Zloglasni Stasi oz. njegova zunanja obveščevalna veja HVA pod vodstvom Markusa Wolfa, ki naj bi ga imel v mislih John le Carré pri ustvarjanju lika obveščevalnega velemojstra Karle, je potrebovala kar 15 let, da ji je svojega človeka Günterja Guillauma uspelo po hierarhični lestvici SPD spraviti v kabinet zahodnonemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je moral zaradi razkritja te afere leta 1974 odstopiti. Za hladnovojno akcijsko dramo, kot je sveža televizijska serija Nemčija 83′ (Deutschland 83), je sledenje postopni infiltraciji vzhodnonemškega agenta v zahodnonemški establishment seveda preveč dolgočasno, zato si je ameriško-nemški par Jörg in Anna Winger pod okriljem produkcijskih hiš UFA Fiction in Show Runner zamislil enostavno, učinkovito in udarno zgodbo. Na poti na službovanje k velepomembnemu zahodnonemškemu generalu pospravijo (pihniti koga, ki jim prekriža načrte, je za komunistične agente, sploh hladno mlado žensko, seveda mala malica) obetavnega štiriindvajsetletnega nadporočnika Moritza Stamma, namesto katerega vskoči njemu podoben vzhodnonemški narednik Martin Rauch (Jonas Nay) in, eins, zwei, Osiji že imajo svojega človeka, poimenovanega Kolibri, ki naokrog prenaša kovčke z največjimi skrivnostmi zveze NATO.
No, tako hitro sicer ne gre, saj je treba nekdanjega pravovernega narednika obmejnih enot, ki zahodnonemškim študentom zasega Shakespearjeve knjige (Marxa jim pusti) in jim sproti deli nauke o privilegiju socialistične svobode pred pohlepom, šele naučiti špijunske obrti, predvsem pa ga kulturno prilagoditi življenju v kapitalističnem Doppelgängerju. Rdeča športna majica Puma, temen jeans in beli športni copati Adidas ga v Nemčiji zgodnjih osemdesetih let navzven naredijo še kar neopazno prilagojenega, a šokantno razkritje doživi šele ob zvokih Eurythmicsovega Sweet Dreams v s sadjem in konzervami preobloženi Kaufhalle, pardon, Supermarktu, kakor ga naučijo, da temu kraju sladkih sanj rečejo rojaki na kapitalistični strani meje. Bolj domač je nebogljeni Osi pri nogometu, kjer zna na izust povedati, kdo je zabil kak gol v Bundesligi, v uho pa mu gre brez težav tudi zahodna glasba. »Ta komad se pa res vrti prav povsod,« se mora strinjati s svojim novim vojnim tovarišem, medtem ko v Bundeswehrovi vojaški kantini iz zvočnikov odmeva Nenin Neunundneunzig Luftballons, a ima pri tem v mislih party v kleti domače hiše onstran železne zavese, kjer so še nekaj tednov prej nažigali ta isti hit. Hm, producentom je očitno res šlo na roko dejstvo, da je dogajanje postavljeno v leto 1983, ko se je primerilo prvič in zadnjič, kot je pripomnila producentka sama, da je ves svet poslušal nemški pop.
Skozi pasti kapitalizma, tudi mamljivega kemično pripravljenega okusa McDonald’sovih hamburgerjev (»zahodne vlade želijo, da so njihovi državljani debeli, leni in ponižni«) ga vodi njegov nadrejeni, na videz ležerni levičarski aktivist Tobias Tischbier, ki ima po več desetletjih žrtvovanja za domovino in življenja v udobni bonnski vili pod krinko univerzitetnega profesorja v glavi še vedno enako trd ideološki beton, kot ga je imel takrat, ko so ga leta 1961 poslati študirati na Zahod. Potem pa tam blizu, v nadomestni prestolnici Zvezne republike Nemčije, v svoji modernistični pisarni stalnega predstavništva druge, socialistične nemške države (NDR) sedi in verižno kadi še nonšalantna Lenora Rauch (odlična Maria Schrader), Martinova teta, ki pravzaprav skuje celoten načrt. Kulturna atašejka ni samo agentka na spolzkem terenu Zahodne Nemčije (to itak), ampak tudi članica najvišjega obveščevalno-varnostnega sveta v vzhodnem Berlinu. Brž ko sliši ameriškega predsednika Ronalda Reagana govoriti o totalitarističnim imperiju zla, kar razume kot neposredno napoved napada njeni domovini in bratskim državam Varšavskega pakta, z načrtom za zamenjavo njenega brihtnega nečaka za bodočega adjutanta generala Wolfganga Edla (Ulrich Noethen) in z Nescafe Gold v aktovki odhiti na centralo v vzhodni Berlin, kjer prvo preda svojemu šefu Walterju Schweppenstetteju (Sylvester Groth), drugo pa Martinovi materi samohranilki, ki ob dializi čaka na nujno presaditev ledvic, čeprav se dobre zahodne kave ne brani niti varuh socializma Schweppenstette.
