To poletje sem pregorel. Po nekaj letih, ko se mi je zadnja poved enega članka samoumevno stekla v prvo poved naslednjega, je belina prazne strani sredi junija nenadoma zarezala vame. Ponoči sem sedel v mraku, osvetljen zgolj s to belo stranjo, zjutraj je bila še vedno ali spet tam, samo bolj zamolkla. Ni šlo za to, da bi nenadoma pozabil pisati, samo nisem mogel več. Celo poletje sem uspel spraviti skupaj bolj ali manj zgolj tisti dve strani in pol svojih rednih mesečnih obveznosti: dve kolumni in eno kritiko. In še pri tem sem se boril z vsako povedjo posebej, z obupom in željo po predaji. Bedel do jutra, podaljševal čas za »prokrastinacijo« in nazadnje oddal pet minut pred pretekom skrajnega roka. Včasih je tudi iz tega boja nastalo kaj spodobnega, ko ni, je bilo naslednjič samo še težje, že za to, da sem sedel k tipkanju, sem porabil vse psihološke samoprevare.
Disertacija je medtem povsem obtičala, drugo delo sem prelagal iz tedna v teden, si izmišljeval izgovore za urednike, na e-pošto sem odgovarjal šele, ko so me začeli ljudje zaskrbljeno spraševati, ali je z mano kaj narobe. Četudi bi jim hotel odgovoriti po resnici, nisem vedel, kaj bi jim odpisal. Težko rečem, kaj točno je bilo narobe z mano. Ne bi rad tega imenoval depresija, ne toliko zato, ker bi se bal za svojo možatost ali stigme, ampak ker je bilo zunaj dela vse v najlepšem redu – pravzaprav še bolje kot v redu. Ko sem se sčasoma nehal po nepotrebnem mučiti, opustil vso drugo pisanje razen nujnega, sem lahko preživel več časa z M. in z nečakoma, več časa stran od ekrana in knjig, s psom na sprehodu, med spremljanjem športa … Septembra, do katerega sem se počasi znebil še slabe vesti zaradi svoje neproduktivnosti, se je bilo zato – in seveda tudi ker so se obveznosti vmes nezadržno nakopičile – toliko težje vrniti nazaj k delu. Še zdaj se pravzaprav nisem povsem sestavil nazaj. Verjetno se nikoli več ne bom.
Od samouresničevanja do samoprezira
Po nekem naključju je izguba želje po delu sovpadla z dopolnitvijo mojega prvega leta delovne dobe. Po tem ko sem pisal že dobrih osem let, delal pa pol svojega življenja, sem zdaj od lanskega poletja delal tudi »uradno«. Moja neuradna zgodovina je precej daljša: z delom sem začel med počitnicami ob koncu osnovne šole; v toplicah sem posojal športne rekvizite in prodajal pločevinke iz hladilnika. Potem sem delal vsako poletje med gimnazijo; eno leto v istih toplicah oblečen v plišasto maskoto Leda (seveda je bilo to eno najbolj vročih poletij), potem sem raznašal reklame in si nakopal strah pred psi, nazadnje pa vsako leto do drugega letnika fakultete pobiral sadje in trgal grozdje. Pri tem je šlo toliko za nujo kot za potrebo. Moja starša sta prišla v mesto s podeželja in od tam prinesla trdno etiko dela: veljaš toliko, kolikor delaš. Ni bilo dosti važno, da to ni niti malo ustrezalo dejanskim razmeram v svetu, ne takrat, še manj danes. Delo je bilo v tem okolju najvišja vrednota samo po sebi; če nisi imel dela, si si ga naredil. Morala, ki je temeljila na tem, je bila ostro črno-bela: ali delaš ali pa lenariš, ustaviš se lahko šele, ko bodisi končaš z delom bodisi ne zmoreš več. Delaš, delaš, delaš in potem umreš. Tako je po njunem mnenju deloval ta svet in to je bila človekova vloga v njem: delati in biti koristen član najprej družine, potem tudi družbe.
To lekcijo sem ponotranjil v najslabši, humanistični kombinaciji – ne dela in veselja do njega; bodite brez skrbi, da tudi moj ata rad popravlja traktorje, nobeno, še tako fizično delo ni brez veselja in ponosa, to je buržujski mit; ampak dela in nekakšne bedaste ideje o samouresničevanju. Prepričanja, da človek skozi delo raste, da s tem ne daje le družbi, ampak tudi sebi. Da je delo več kot le delo za zaslužek, več kot le koristnost. Da je delo poklic(anost), nekaj, kar nas izpopolnjuje in brez česar je naše življenje brez cilja in zato brez smisla. To sem prenesel tako v svoje akademsko kot publicistično delo. In oboje mi je ta nazor vedno vsaj navidez potrjevalo – v pisanje daješ sebe, zato si toliko bolj prepričan, da si to, kar delaš oziroma pišeš. Deloma je seveda vse to tudi res, toda v trenutnem družbenem kontekstu deluje kot metafizika, ki intelektualcem omogoča, da se čutijo ločeni in moralno vzvišeni nad umazano realnostjo trga dela.
