Leta 1992 in 1993 sem pisal dnevnik. Najprej precej redno, potem občasno, zapisi pa so postajali čedalje daljši. Mislim, da me je k temu nagovoril Aleš Debeljak, kot me je nagovoril tudi, naj začnem pisati eseje. Njegov argument? Samo poglej, v kakšnem strašnem hendikepu živi Tomaž Šalamun, ki ne piše esejev, kakor jih večina velikih pesnikov. V tistih časih smo pesniki bili že nekakšno bratstvo in nismo spominjali na skupino ljudi, ki v zrak spušča pisane balone in kjer vsak samo privoščljivo čaka, da bo sosedu balon počil. To se je zgodilo kasneje in k temu je precej pripomogel duh časa. Dnevniki so bili pisani na pisalni stroj. V dvaintridesetih letih jih je v celoti prebral samo en bralec, in to točno pred tridesetimi leti. Leta 1994. Tudi sam sem jih takrat nazadnje bral. Potem so romali v mapo in v predal. Pred nekaj meseci sem mapo vzel iz predala, ker sta me premagala radovednost in strah, da bi se osramotil. Dnevnike sem začel brati in ugotovil, da mi jih ni treba zažgati ali pa vreči v kontejner. Začel sem jih vnašati v računalnik. In nekako mi je uspelo oživiti samega sebe, ko sem bil star 28 in 29 let. Tisto, kar je v njih, je prejšnji, izgubljeni jaz, ki mi je še vseeno malo podoben. Takrat sem pisal svojo drugo pesniško zbirko Reka. Čisto spontano sem padel v pisanje dolgih verzov, ki so spominjali na tok, počasi premikajočo se gmoto besed in podob. Isto tehniko pisanja sem uporabil tudi v dnevnikih. Iste ritmične obrazce, iste ponovitve, isto počasnost. Ko sem vnašal dnevnike v računalnik, sem tu in tam spustil kak do bolečine patetičen del in včasih dodal svojim zamislim večjo natančnost. Te veščine prej nisem imel. A začetna energija ostaja ista. Iste ostajajo fantazije in zablode. Ista nedolžnost in isti občutek, da svet razpira pred mladim pesnikom v vsej svoji raznolikosti in čudežnosti.
Uroš Zupan
***
Zakaj poezija?
Vedno znova ugotavljam, kako nemočen, kako in negotov sem pred najbolj preprostimi vprašanji. Vedno znova se zmedem, ko mi kdo, mogoče zaradi pomanjkanja domišljije, mogoče zaradi vljudnosti, postavi vprašanje: »Kako si?« Običajna vprašanja so najbolj običajen in razširjen način polnjenja praznine, a so tudi, kot sem danes slišal, način ozemljitve, ki jo skuša nekdo doseči, da bi sam sebi dokazal, da je še vedno tu, da se ne bo zdaj zdaj razletel v zraku ali pa zagorel kot kapsula Apolla, ki se vrača nazaj na zemljo. Običajna vprašanja so kot običajne teme v poeziji. O njih Rilke piše, da se jih je treba izogibati, ker so že dobro obdelane in s tem tudi izpraznjene in je v njihovih ozko začrtanih okvirih izjemno težko povedati kaj novega, razburljivega in nenavadnega. Tudi kritiki in poznavalci se zmedejo, če se znajdejo pred žrelom običajnega vprašanja in se mu po navadi izognejo, ampak ne zaradi vednosti, da je nanj najtežje odgovoriti, pač pa da se ne bi osmešili in veljali za neumne. In vendar se mi zdi, da je poskus odgovora na naslovno vprašanje, na vprašanje, zakaj poezija, pravi izziv, da je ravno tukaj tista strašna in velika negotovost, igra, v kateri se poskušaš splaziti skozi šivankino uho, igra, v kateri se bo mogoče odprl nov horizont, nov kanal, ki bo omogočil ustaljenim vprašanjem, da še vedno obstajajo, ker bo nanje nenadoma mogoč drugačen in zanimiv odgovor.
Običajna vprašanja so najbolj običajen in razširjen način polnjenja praznine, a so tudi, kot sem danes slišal, način ozemljitve, ki jo skuša nekdo doseči, da bi sam sebi dokazal, da je še vedno tu, da se ne bo zdaj zdaj razletel v zraku ali pa zagorel kot kapsula Apolla, ki se vrača nazaj na zemljo.
