Otok, deveta kriminalka Avgusta Demšarja, se začne obetavno; premožen par v srednjih letih (Pavlina in Paul) povabi tri druge pare – njeni prijateljici iz študijskih let Ano in Manjo s partnerjema Borisom in Jaroslavom ter sestrično Klavdijo s partnerico Niko – na dopust na samotni otok na hrvaški obali, kjer si ona lasti polovico podedovanega dvojčka; druga polovica hiše pripada njenemu bratu Luki. Nekoliko nerodno, a vendarle dovolj prijetno začetno druženje je prekinjeno, ko na obalo, kjer se počitnikarji kopajo, naplavi Lukovo truplo.
Otok je samoten, dostop do hiše omejen, počitnikarji so bili vsi ves čas skupaj – vsi imajo alibi. Kako je umrl Luka? Gre verjeti kriminalistični preiskavi, ki zaključi, da je bila njegova smrt nesreča, ali slutnjam mariborske kriminalistke Nike, ki ima, kljub temu da se ji zdi delo hrvaških kolegov natančno in dosledno, občutek, da nekaj pri tej zadevi ni »prav «?
Če dodamo še medosebne odnose štirih parov – odtujenost med Ano in Borisom, njeno spogledovanje z Luko, Borisovo ljubosumje, prikrivanja, ki si jih privoščita Manja in Jaroslav, napetost med Ano in Jaroslavom, odkrito hiperseksualnost Pavline in Paula, Nikino sumničavost in Klavdijino brezbrižnost –, uspe Demšar na začetku Otoka ustvariti tesnobno, napeto, gosto atmosfero, ki bi se lahko gibala tudi po območju med klasično kriminalko in psihološkim trilerjem, ki bi s svojo strukturo »zaprte sobe« (lahko) spominjal tudi na Umor na Orient Ekspresu.
Toda na tej točki pride v Otoku do preloma: dogajanje na »otoku« je nenadoma ustavljeno. Demšar poletno dogajanje zaključi kot »nesrečo«” in junake razpošlje po Sloveniji (med Maribor in Ljubljano). Nika se vrne v službo, kjer kot kriminalistka dela v ekipi ‘Demšarjevega’ inšpektorja Vrenka. Roman se zdaj nenadoma ukvarja z utopljencema iz Drave – gre za en samomor in eno truplo brez identitete.
Gosta, napeta, dobro zastavljena atmosfera z začetka se porazgubi. Primeri utopljencev v Dravi so kot nov – mnogo manj intriganten – začetek romana; skorajda se zdi, da je ta uganka v roman nekako podtaknjena; zdi se, da je Demšar nekoliko na silo želel vključiti kriminalistično ekipo in/ali mariborsko okolje, ki sta njegovemu bralstvu znana že iz prejšnjih romanov – morebiti pa preprosto ni bil vešč nadaljnje razdelave izhodiščne situacije. Karkoli je že bil povod za prelom, ta ne učinkuje. V nadaljevanju še zlasti umanjkata napetost in intrigantnost medosebnih odnosov, ki so se vzpostavili na začetku; dogajanje v Mariboru je neprimerljivo bolj suhoparno, zaradi napetega začetka pa deluje tudi poudarjeno razvodenelo. Če romana ne beremo kot del serije kriminalk, ki imajo v središču dogajanja kriminalističnega inšpektorja Vrenka, temveč kot samostojno literarno delo, dobimo tudi občutek, da Demšar s tem postopkom nekako spodmakne vse literarne like, ki so pritegnili bralsko pozornost, obenem pa tudi napete odnose med njimi, ki bi lahko predstavljali dodaten vir intrig ter pridodajali k napetosti.
Tega preloma ne odtehta povsem niti drugi umor v romanu, s katerim se dogajanje v Mariboru naposled konkretneje poveže z dogajanjem na »otoku«; zdi se, da je tam nekako na silo, da bi spel dve nekoliko nedodelani, dejansko nepovezani zgodbi (Lukovo in utopljenčevo), zaradi česar lahko roman zbuja tudi vtis, da imamo v njem dve kriminalki v eni – obe nekoliko suhoparni, brez napetosti, ki se je obetala na začetku. Obenem se drugi umor zgodi v zadnji tretjini knjige, ko je bolj ali manj vse že znano – za začetek ima bralka_ec motiv umora na dlani takoj, ko prebere, da je do njega prišlo in od tam tudi ni ravno daleč do rešitve uganke.
In ta predstavlja nov problem: zastavitev prvega umora, ki naj bi bil dlje časa načrtovan, ima luknjo tako v metodi kot v motivu; kako bi morilec lahko vedel, da se bo Luka pri padcu z balkona enonadstropne hiše nujno smrtno ponesrečil? Povsem mogoče je, da bi preživel. Pri tako skrbno načrtovanem alibiju se zdi ta zastavitev nekoliko nepremišljena. Šibka ter obenem izpeta se zdi tudi motivacija za umor (okoristenje s polovico hiše, ki ji je povsem nepredstavljivo pretirano napihnjena vrednost). Naposled roman zbuja vtis, da si je Demšar zamislil zlasti dober alibi za prvi umor, dobro zastavil izhodišče, nato pa ideje ni scela razdelal in razvil. Podobno se zdi, da tudi psihološka zastavitev likov, ki se na otoku lepo izriše, naposled ne preide teh začetnih dispozicij, družbeno-politični vidiki romana pa prav tako ne presežejo stereotipnosti; pravzaprav bi jih bilo mogoče povzeti z »bogati ljudje so pohlepni in brezčutni«; kriminalisti tako na hrvaškem kot v Mariboru ne zamočijo ničesar, umora nimata političnega ali družbenega ozadja, tudi stranske zgodbe ne vnesejo ničesar, kar bi bilo mogoče brati kot problematizacijo družbenih pojavov ali razmerij. Gre za nekoliko vulgaren prikaz »pokvarjenosti« meščanskega, premožnega para, ki pa prav tako ni dovolj vpet v družbo, da bi na kompleksnejši način ilustriral izrabljanje strukturnega položaja v družbi ipd.
Otok se tako zdi roman z obetavnim začetkom, ki se nato preprosto razvije v manj zanimivo smer.
Avgust Demšar: Otok. Založba Pivec 2018, 24,90 eur.
