Marcela Prousta poznamo kot avtorja cikla Iskanje izgubljenega časa, ki obsega sedem romanov. Avtor je hkrati pripovedovalec in junak v vseh. Z njimi se je zapisal v zgodovino svetovne književnosti, njegove magdalenice pa so postale ustaljena in razširjena prispodoba za priklic spomina. Največ boste o njem izvedeli, če se boste lotili branja romanov, v naslednjih desetih točkah pa bo navedenih zgolj nekaj zanimivosti, ki vas morda prepričajo, da si vzamete čas in se potopite v svet francoske Belle Époque.
Pisatelj je postal, še preden je začel pisati
V Iskanju izgubljenega časa se mladi Marcel, protagonist, ki je literariziran avtoportret avtorja, predstavlja kot pisatelj. Težava je le v tem, da še ni nič napisal. Sanja o tem, kako bo nekoč ustvaril veliko umetnino, Knjigo, a na tem romaneskni Marcel dela bolj malo. Marcel pisatelj je v mladih letih sicer napisal nekaj kratkih zgodb, ki pa za časa njegovega življenja niso bile nikdar objavljene. Prav tako se je ohranil nikoli dokončani roman z naslovom Jean Santeuil, ki je tematiziral lezbično ljubezen. Svoje veliko delo je začel pisati, ko je bil že v zrelih letih, delo pisatelja pa je nevede opravljal celo svoje življenje – zbiral je material, iz katerega je lahko gradil pripoved. Ta korenini v spominu, razrašča pa se v širino in tvori gost splet.
Od opečenca do magdalenice
Proust nam je poleg romanov zapustil tudi obširno korespondenco in komaj pregledno število rokopisov, zato ni nenavadno, da je za raziskovalce in literarne zgodovinarje zanimiv še danes. Trenutek, ki je v romanu opisan kot nehoteno in nenadno vračanje spomina ob okušanju magdalenice, je pravzaprav premišljeno uporabljeno literarno sredstvo, ki sproži dogajanje. V prvem osnutku iz leta 1907 je bil ta sprožilec opečenec z medom, ki ga je Proust v drugem osnutku zamenjal s trdim piškotom, nazadnje pa se je odločil za mehko magdalenico. Danes je »Proustova magdalenica« postala simbol za nehotni spomin, to je pojav, ko nam čutna izkušnja, v Proustovem primeru okus, odklene vrata do spečih spominov. Iz tega je razvidno, da Proustu roman, ki ga nekateri imenujejo tudi najboljši roman vseh časov, ni uspel zgolj po naključju, temveč je bil temeljito premišljen.
Njegova velika tema je življenje samo
Proustov cikel ima krožno zasnovo. Ko se prebijemo do konca, zasije spoznanje ob spet najdenem času in prebrano zagledamo v novi luči. Sporočilo Knjige, ki smo jo pravkar prebrali, literarni Marcel pa se končno odloči in jo začne pisati, prepleta etiko z estetiko. V začetku cikla spoznamo mladega Marcela, ki svoje otroštvo preživlja v vasici Combray, v kateri je avtor združil in literariziral Illiers in Auteuil svoje mladosti. Sin zdravnika občuduje plemiško življenje, fantazira o družini grofov de Guermantes in si želi, da bi bil nekoč sprejet v njihovo visoko družbo. In tako kot pisatelj sam tudi literarni Marcel uspe narediti vtis v meščanskih salonih ter se prebiti v samo smetano francoskih veljakov. Skupaj z njim se bralci pomikamo po razkošnih meščanskih domovih, neumorno, z ene večerje do druge. In skupaj z njim imamo priložnost postopoma spoznati, da je ta svet pravzaprav puhel in ima le malo skupnega z Marcelovo otroško idealizirano predstavo o njem. Tudi plemiči in veljaki so nazadnje le ljudje, ki delajo napake. Njihove misli ne prebivajo v svetu idej, temveč se vrtijo predvsem okrog razmerij, njihovi pogovori pogosto zaidejo v trače. In v tem oziru niso nič posebnega. Proustu uspe preko obilice likov prikazati široko paleto človeških občutij. V trenutku, ko se čas povrne, se Marcel ove lepote svoje preteklosti. To bo velika téma njegovega velikega dela. Črpal je iz lastnega spomina in doživljanja ter iz tega sestavil alegorično zgodbo svojega življenja. Pravzaprav celotni cikel pripoveduje o tem, kako je Marcel Proust iskal navdih, da bi cikel napisal, in ga nazadnje našel.
