se temu zdaj reče, asertivnosti.
