»Pripoveduj, Snaefrídur.«
»Ne najdem besed.«
»Kdor ima samo besede, ne more pripovedovati, Snaefrídur. To more le tisti, ki zna prav dihati. Dihaj!«
Sedela je tam in dolgo gledala predse kakor v veliko daljavo in dihala.
(Halldór Laxness: Islandski zvon)
»V trikotniku zgodba, občinstvo in pripovedovalec je težava ponavadi v slednjem,« reče Raphael, impulziven, neposreden igralec in pripovedovalec judovskega rodu. Gleda nas s svojim vztrajnim, ostrim pogledom, kakor da skuša v naše dobro zglajene opne navrtati luknjico. »Težava pripovedovalcev je, da držijo zgodbo zase, da je v resnici ne spustijo iz rok.« Sedimo v polkrogu, opremljeni z zvezki in pisali. Prišli smo se učit. »Let it go,« naposled reče.
Pripovedovanje je veščina in umetnost, ki jo opazujem in se je občasno dotikam že vrsto let. Privlači me njen minimalizem – človeku, ki pove zgodbo, ni treba igrati likov, ni treba nikogar nasmejati, niti razkazovati svojih glasbenih ali gibalnih talentov. Morda je pripovedovanje podobno pisanju, le da je zavezano živemu stiku in efemernosti trenutka. Pletenje s precej arbitrarnimi navodili, kjer se vozlanje tu in tam zasvetlika v vzorec. Malo učenja od »velikih« (pri nas jih imamo k sreči kar nekaj, od Anje Štefan do Špele Frlic in Ane Duša, če naštejem le svoje najljubše), dobra mera delavnic, veliko branja, predvsem pa preizkušanja, igranja, improvizacije in – kar je ključno – lovljenja ravnotežja med analitičnim in intuitivnim.
Z analitičnim je ponavadi manj težav. Stalne bolečine v hrbtu, zakrčene čeljusti, dvakrat zaklenjene sobe, slabo definiran, a grozeč občutek nekakšne usodnosti, neučakanost na vsakem rdečem semaforju, zvečer zgroženo vprašanje: »A sem danes sploh dihala?« To je analitičnost. Zjutraj sedi na robu postelje, miga s prsti na nogah in čaka, da se predramim. Na balanci se z mano pelje v službo, med kosilom mi sedi v naročju in pred spanjem žlobudra seznam stvari, ki jih nisem opravila. Včasih reče: »C, c, c, življenje ti bo razpadlo.« Večkrat samo očitajoče gleda.
Intuitivno je tista velika skleda neznane jedi ali pa plavanje mrtvaka ali pa dolge, nore sanje. Intuitivno je zmeraj nekje v drobovju in ne pozna občutka krivde. Včasih ima res nepremišljene ideje. »Let it go,« reče Raphael in me navrtava s svojimi temnimi očmi. Gestikulira izdih. Kot vsak dober mentor si resnično želi, da mi uspe. Ima me, da bi rekla: »I can’t.« »Česa ne znaš?« se vprašam v delčku sekunde, »dihat?« Se moram na delavnici, kjer naj bi se urila v klesanju zgodbe, v resnici najprej naučiti dihati?
»Raketa od delavnice,« rečem Katarini, ko čez dober mesec dni na morju še enkrat pretresava vtise. Sediva na skali, z las nama kaplja morje, Kati bere Novakovo Črno mater zemlo, jaz Laxnessov Islandski zvon, med poglavji se pogovarjava. Zvečer kot dve najstnici kupiva dva radlerja in škatlico cigaret. Drugače kot pred desetimi leti je le to, da zdaj upava, da naju ne bo slučajno kdo ogovoril. Količina hihitanja, po drugi strani, se ni bistveno zmanjšala. Ko se znoči, zakorakava v miren zaliv. Velika luna je kot mleko razlita po gladini, pod nama črno morje, predstavljam si speče ribice, rakce, morske zvezde in kumare. »Kako je prijetno,« reče Katarina, ko priplavava nazaj na obalo, »greva še enkrat?« Obe sva se malo spremenili, pomislim, ko vnovič plavava mimo ogromnega napihljivega samoroga. Sva zdaj pogumnejši in bolj spontani? Vsaj za eno zrnce soli?
V loteriji iracionalnih strahov me je strah pred globokim morjem k sreči zaobšel. Verjetno ima s tem nekaj opraviti tudi dejstvo, da smo precej poletij v otroštvu hodili jadrat. Kadar je nastopila bonaca, smo pospravili jadra in preden smo prižgali motor, je stric rekel: »Naj se gre deca kopat.« Globina je bila ponavadi okoli petdeset metrov, vendar nikomur ni prišlo niti na misel, da bi bil to lahko razlog za tesnobo (»poglej, kako je lepe barve«). Poskakali smo torej v to modro obljubo, delali prevale in se »tunkali«, dokler ni taisti stric zaklical: »Ajde, gremo zdaj, danes moramo še do Korčule.«
Še danes me včasih na kakšnem trajektu prime, da bi kar skočila. Jadran je najprijaznejše morje. Poleti na morju se mi zdi, da je življenje najboljša stvar na svetu. Ko je prijateljico letos julija doletelo neko precej grenko in boleče ljubezensko razočaranje, je bila moja prva, impulzivna reakcija: »Nič hudega, saj si na morju.« Morje, božič, hribi pa je lepo leto.
»Let it go« je zahvaljujoč tistemu lucidnemu mentorju postal moj moto tega poletja. Verjetno bo to prijazno, predihano prisotnost težje vzdrževati septembra, vsak konec poletja namreč doživljam kot mali konec sveta, konci sveta pa so, četudi mali, za dušico precej naporni. A ni še ta čas. Zaenkrat je morje še blizu, trklja bele kamenčke, na peščenem dnu plete mrežo iz sončnih žarkov, na koži se sol zasuši v drobne bele črtice, breskve peremo ob skalah, da so hladne in slankaste, »a rad delaš prevale v vodi?« sprašujem, »katere bolj, naprej ali nazaj?« sprašujem, včasih, ko plavam mrtvaka, me kak pljusk zalije, da se izkašljujem kot dedek. Gledam valove, kako ližejo obalo. Naprej, nazaj, naprej, nazaj. Iznenada se mi posveti. »Ej, Kati,« rečem, »poglej, tudi morje diha.«