Želel je zdraviti
Proust je izjemno občudoval svojega očeta, slavnega patologa in epidemiologa Adriana Prousta, ki je v Evropi in Aziji preučeval in zdravil kolero ter napisal veliko število člankov in knjig o medicini in higieni. Počutil se je, kot da živi v senci njegove veličine, sam nezmožen nečesa tako velikega. Tudi iz tega izvira njegova vizija o Knjigi in morda tudi to, da je tako dolgo iskal tisto, o čemer se mu je zdelo vredno pisati. Sam je želel, tako kot njegov oče, človeštvu pomagati, ustvariti zanj nekaj zdravilnega. Estetika, ki jo je izgradil in je temeljni del njegovega končnega spoznanja v Spet najdenem času, ima močno etično komponento. Proust prepozna nezadovoljstvo nad življenjem kot vse večjo tegobo. Njegova rešitev: gledati na svet z očmi umetnika, saj se nam bodo s tem vsakdanje stvari razkrile na novo. V enem izmed svojih esejev predlaga obisk Louvra in ogled del slikarja Jeana-Baptista Chardina. Njegova motivika ni grandiozna, temveč domačijska, prozaična. Slikal je delavce, gospodinje, družine srednjega razreda in preprosta tihožitja. S svojo umetnostjo je običajen svet povzdignil, vanj vdahnil nekaj čarobnega. Bolje rečeno, njegove slike v nas vzbudijo ponovno čudenje nad poznanim, domačim svetom. Tudi v Iskanju lahko beremo o Marcelovi izkušnji razočaranja nad realnostjo, preneseno v sodobni kontekst pravi Instagram vs. reality moment, ko poln pričakovanja obišče letoviško mesto na severu Francije, kamor zahaja vsa pariška smetana. Namesto romantične pokrajine in visokih klifov se znajde v običajnem malem obmorskem mestecu, ki ne ponuja ravno obilice glamurja. Medtem ko preživlja svojo malomeščansko tragedijo, pa spozna slikarja Elsterja, impresionista. V njegovem ateljeju si ogleduje številne podobe iz njemu nezanimivega mesteca, v katerem pa je umetnik uspel najti in na slikah zajeti posebno lepoto. S tem pa lepoto uvidi tudi sam in je ozdravljen svojega nezadovoljstva. Skozi umetnost, kot sta jo ustvarjala Chardin in Elster, lahko, po Proustu, kdorkoli začne svoje življenje ceniti na novo, v vsej njegovi običajnosti. In takšna umetnina je tudi Proustovo Iskanje izgubljenega časa.
Bil je krhkega zdravja
Proust pa v življenju ni trpel le za nezadovoljstvom, temveč za številnimi drugimi boleznimi, ki jih umetnost ne more ozdraviti. Prvi resni napad astme je doživel pri devetih letih in vse od takrat imel težave s pljuči. Bolezen je večkrat tudi prekinila njegovo šolanje, vendar pa mu je kljub temu uspelo blesteti pri literaturi, za katero je v zadnjem letniku na liceju Condorcet dobil tudi nagrado. Prav tam je spoznal sošolce, preko katerih je dobil dostop do visokih krogov pariške družbe, kjer je zbral večino materiala za svoje veliko delo. V tistem času je že imel pisateljske ambicije, vendar se je rajši posvečal druženjem v salonih, s čimer se je hitro povzpel po družbeni lestvici. Finančno sta ga vzdrževala starša, vse dokler nista umrla, oče leta 1903, mati pa le dve leti za njim. Prousta je smrt matere še posebej potrla in to je stopnjevalo poslabšanje njegovega zdravja. Zadnja tri leta svojega življenja je preživel zaprt v svojem stanovanju, zanj pa je potrpežljivo skrbela njegova gospodinja Celeste Albarete. Poleg pljučne bolezni je bil namreč nevrastičen, s posebno občutljivostjo na zvok. Tudi najmanjši šum ga je motil, zato je bila njegova soba obdana s pluto, spal pa je podnevi, da bi lahko ponoči delal v čim večji tišini. Kljub temu je ohranjal svoje dobre manire tudi v (pogostih) pismih svojim sosedom, ki so živeli nad njim, v katerih jih je vljudno in subtilno nagovarjal, naj bodo vendarle tiho. Zaradi pljučnice in pljučnega abscesa je nazadnje tudi umrl, star komaj 51 let.