Zdaj se podajam na negotovo pot, pot do sebe, tisto pot, ki jo vztrajno iščem v poeziji, pot, ki bo prehojena v drugačnem jeziku, pot, katere končni cilj je ozemljitev. Postavljam se v kožo razgaljenega sebe, ker sem v procesu pisanja vedno sam, soočen z belino papirja, čakajoč na razodetje v jeziku, ki se bo, ali pa ne bo, zgodilo. Okrutno sam sem, izpostavljen vsem skušnjavam in bolečinam in obenem tudi vsem slastem in užitkom. Ali pa se mi včasih zazdi, da nisem sam, da skozi mene potujejo še drugi ljudje, živi in mrtvi, ki čutijo podobno, kot čutim jaz, da vsi plavamo v nekem fluidu in se ljubkujemo in dotikamo kot angeli, da ni naključje, ko Van Morrison govori, kako je ob večerih bral Kerouacovo The Dharma Bums (Klateži dharme), in da ni naključje, da Francesco Clemente ilustrira ravno Ginsbergove in Creeleyjeve pesmi in ne kakih drugih pesmi drugih pesnikov. In če to ni naključje, lahko kar naenkrat ne govorim samo v svojem imenu, ampak tudi v imenu drugih.
Postavljam se v kožo razgaljenega sebe, ker sem v procesu pisanja vedno sam, soočen z belino papirja, čakajoč na razodetje v jeziku, ki se bo, ali pa ne bo, zgodilo.
Samota, ki se pri pisanju poezije dogaja, je samota tukaj in zdaj, čeprav je zelo težko govoriti o sedanjem času. Mogoče si je le predstavljati konkretnega avtorja, ki nekje sedi in piše, vendar je ta avtor vedno križan in razpet, na eni strani med nebom in zemljo, na drugi strani pa med preteklostjo in prihodnostjo. Preteklost mu služi kot odskočna deska, da bi se doseglo tisto, k čemur stremi. Stremi pa seveda k prihodnosti. Ko jo bo dosegel, pa bo s tem dosegel tudi vizijo, ki jo je imel in ki je ena od konstitutivnih elementov obstojne literature in obstojne umetnosti. In pesnik, ki tako razmišlja, se znajde v podobni poziciji, kot se je znašla Emily Dickinson, ki je prihajala iz drugega sveta, da bi skozi svet, ki nas obkroža, gledala v tretji svet. To pa je edina prava pozicija.
Zakaj poezija? Ravno zaradi tega poezija.
Junij 1992, Kodeljevo
***
- junij 1992
Obstaja pesem, ki ima naslov zelo podoben mojemu počutju, mojemu celotnemu življenju v zadnjih nekaj letih, napisal jo je Mark Strand, isti pesnik, ki je napisal odlično pesem Elegija za mojega očeta, naslov pesmi, o kateri govorim, je Črni zemljevidi.
Črni zemljevidi
Ne spremstvo kamnov,
ne hvala vetrov
ti ne bosta naznanila,
da si prišel,
ne morje, ki proslavlja
samo odhode,
ne gore,
ne umirajoča mesta.
Ni stvari, ki ti bo povedala,
kje si.
Sleherni trenutek je kraj,
kjer nisi še nikoli bil.
Lahko stopaš dalje
v veri, da mečeš okrog
sebe luč.
A kako boš to zares vedel?
Sedanjost je vedno mračna.
Njeni zemljevidi so črni,
vstajajo iz niča
in razkrivajo
v zložnem vzpenjanju
vase
svoje lastno potovanje,
njegovo praznino,
ledeno, trezno
nujnost njegovega konca.
Ko se dvigajo v življenje,
so kakor dih.
In če se jih sploh natančno lotiš,
ugotoviš, prepozno, samo to
kar si pričakoval:
tistega, kar te zanima,
ni nikjer.
Tvoja hiša ni označena
na nobeni karti,
ne prijatelji,
ki čakajo, da se prikažeš,
ne sovražniki,
ki naštevajo tvoje napake.
Samo ti si tam,
ki pozdravljaš
tisto, kar boš,
črna trava pa
podpira svod črnih zvezd.
(prevedel Miha Avanzo)
Ne vem, kaj se neko padanje neha, kdaj se pojavi tista skrajna točka, ki se ji reče dno, ko nimaš več kam pasti, ko se lahko končno odrineš in začneš plavati proti površju, ki si ga v nejasnih obrisih predstavljaš. Včasih pride trenutek, ko se enostavno celotna zmeda, vsi njeni segmenti naberejo v ogromen nevihtni oblak in začnejo v neki hudi uri deževati nate, te teptati k tlom.
