DeLillov Kozmopolis sem prvič brala leta 2005 v angleškem izvirniku.
DeLillov Kozmopolis sem drugič brala to poletje v pohvale vrednem prevodu Aljaža Kovača.
Med prvim in drugim branjem je torej minilo devet let. Ne le da sem se v tem času postarala in zgarala, okrepilo se je tudi moje razumevanje tega, kaj je možno in neizogibno. Zato sem leta 2005 le stežka verjela DeLillovim podobam uličnih protestov, organiziranih pod gesloma Plačilna enota Podgana in Pošast hodi po svetu, pošast kapitalizma, saj so, roko na srce, o kapitalizmu na negativen način običajno razpravljali izjemno sitni ljudje, večina nas je bila nemo zadovoljnih s položajem v davčnih razredih in kakšnim ekstravagantnim potovanjem po Evropi ali Ameriki.
Leto 2005 je bilo leto zadnjih vdihov tranzicijskega bogastva in prosperitete, leto, ko sem imela razne službe in razne plačice. Ekologija je bila posel za osebe z razmršenimi lasmi, ki so kadili travo in zaudarjali po vlažni prsti (ne zaradi ekološkega vrtnarjenja, temveč izključno zaradi trave). Mladi meščani so med vikendi raje njuhali kokain, kot pa urejali semensko banko za naslednje rodove. Besedi ogroženost in prihodnost sta se v isti besedni zvezi pojavljali zlasti v odnosu do potencialne zanositve, kajti otrok pa res nočemo, ne za najstnike ne za tridesetletnike. Ovoj pozabljenja, skratka.
Enajst let po izidu, devet let od mojega prvega branja, stoji Kozmopolis na robu civilizacije, kot si je se ne upamo razpoznati, ponosno in pokončno. Takšen roman je lahko oblikoval le sijajni, jasnovidni in zato iskreni um, um, ki nam jih je napel že kdaj prej, zlasti v romanu Beli šum. Ne samo da knjiga napove gibanja, ki so se pandemično razširila in različnim pojavnim oblikam navkljub praviloma zahtevala isto – od Occupy Wall Street do slovenskega 15o in mariborskih vstaj –, ne le da na srhljivo natančen način zajema politično in ekonomsko stvarnost neke ne več tako oddaljene prihodnosti (v atomski dobi štejemo v milisekundah!), Kozmopolis opominja tudi, da v človeškem svetu ni simetrije (asimetrična prostata Erica Packerja), in če ni simetrije, fluktuacijam človeških stvari, naj bo to denar ali odnos, ne gre pripisovati smisla. Kar je simetrično, je zapopadljivo in večno, asimetrija pa se po nujnosti konča, takšno zadevo vleče ven iz zelenega, ven iz vidnega, ven iz napovedljivega.
Eric Packer je lik, ob katerem je povprečen multinacionalkar mila jera. Povprečnemu multinacionalkarju namreč lahko pripišemo čustva, čeravno ne čustev v ožjem pomenu besede, pa vsaj strast in slo po oblasti, moči, materiji, po ugledu in statusu. Vsaj tako si zlohotneže radi zamišljamo. Malo težje si je zamisliti multimilijonarja, ki ni zlohoten, ki se v odnosu do reči in ljudi ne počuti na nek določen način, ki do stvarstva sploh ne zavzema stališča, ki je ves in cel zgolj hipermanična zavest. Um Erica Packerja je um prihodnjega avtističnega človeka, ki hoče iz nenapovedljivega sveta kot mravljinčar iz podpodja izsesati zalogaje, vzorce, obrazce, formule in algoritme; avtistični človek prihodnosti pač ne ve, da so vzorci, obrazci, formule in algoritmi razpoznavni le, če človek vzgaja odnos, ne ve, da je intersubjektivnost takoj za smrtjo najmočnejša resničnostna sila. Cinična zahteva opazovanja brez udeležbe bo v svetu Erica Packerja razstreljena hitro, učinkovito, literarno pač. V našem svetu se razstreljevanje komajda pričenja in največji vic naših prizadevanj je, prosto po DeLillu, da niti s pozabljenjem in upanjem (brez pozabljenja ni upanja, le kdo bi od dedukcije prosto zadihal?), niti s trdo analizo in naposled trdo akcijo ne bomo prišli daleč. Mi smo V, so porekli naši stari, DeLillo pa: »Nad razmerjem med državo in protestniki je visela senca transakcije. Protest je bil samo izraz sistemske higiene, nekaj, kar očisti in podmaže. Bil je ponoven in že desettisoči dokaz, da je trg izjemno iznajdljiv in se zna preoblikovati, da bi uresničil lastne prilagodljive cilje, pri tem pa posrka vse okrog sebe.«
Drugi vic naših prizadevanj po ekološki, politični, ekonomski, kulturni in vesoljski simetriji pa je, da so ta za nas, čeprav povečini nismo ovenčani s hipermanično, temveč z odpuščajočo zavestjo, ki se ukvarja z oblikami površin, ne z vzorci podtalij, nujna. Dlje od pozabljenja ne moremo. Leta 2005 smo pozabili, kaj je v resnici narobe, leta 2014, ko slutimo, kaj je narobe in bi želeli to popraviti, pa smo pripravljeni pozabiti, da so nastanek, razvoj in srečnost simetrični le kot koncepti, ne pa tudi kot resničnosti.
Don DeLillo: Kozmopolis. Prevod in spremna beseda Aljaž Kovač. Beletrina 2014, 24 evrov.