Bil je političen
Proustova zadnja leta so bila pravo nasprotje njegovega življenja pred boleznijo, ko se je gibal v samem središču družbenega dogajanja. Po materi je bil judovskega porekla, a vzgajan je bil kot katoličan. V njegovem času je bil duh antisemitizma že v zraku, kar se je najbolj pokazalo v aferi Dreyfus, političnem škandalu, ki je razdelil Francijo. Alfred Dreyfus, judovski častnik v francoskem generalštabu, je bil po krivem obtožen vohunjenja za Nemčijo in poslan v dosmrtno izgnanstvo na Hudičevem otoku. Kljub temu, da je bila njegova nedolžnost čez dve leti dokazana, generalštab francoske vojske ni želel priznati zmote in izgnanstva preklicati. Cerkev in desnica so Dreyfusovo »izdajstvo« predstavljale kot judovsko zaroto proti Franciji in francoski vojski. Nasproti temu stališču so se postavili predvsem intelektualci, najbolj odmevno naturalistični pisatelj Emile Zola s slavnim pismom predsedniku francoske republike Obtožujem (J’accusse). To dogajanje predstavlja velik del zgodovinskega ozadja, na katerem se odvija Iskanje izgubljenega časa in v delu zelo odmeva. Marcel Proust pa afere ni zgolj spremljal, temveč se je v njej tudi politično udejstvoval. Pri tem ni poudarjal svojih judovskih korenin, čeprav se jih je z izbruhom afere pravzaprav začel zavedati. Njegov motiv za delovanje je bil predvsem v čistem principu – šlo je za nepravičnost, ki je ni mogel tolerirati. Veliko spoznanje in z njim deziluzija literarnega Marcela nad podobo Guermatesovih se zgodi ravno zaradi antisemitskega govora, ki ga ima vojvoda Guermantski proti dreyfusovcem. Ta je naravnost vulgaren, kot iz najbolj cenenega tabloida. Takrat se Marcel, razočaran nad plehkostjo visoke družbe, od nje odvrne.
Bil je filozofski
V Iskanju pa se ne odraža le politična, temveč tudi filozofska klima Proustovega časa. Kot odmev na Einsteinovo teorijo relativnosti, ki je burila takratno javnost, je cikel prežet s filozofijo časa. Potovanje v preteklost je nemogoče, a vendar, po Proustu, preteklost ves čas nosimo s seboj. Od najmanjših čutnih vtisov, do velikih pretresov in travm, vse potuje z nami in nam je dostopno v spominu. Vendar do tega ne dostopamo vedno prostovoljno in ne vedno uspešno. Okus magdalenice, namočene v čaj, v Marcelu nenadno in nehoteno prebudi spomin na otroštvo, ki nato razgrne pred njim še paleto drugih. Če pa se želi, ugotavlja avtor, namerno spomniti določenega trenutka, mu to ne uspe vedno. Ni ključa za naključja, ki odklepajo sobane spomina.
Bil je napreden za svoj čas
Proust v Iskanju izgubljenega časa uspe ujeti atmosfero svojega časa in okolja, ki je izrazito lepa. Obdobju, ko je v Parizu brbotalo od plesov, kulturnih večerov in intelektualnih druženj, ne pravimo Belle Époque kar tako. In čeprav se je oklepal okostenelih idealov plemstva, ki ga je občudoval, je bil presenetljivo odprt in napreden za tisti čas. O njegovem ljubezenskem življenju sicer ne vemo veliko, a vemo, da je bil homoseksualec, kar je projiciral na romaneskne junake, ki jih je ustvarjal. Pogosto je tematiziral predvsem lezbično ljubezen, ki se pojavi že v njegovem prvem, a nedokončanem romanu in pomemben prostor zaseda tudi v Iskanju izgubljenega časa. Med heteroseksualno in homoseksualno ljubeznijo pa ni delal razlike – v Iskanju je očitno, da obe zaznamuje predvsem ljubosumje, ki kot čustvo v romanih izstopa in je povod za marsikateri zaplet. V četrtem delu cikla, naslovljenem Sodoma in Gomora, Proust posebej izpostavi istospolno poželenje z likom barona Charlusa. Med njim in nekdanjim krojačem Jupienom se več kot očitno krešejo iskre. Proust Charlusa označi za »moškega-žensko«, kar je po današnjih standardih žaljivo. Avtor sam je svojo homoseksualnost prikrival, vendar ne vedno uspešno, saj so ga vsaj enkrat aretirali v moškem bordelu. Njegovi opisi homoseksualnosti delno izvirajo iz sramu do lastnih nagnjenj. Na primer to, da gre pri tovrstni spolni usmerjenosti za deformacijo. Vendar pa, če pogledamo bolj podrobno, vidimo, da je njegovo razumevanje homoseksualnosti zelo humano, razume jo namreč kot nekaj zelo človeškega. Njegova ideja o »moškem-ženski« je ravno obratna od Platonove ideje o dveh polovicah. Za ljudi je, po Proustu, normalo, da v sebi združujejo številna nasprotja – ne iščejo svoje druge polovice, ker jo že nosijo v sebi. Po filozofu in esejistu Michelu de Montaignu je prevzel formulacijo, da smo ljudje sami v sebi dvojni, zato homoseksualnost ni transgresija, vredna obsojanja, ampak je nekaj človeškega, je v skladu s človekovo protislovnostjo. Ponudil je pogled, napreden za svoje čase, čeprav je bilo njegovo pojmovanje homoseksualca stereotipno (»poženščeni« moški) in nenazadnje prepredeno z lastnimi občutki sramu.