Včeraj sem pisal besedilo z naslovom Kaj bi ji rekel, če bi jo danes srečal na ulici. In zopet, zopet se je zgodilo tisto, za kar sem čedalje bolj trdno prepričan, da drži. In sicer, da beseda postane meso. Ja, tisto, kar napišem, se tudi uresniči. Toda uresničilo se je samo srečanje, dotik, ko sem preveril, ali je to res ona, če ne sanjam, a iz ust nisem mogel spraviti niti besedice, nič ni šlo ven, vsa zgradba, vse, kar sem včeraj sestavil, napisal, mislim sicer, da ne z namenom, da bi uporabil, se je sesulo kot hiša iz kart. Resnim stvarem, ki sem jih govoril, je sledil smeh, in ta smeh, ki sem ga tako občudoval ali pa ki ga je občudoval moj spomin, se mi je zdel popolnoma trapast. Zakaj? Ker ugotoviš, da so med nami morja, da so med nami galaksije, ne vem, zakaj sem kar naenkrat začel pisati v množini, da so med nama galaksije, in da bi besede, ki sem jih hotel uporabiti, da bi te besede zvenele kot odmev, ki je samemu sebi namen, odmev, ki se potika po praznini, da ni istega koda, ni iste šifre, ne govoriva v istem jeziku. Da se je uresničil tisti Alešev verz: lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživil svojega lika/v ogledalu tujega spomina.
In zopet, zopet se je zgodilo tisto, za kar sem čedalje bolj trdno prepričan, da drži. In sicer, da beseda postane meso. Ja, tisto, kar napišem, se tudi uresniči.
In kaj je bilo? Ena sama velika iluzija, bežna prevzetost nad podobo pesnika, ki traja dan, dva, mogoče teden. Evforija, ko sem bil na nekem branju sposoben sejati svetlobo in energijo, in ona je to videla in slišala, ko pa sem nehal, sem bil popolnoma izmučen, popolnoma brez krvi, tako da sem moral popiti nekaj piv, a ne da bi oživil svoj lik v ogledalu tujega spomina, ampak da sem se lahko vrnil na površje, da sem bil sposoben spet komunicirati z ljudmi. Blišč in beda visoke poezije.
Nisem si mislil, da je to še tako močno. In ponovno so mi skozi spomin poletela vsa tista nesrečna, čudna, vse bolj čudna spanja z različnimi ženskami, ko se enostavno nisem znašel, ko so se dogajale stvari, ki jih nikoli nisem počel, ko je vse zgorelo, ali pa ni nič zgorelo, ker ni imelo kaj zgoreti, razen moje lastne iluzije. Tomaž je te pustolovščine interpretiral po svoje, mistifikatorsko: ženske vohajo spermo. Koliko mesecev sem potreboval, da sem to spoznal. Ne Tomaževe mistifikacije, ampak svoje iluzije. Kam datira vse to? Enkrat na začetek dnevnikov, ko sem sanjal telo, ki sem ga imel danes pred očmi, ga sanjal kot Platonovo izgubljeno polovico, ali pa to ni bilo isto telo, mogoče je bilo telo kakšne druge ženske. Kako bedno se tolažim.
In ko sem se vračal domov, ko sem iz centra mesta proti Kodeljevemu počasi hodil ob Ljubljanici, sem ugotovil, s kakšnimi drobnarijami sem zadovoljen, z drobnarijami, ne vem, ali sem o tem že pisal ali ne, s padanjem snega, ko sva hodila skozi staro mesto in me je držala pod roko, ja, zdaj se spomnim, sprehod po stari Ljubljani in sprememba forme, oblike, ki se je zgodila, in ko sem ji takrat vse to omenil, verjetno sem govoril o poeziji, se je smejala, meni pa se je zdelo, da se vse skupaj dogaja kot čudež, smejala se je, kot se je smejala danes, ko sem ji rekel, da sem si natančno zamislil in opisal dogodek najinega ponovnega srečanja.
Ali sem res privilegiran s svojo občutljivostjo? Ali res nimam sposobnosti razbiti nekega oklepa, neke lupine, s katero se varujejo vse te ženske?
Kako lahko v takšnem stanju, v takšni kontinuiteti brc v temo, zanosov, traparij, kako lahko predstavljaš kakšen stolp moči, kot si ga zamišljajo ljudje, kot si ga zamišlja ona (govorim o drugi ženski, tisti, ki sem ji dal rokopis). O njej, ki je dobra bralka, vsaj po mojem občutku, a hoče imeti ob sebi neki stolp moči, da bi se nanj lahko naslonila. Zdi se mi, da eno in drugo povezuje neka podobna stvar; nič se jima zares ne more zgoditi, dajeta občutek nekakšne neranljivosti, kot da se jima neka kozmična katastrofa, neko spreminjanje sveta v ruševine, ne more zgoditi. In če se to ne more zgoditi, verjetno ne more biti niti druge skrajnosti, ne more biti velike ljubezni. Še ena bedna tolažba?