Zaradi obljube, da bo s tem pomagal svoji materi do pravočasne operacije in milijonom drugih državljanov zagotovil nadaljevanje mirnega življenja v socialističnem raju, Martin vstopi v napeto igro merjenja moči med obema svetovnima blokoma, ki je po mnenju zgodovinarjev ravno leta 1983 pripeljala hladno vojno do še večje nevarnosti jedrskega spopada, kot je grozila dobri dve desetletji prej v času kubanske krize. A tokrat pod grožnjo jedrskega udara niso mesta na jugu ZDA, ampak središče Evrope, Nemčija, ki jo njeni ameriški »zaščitniki« branijo z namestitvijo novih balističnih raket Pershing II. »Naši strategi v Washingtonu so začeli razmišljati na način, ki je bil v času popuščanja napetosti [sedemdeseta leta] prepovedan«, pojasnjuje možnost »zmage« v prvem napadu (first strike) njihov črnski general Arnold Jackson (Errol Trotman-Harewood) in se pri tem ne zmeni za opozorila evropskih partnerjev (bolje rečeno podanikov), da bi vsak jedrski napad neizbežno vodil v popolno uničenje. »Z razdalje 6.000 kilometrov je Reaganu seveda lahko govoriti o Sovjetski zvezi kot imperiju zla, a tukaj mi sedimo v središču viharja,« ob pogledu na ribice (»moje tihe prijatelje«) v svojem akvariju in z viskijem v roki Martinu resignira general Edel, a kljub temu še vedno verjame, da opravlja svoje delo v korist boljše Nemčije. »Za prihodnost in za vas,« žuga uporniškemu sinu Alexandru (Ludwig Trepte), članu mirovniškega gibanja, čigar vodja je (prikriti) komunist in povrhu še gej Tischbier. »Seveda, saj drugače ne znaš; hierarhija in nasilje; prav tako kot tvoj nacistični oče,« mu nazaj zabrusi Alex, preden tega razgretega družinskega pogovora ne konča generalova trda pest. Pač, v liberalni demokraciji ima »umirjen« dialog, h kateremu roti generalova domačijska žena, svojo mejo, tako na ulicah Pariza in Berlina kot v družinski hiši.
Sledenje pravilom ameriške igre z jedrskim orožjem, ki pa ga z vsakim preslikanim scenarijem (potencialnega) napada, z vsako izmaknjeno disketo (ki jo Vzhodni Nemci potem komaj vtaknejo v svoje zastarele računalnike) in z vsako besedo iz Martinovih podstavljenih mikrofonov Schweppenstette in njegov ruski nadzornik jemljejo bolj resno, vodi na rob spopada. In na tej točki, ko odgovorni niso zmožni, ali zaradi svojih pritlehnih motivov nočejo ločevati med fikcijo in realnostjo, pride do izraza vloga Kolibrija, heroja dobre volje in pogumnega srca, ki s svojo neizmerno iznajdljivostjo (tip je šahist!) premaguje nevarnosti geopolitike in razpetosti življenja samega, kot je zapisal Gareth Dale v Jacobinu . Že res, da NDR ni prikazana kot somrak totalitarizma, ampak z niansami dvomov vsakdanjih ljudi, ki prepoznavajo absurd ujetosti v oboroževalno tekmo, a v tem oziru se serija ujame v klasično detektivsko zgodbo, kjer je zločin na koncu vedno razrešen. Ne poglobi se v zamolčane okoliščine katastrofe buržoaznega reda, prisilne imperative ekonomskega in političnega tekmovanja, megalomanske obsesije, korupcije in nasilja, skupnega vodilnim strukturam na obeh straneh, še našteva njene minuse kritični izvedenec za sodobno zgodovino NDR Dale, ampak ostaja na površini političnega šundra.
Vprašanje, kako bi seriji takšnega formata, ki je z neposrednim predvajanjem v ZDA in Veliki Britaniji ciljala na široko gledanost in jo tudi dosegla, precej slabše pa se je odrezala v domovini, kaj takšnega sploh lahko uspelo. V konkurenci ekranizacij podobnih tematik v Življenju drugih (2006), Mostu vohunov (2015), Vzhodnoberlinski sagi (2010–) ali skorajda analogno zasnovanih Američanih (2013–) si je zadala zapleteno nalogo prikazati, da niso visoko moralni posamezniki tisti, ki si tragično prizadevajo izpraskati enoumje, zaslepljenost in pokvarjenost celotnega (realsocialističnega) monolita, ampak se njegovi »protoni« kar dobro zavedajo sile, ki ji povezuje v »atom« sistema moči. A ker so profesionalci, zvesti državljanski, ne državljanski, pač pa ideološki zavezanosti, postavljajo lojalnost do makiavelističnih predstavnikov sistema oz. bonapartističnih individualistov, ki nastopajo v njegovem imenu, na prvo mesto. Deutscland 1983 ali Vereinigte Staaten 2003?