Družba in kritiki si od njega niso veliko obetali
Proustovo delo je danes kanonsko, V iskanju izgubljenega časa ima prostor v praktično vsaki francoski domači knjižnici, mnogi pa ciklu pripisujejo status najboljšega romana, ki je bil kadarkoli napisan. V svojem času pa ni užival slovesa obetajočega literata. Nasprotno, odzivi, ki jih je dobival, so bili izrazito negativni. Prvi del cikla, V Swannovem svetu, so takrat zavrnile vse večje pariške založniške hiše, najbolj odmevno Nouvelle Revue Française pod taktirko Andrea Gida, ki je bil Proustu posebej nenaklonjen – videl ga je zgolj kot povzpetnika, snoba, diletanta, obiskovalca salonov, ki občasno kaj objavlja v manjših revijah. Skratka, nekoga, ki bi uredniški hiši prinesel le slab sloves. Kasneje je bilo Gidu žal, da ga je zavrnil, in založba je Proustu ponudila izdajo naslednjih delov, a je Proust ponosno zavrnil. Res je, da je bil Proust otrok salonov sveta Guermatesovih in v njegovih romanih je opazen buržoazni snobizem, vendar pa se pod tem lepim, skoraj kičastim površjem skrivajo nepričakovane globine.
Lahko vam spremeni življenje
Proust je še vedno aktualen za številne interpretacije. V širšo javnost je morda najbolj prodrla ta, ki jo je napisal popularni filozof Alain de Botton. Naslovil jo je Kako ti Proust lahko spremeni življenje (delo je v prevodu izšlo leta 2003 pri založbi Vale-Novak). Ne samo, da nam razkriva razlog za nesrečno ljubezen (prevelika pričakovanja in iluzije, ki si jih ustvarimo o ljubljeni osebi, ki pa se z realnostjo ne skladajo), ponuja recept proti nezadovoljstvu in razkriva lepoto v vsakdanjem življenju, kot smo opisali zgoraj. Branje njegovega zajetnega dela nas uči potrpežljivosti, obsežnost romana, Proustov deskriptivni slog in počasen tempo pripovedi pa nas prisilijo, da se upočasnimo tudi mi in vsaj za kratek čas ubežimo naglici modernega sveta. To je v skladu s Proustovo vizijo Knjige, ki bo človeštvu prinesla nekaj dobrega, nekaj zdravilnega. Poleg tega pa Marcel Proust skozi cikel ponudi obilico nasvetov: od tega, kako uspeti v ljubezni (zaigrana nezainteresiranost in nedosegljivost bosta gotovo izzvali zanimanje) do tega, kako uspeti na vsaki zabavi – čim več premikanja od sogovornika do sogovornika. In kako biti dober sogovornik? Predvsem je pomembno, pravi Proust, da znaš poslušati. Njegov nasvet je, da naj raje postavljamo več vprašanj, kot ponujamo odgovorov. Na ta način je Proustu uspelo v Iskanju predstaviti spekter različnih likov, prek katerih bralci doživljamo široko paleto občutij. Iskanje izgubljenega časa je veliko delo, saj ni le zgodba, ki jo pripoveduje Marcel, ampak je prostor, v katerem skozi Marcela spregovorijo najrazličnejši glasovi.
Za konec naj avtorica članka opišem še svoje prvo srečanje z Marcelom Proustom. Bilo mi je šestnajst let in obiskovala sem gimnazijo. Zgodilo se je, preden smo se pri slovenščini spoznali s Proustom. Takrat sem brala veliko fantazijskih romanov. Ko sem v knjižnici iskala kaj novega za branje, sem po naključju naletela na Iskanje izgubljenega časa: V Swannovem svetu, prvi del cikla. Naslov me je pritegnil, mislila sem si, da gre gotovo za fantazijo in si knjigo izposodila. Recimo samo, da sem bila zelo presenečena, ko sem pričela z branjem. Prebrala sem prve tri dele, čeprav vsega nisem razumela. Vendar pa mi je bil odraščajoči Marcel blizu v svojih občutkih divje zaljubljenosti, slepega ljubosumja in splošne zmedenosti. Mnogo stvari se mi je razjasnilo šele kasneje, med študijem primerjalne književnosti. Gotova sem, da bom cikel brala ponovno, morda že kmalu. Novembra namreč obeležujemo stoto obletnico Proustove smrti, pri založbi Beletrina pa je izšla prenovljena izdaja celotnega cikla Iskanje izgubljenega časa, ki ga je prevedla Radojka Vrančič v sedemdesetih letih, s posebnim dodatkom Petinsedemdeset listov, rokopisom, ki predstavlja najnovejše in temeljno odkritje v prevodu Katarine Marinčič.
Ponatis cikla Iskanje izgubljenega časa + Petinsedemdeset listov Marcela Prousta, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.