In delal sem, pa še kako. Zadnja tri leta sem imel vsega skupaj manj kot mesec dopusta, pa še tam sem pogosto pisal; in ko nisem pisal, sem urejal, mentoriral ali lektoriral tekste drugih. Dobro, tudi ta deloholizem je bil nujen. Po eni strani kot prekarc nikoli ne veš, kdaj boš dobil naslednje delo, zato je treba pograbiti vsako priložnost zanj. Še manj veš, kdaj ti bodo plačali, z zaslužkom današnjega dela boš morda plačal račune čez tri mesece – tako nikoli ne delaš ne za danes ne za jutri, ampak za nek nedoločeni pojutrišnjem. In ne nazadnje, delati je treba vse in dosti, da kot veverica nabiraš honorarčke na kup in iz par nakazil dobiš en kolikor toliko spodoben zaslužek. Kot kulturnika te na drugi strani nekoliko vedno navdaja tudi paranoja – če bom temu rekel ne zdaj, me naslednjič ne bo več povabil k sodelovanju; če bom rekel ja temu, onemu pa ne, me bojo povezali s to in to kliko in nekateri ne bodo več hoteli sodelovati z mano. Tako sem v zadnjih treh letih mogoče vsega skupaj samo kakšnih 5-krat rekel ne. Pa še takrat zato, ker je bilo tudi nadčloveško nemogoče, da bi zmogel.
Tri leta sem sprejel tako rekoč vsako delo. Vodil pogovore o temah, ki me ne zanimajo, o katerih vem samo toliko, kolikor sem uspel poguglati, profesionalno in ustrežljivo kimal avtorjem, ko so klatili neumnosti, korektno pisal o knjigah, ki si ne zaslužijo ne korektnosti ne prostora v medijih, o knjigah in temah, ki se zdijo urednikom relevantne, ker nimajo odnosa do svojega dela ali pa podcenjujejo svoje občinstvo, pa kot urednik sam naročal svojim piscem, naj pišejo o stvareh, za katere sem vedel, da bodo požele dosti zanimanja, čeprav je na ta način izpadlo iz načrta kaj, o čemer bi bilo treba pisati, pa tudi če tega nihče ne bi bral. Za posamezni tekst si nisem mogel več vzeti toliko časa, kot sem si ga lahko včasih, kot si ga moram, da sem z njim res zadovoljen in da je potem tudi res dober. Delal za honorarje, ki so bili smešno nizki, s čimer sem poniževal svojo profesijo, škodil sebi in kolegom, pogosto tudi zastonj, s kolegi, ki se jim ni težko ljubiteljsko udejstvovati zraven redne službe, ali pa znotraj nevzdržno prekratkih rokov in idiotskih omejitev, samo zato ker je nekdo več časa porabil za birokracijo projekta kot za njegovo vsebino … Vse to je gotovo pripomoglo k temu, da sem začel izgubljati veselje do dela, čemur je sledila tudi slaba samopodoba. Ko se človek identificira z delom in mu to neha predstavljati veselje, izziv, je podplačano, podcenjeno, ga ne more opravljati tako dobro, kot bi rad, lahko ima to za rezultat zgolj prikriti samoprezir. Vendar pa je bila to kljub vsemu samo površina, simptomi neke globlje bolezni, ki jih je že treba odpraviti, vendar pa je treba obenem ozdraviti tudi globalni vzrok. Drugače povedano, ni bila vsebina dela tisto, zaradi česar sem poleti skoraj nehal pisati, ampak delo samo.
All work and no play
Ko sem bil sredi poletja na silo vržen iz pogona, sem ravno začenjal popravljati disertacijo in nadaljeval s pisanjem romana; malo prej sem se dogovarjal tudi za neko knjigo in še eno uredniško delo, pa pripravljal še en prostovoljski projekt. Vse to povrhu vsega, kar sem že imel, in z vedno več odgovornosti doma, kjer sva, mimogrede, z M. še nekaj prenavljala in si urejala stanovanje. Zastoj je bil torej manjša katastrofa. Toda na njenih ruševinah, v zatišju, ki je nastalo po padcu, sem toliko jasneje zagledal katastrofo, kakršna sem postal sam.
Z obsesivnim delom moje življenje ni imelo čisto nič več smisla ali cilja. Nasprotno, načelo je moj odnos z M. in bližnjimi, ki jih nisem le zanemarjal, ampak na njih tudi aktivno sproščal frustracije in živčnost, ki so izhajali iz dela. Nisem se znal več sprostiti in ne misliti na delo – vse, kar sem počel zunaj dela, je bila zgolj prokrastinacija, inkubacijska doba priprav na delo. Če sem hotel samo ležati na viseči mreži in buljiti v nebo, sem postal ves živčen; če nisem ves čas preverjal e-pošte in družabnih omrežij, se mi je zdelo, da bom zamudil – kakšno ponudbo za delo, kaj, o čemer bi lahko pisal. Vsaka vsakdanja situacija je bila priložnostni material za novo kolumno. Kako neki me je izpopolnjevalo? Konstantno sedenje, buljenje v zaslone, sunkoviti obrati v bioritmu in drastično nihanje teže mi je uničevalo zdravje. Psihološki pritisk lovljenja rokov in prisilne kreativnosti pa je ustvarjal napetost, zaradi katere sem bil neredko na robu živčnega zloma. Prav nič nisem »zrastel«, ne kot človek, ne kot posameznik, še manj kot delavec.
S septembrom sem znova začel delati, hkrati pa sem začel tudi dolgotrajen in boleč boj za to, da se spet ne izgubim v delu. V ta namen moram odkriti, kaj sem še, poleg tega, da sem delavec, kdo sem še, razen vsota svojih kolumn, esejev in zapisov. Malo me je strah, kot je verjetno vsakega pisca, da bom ugotovil, da me zunaj pisanja preprosto ni. A še bolj me je strah tega, da se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da bom ves zunaj pisanja in da bo sijoča belina zmagala – da je ne bom zmogel napolniti, razen če bom začel ponavljati: All work and no play makes Jack a dull boy. In še najbolj: da pisanje ne bo več niti najmanjši problem, da pa bo ob manku življenja postalo neznosno dolgočasno in sivo.