Ali sem res privilegiran s svojo občutljivostjo? Ali res nimam sposobnosti razbiti nekega oklepa, neke lupine, s katero se varujejo vse te ženske? Ali me res ne more končno doleteti sreča, pa naj se to sliši kot najbolj navadna floskula? S kom vse spijo te ženske? Kakšne kvalitete imajo ti ljudje, zakaj se vse dogaja na ta način? No, verjetno se dogaja, kot se mora dogajati. Zakaj se vztrajno zaljubljam v napačne ženske ali pa v predstave o ženskah, in ne v ženske same, ali se sposobnost zaljubljanja, odpiranja s tem obrablja in je je vse manj in se krči na minimum, izginja? Ali so res vse besede in verzi, da se obnavljam, da vstajam iz lastnega pepela, laži? Ni prijetno. Vsi smo zaprti v popolnoma specifične težave, ki se od človeka do človeka razlikujejo in se nekomu, ki jih nima ali ki jih je že preživel, ki jih je že pustil za sabo, zdijo smešne, nevredne pozornosti. Črni zemljevidi, resnično, tako se počutim, sploh če dodam še svoje težave z živci, z mislimi vsiljivkami, ki so prišle od neznano kod, iz moje notranjosti, iz podzavesti, in trkale ne možgane, ki so prišle s čudnim visokim časom, ki je bil povezan z uživanjem alkohola, z njegovim utripanjem v venah in arterijah, s samomorilskimi mislimi.
Vsi smo zaprti v popolnoma specifične težave, ki se od človeka do človeka razlikujejo in se nekomu, ki jih nima ali ki jih je že preživel, ki jih je že pustil za sabo, zdijo smešne, nevredne pozornosti.
Strašna praznina se pojavi, ko pomislim na svoje življenje. Neka kontinuirana vrsta nesmislov, ki si sledijo in sledijo, ki počasi korakajo v nedogled. Nočem se smiliti sam sebi, a imam precej tehtne razloge za obup, a hkrati tudi za vzklik: skrajni čas je že, da bi se to nehalo, za vedno nehalo, a to je težko reči, še teže pričakovati, naj se neha vsaj za toliko časa, da zajamem sapo, da si naberem moči za ta nori sprehod, za to noro hojo po vrvi, po robu prepada, ko je edina gotovost popolna negotovost (ponavljam od včeraj).
Koliko problemov bi se kar naenkrat izničilo, bi izginili, bi bilo rešenih, če bi prišla ženska, ki je vsaj kolikor toliko podobna tisti »pravi«, tisti, ki nekje mora biti. Ne vem, kje je, mogoče v Sahari, mogoče je ravno zdaj sklonjena nad list papirja in nekomu piše pismo, kot v tisti noro dobri zgodbi, črtici Borisa Gregorića, ki je bila objavljena v Literaturi in sem jo danes popoldne bral na glas in ima naslov Die Liebe.
Die Liebe
Sanjam, da sem mornar, ki mu severni veter vrta globoko v kostni mozeg. Da stojim na obali in gledam divjega konja, kako drvi skrit v plašču jutranje megle, da nosim mornarsko vetrovko, azurno modre hlače, belo poškrobljeno srajco in težke mornarske čevlje. Konjske nozdrvi se sukajo od mraza … Ko se zbudim, pozabim na sanje in bosih nog odidem v kuhinjo, kjer se cmari kompot iz gnilih jabolk. V ogledalu za hip preučujem izmučeno fiziognomijo, ki jo obvladujejo veliki, temni kolobarji pod temnorjavimi očmi.
Dan svetega Valentina.
Spomnimo se vseh tistih, ki smo jih nekoč ljubili, ki smo jim podarili cvet irisa – simbol ljubezni, nežnosti in prijateljstva. Najde me vonj domačega kruha. Divji konj, pomislim, je najlepše živeče bitje. Morda sem, sanjarim, tudi sam le podivjan konj. Ali tiger. Od nekod sem potem, ker visi v zraku južni veter, zavohal sled morja. Morje je popolno, pravim materi, vendar le, kadar ni nikogar na obali. Ena od nepomembnih misli, ki jih moramo izgovoriti, ne da bi vedeli, zakaj, kakor, da bi z njimi izpolnjevali neko nam neznano in neulovljivo skrivnost, kakor da bi nekdo res lahko slišal tisto, kar izgovarjamo tiho, brez neke vidne vzročnosti, v globini.
