Karel Destovnik Kajuh: Samo en cvet, en češnjev cvet
Samo en cvet, en češnjev cvet,
dehteč in bel
odlomi, moja draga!
Ne bom ga za klobuk pripel,
ne bom ga v gumbnico si del,
odlomi ga, odlomi, draga!
Jaz bom ljudem poslal ta cvet,
vsakomur, ki na križ pripet
trpi v pomladi tej …
In glej, ta drobni češnjev cvet
bo v njih izbrisal malodušja sled
in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en bel, en češnjev cvet
odlomi, moja draga,
saj veš, kako vsak tak pozdrav
človeku za rešetkami pomaga.
Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Kajetan Kovič: Južni otok
Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.
Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.
In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.
Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.
A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.
Tomaž Šalamun: Mrk
I
Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.
Iz dolgih žebljev
si varim ude novega telesa.
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
Iz prežrtih plošč gnusa
si bom postavil kolibo.
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.
France Prešeren: Zdravljica
1.
Spet trte so rodile
prijat’li, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
2.
Komú najpred veselo
zdravljico, bratje! č’mò zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv sloveče matere!
3.
V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga trešči gróm!
Prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jim še težé!
4.
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
5.
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
6.
Mladen’či, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker po nàs
bode nàs,
jo sŕčno bránit’ klical čas!
7.
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
8.
Nazadnje še, prijat’ji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat’li,
ker dobro v srcu mislimo.
Dókaj dni
naj živí
Bog, kar nas dobrih je ljudi!
Dane Zajc: Veliki črni bik
Veliki črni bik rjove v jutro.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Prazni so pašniki.
Prazne so gore.
Prazne so grape.
Prazne kot odmev tvojega klica.
Veliki črni bik rjove v jutro.
Kot da bi brizgala težka črna kri
pod vršičke temnih smrek.
Kot da bi se nad gozdom navzhodu
odpiralo v jutro
krvavo bikovo oko.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Je slast poslušati,
kako ti vrača odmev
tvoj zamolkli klic?
Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.
Tvoj glas pada v grape
kot razcefrana jata
črnih vran.
Nobeden ne sliši tvoje samote.
Nikogar ne napojiš
s črno krvjo svojega glasu.
Umolkni, veliki črni bik.
Veliki črni bik rjove v jutro.
Sonce na vzhodu brusi
bleščečo mesarsko sekiro.
Milan Jesih: Kratka je bila
Kratka je bila
noč,
dan jo je
malo podaljšal.
Gregor Strniša: Orion
Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj,
na modrem nebu daljen in svetal
spet kot nocoj bo Orion sijal.
Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,
takrat prastaro temno bo drevo,
šumel bo v vetru kot teman spomin
na ta večer, ko stala sva pod njim.
Skoz’ mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,
le mladi par, ki se bo tu takrat objel, bo drug.
Prav kot nocoj v pomladni mrak sijal bo Orion
in prav tako, kot jaz morda, bo rekla deklica:
»Kako je daleč, kako je lep,
kako blešči se njegovih sedem zvezd.«
Čez tisoč let, ko naju ne bo več,
na nebu Orion sijal bo še.
Poljubi me za tisoč dolgih let,
ko tu mlad par se bo poljubil spet.
Srečko Kosovel: Kons. 5
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
oboje = 0
0 = ∞
∞ = 0
A B <
1, 2 3
Kdor nima duše
ne potrebuje zlata
kdor ima dušo
ne potrebuje gnoja.
I, A.
Mila Kačič: Misel o smrti
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.
Vekovečna dragih je bližina.
Smrt je le združitve návečer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