Nekdo živi na Jamajki, pravim, nekdo pa o njej sanja vse življenje. Je, nadaljujem s pripovedovanjem komurkoli, veliko besed, ki krasno zvenijo, vendar ne pomenijo ničesar: materia magica, lapis universalis … in neham. To ni dan za sebičnost. To ni dan, v katerem bi mi lahko ugajali kipi Roberta Longa. Namesto da bi šel v službo, bom danes risal človeške glave z barvicami Faber&Castell. Ni mi znan vonj kitajskega tuša, vendar je nekoč Igor rekel, da ima prečudovit vonj. Po spominu poskušam narisati glave ljudi, ki sem jih nekoč ljubil, potem pa brez kakršnekoli razlage nekje izgubil. Kmalu odneham: nimam šolanega rokopisa, rišem preveč stilizirano, v maniri stripa. Moja žena pravi, da sebe običajno rišem, kot da sem najmanj – vsaj iz profila – Corto Maltese. Morda ima prav, res ne vem. Morda tudi mene v neki slabo razsvetljeni sobi nekdo riše in razmišlja, ali bi mi napisal pismo, v katerem bi mi končno razložil, kaj se dogaja z nama. Dan Svetega Valentina je tisti dan, ko je treba v vsakem človeku zbuditi pozabljenega angela. Moj angel, o tem ne dvomim, v teh dneh govori nemško. Izgovarjajoč eno od najbolj oguljenih, vendar še vedno najlepših nemških besed v moje skladno uho, mi nenadoma odpira možnost, da dokončam svoj jutranji sen, svojo pripoved: tisti podivjani konj, ki drvi skrit v plašču jutranje megle, beži daleč od razuzdane gomile ljudi z obale.
(prevedla Lela B. Njatin)
***
- junij 1992
Čaj zjutraj na balkonu. Toplota, ki je prijetna, ker se nanj še ni uprlo sonce. Stanje v senci in gledanje dreves, ki se upogibajo v jutranjem vetru. Ali sem si že opomogel od včerajšnjega dne, od stvari, ki so produkti moje domišljije, za katere je videti, da se kot neka bolezen (bolečina zaradi samote, zaradi neizpolnitev) najprej začenjajo v glavi, naselijo neki majhen prostor, ki se potem širi, in simptomi, ki so se zares začeli v glavi, v duhu, začnejo prestopati v telo.
Mar to pomeni, da brez norosti ni velike poezije?
Sem tako umaknjen, tako na gosto poseljen s praznimi upi, ki se kot megla vlečejo po moji glavi, da sploh ne opazim, kaj se dogaja zunaj. In vendar se včasih spomnim in zastanem. Vonj kamilice, ki se dviguje iz skodelice čaja, vonj lip po dežju, vonj cvetočih kostanjev, vonj bezga, vonj vrtnic, neke posebne vrste, kjer cvetovi rastejo popolnoma skupaj, mehki zrak, ki teče skozi prste, kot čas, ki se meri po zapisanih besedah, tako je, Czesław Miłosz, po zapisanih, ne tistih, ki so samo izgovorjene, kot si rekel ti. Le kaj si lažem, tudi bralci so redki. Spominjam se, kako je celoten začetek pomladi, celoten maj in celoten junij, kako je vse šlo mimo mene neopazno, kot pred dvema letoma, ko sem bil prvič zaklenjen v lastno norost. Kaj je to, je to nekaj podobnega tistemu, o čemer piše Miłosz, naj vzamemo neki njegov primer na robu shizofrenije in ga primerjamo z mesijanskimi sanjami civilizacije? Mar to pomeni, da brez norosti ni velike poezije? Mogoče malo pretiravam, se motim in spet poveličujem stvari, ki jih ne bi smel poveličevati, ki niso za poveličevanje.
S strašnimi bolečinami v trebuhu sem se prebudil. Psihosomatske motnje, nič telesnega. Upam. Vso noč sem sanjal kače, kačo, ki jo nosim s seboj v čevlju, kačo, ki me po nekem čudnem pravilu ne bo pičila, jaz se tega zavedam, vendar me je vseeno strah, zdi se mi nevarna, smrtno nevarna, tako da jo hočem pokončati (ne vem, ali ima to kakšno zvezo z Zajčevimi Ubijavci kač), in ko vzamem palico in ji začnem drobiti glavo, kača ne umre, pač pa postane velika, ogromna, postane cel splet kač, kačjih teles, ki jih prestrašen odvržem v neko sobo in jo zaprem.
Soba je bila soba mojega otroštva, v njej sem preživel večino otroških let.