AirBeletrina - »Dobesednost [kot] proces neskončnega širjenja pomenov«
Refleksija 18. 9. 2018

»Dobesednost [kot] proces neskončnega širjenja pomenov«

Poezija – in misel – Jureta Detele presunljivo ustrezata sedanjemu družbenemu momentu; Detela je v svoji poeziji raziskoval možne odnose do »bitij iz tujih svetov« in v svoji misli izražal nujo po solidarnosti. Njegove nedavno izdane Zbrane pesmi 1 in 2, ki jih je po dvajsetih letih intenzivnega, natančnega preučevanja Detelove poezije zbral in uredil Miklavž Komelj, zajemajo opus, ki s seboj prinaša izjemno lucidnost ter nič manj kot alternativno tvorjenje svetov.

Bi lahko za začetek – gre za knjigo, ki je zahtevala izjemno delo – orisal svoje delo na tej knjigi? Kako je potekala priprava knjige, katere so bile največje zagate, s katerimi si se soočal pri svojem delu? Pripravljaš tudi podobno obsežno, celovito izdajo del Srečka Kosovela. Čemu pri tako odgovornem delu, kot je razpolaganje z literarnimi zapuščinami, sam posvečaš največ pozornosti in skrbi?

Knjiga je nastala kot rezultat res dolgega raziskovanja Detelovega opusa – pravzaprav je to raziskovanje (ki se z objavo te knjige seveda ni končalo) trajalo dvajset let, delo z zapuščino pa seveda manj, a vendarle z manjšimi presledki od leta 2009, ko je zapuščina v povsem neurejenem stanju prišla v NUK. Veliko dela je bilo tako že z identifikacijo tekstov in njihovih številnih variant, da ne govorim o poskusih datiranja in tako naprej. Ampak to je samo en vidik dela. V bistvu je tako delo z zapuščinami pesnikov bolj kot kaj drugega komunikacija z mrtvimi, ki so bolj živi od večine ljudi, ki jih imamo za žive; pri Deteli pa je bila ta komunikacija obenem tudi nekaj zelo bolečega … Pred časom je Muanis Sinanović v nekem svojem zapisu zelo dobro opazil, da je zame to delo pravzaprav v nekem smislu tudi del mojega »lastnega« pesniškega dela – ampak to je ravno zato, ker zahteva skrajno »paleografsko« preciznost, izključitev osebnega, subjektivacijo nadosebnega. Seveda je tako delo izjemno odgovorno; na začetku knjige sem zato vnaprej zapisal vse pomisleke, ki se lahko sprožijo; začnem kar s citatom Renée Viven, da so posthumne izdaje skrunjenje grobov, ki ga potem seveda problematiziram in dialektiziram … Vsekakor sem želel narediti čimbolj transparentno predstavitev ohranjenih tekstov in njihovih variant – to ni znanstvenokritična izdaja, a vendar izdaja, ki ima nastavke zanjo. 

Vprašanja objavljanja Detelove poezije ne moremo misliti mimo pesnikovega ustvarjalnega procesa – v knjigi lahko pogosto preberemo več različic pesmi, a zdi se, da nabor ni končen, da je Detela poezijo snoval in tudi mislil kot odprto, nezaključeno, celo fluidno okolje – se nam, ko beremo te različice poezije, odpira en nenehno spremenljiv svet ali pa z vsako vznika novo okolje oz. nekakšen »pesniški minikozmos«? Kakšen bi bilo v tem smislu razmerje delca do celote, pesmi do pesniškega sveta oz. ali na kakšen način se pesmi kot zaključeni svetovi/izkustva med seboj povezujejo v neko večjo celoto?

V bistvu se nam sam postopek v tistem, kar je Detela sam objavil, in tistem, kar se je ohranilo v zapuščini, kaže zelo različno. Detela je s svojo poezijo zelo zavestno hotel doseči odprtost pomena, ki bi korespondirala z ontološko nedokončanostjo sveta, vendar je prav v imenu tega, da bi besede učinkovale kot nenehno širjenje pomenov, postavljal zelo stroge zamejitve, med katerimi je bila tudi ta, da se pesmi vzpostavljajo kot singularne entitete, ki imajo jasno določen začetek in konec. Poezija iz zapuščine pa daje včasih prej vtis skoraj rizomatske fluidnosti. Zanimivo pa je, kako je Detela v zadnjih letih sistematično spreminjal formulacije svojih starejših pesmi, kadar te niso ustrezale njegovim strogo postavljenim kriterijem »obesedovanja«, če uporabim njegov izraz. Tako se ob koncu njegovega življenja tudi nekatere že obstoječe starejše pesmi spreminjajo v nekaj nedokončanega in nedokončljivega.

Pomembno mesto v Detelovi poeziji ima metafora – oziroma točneje odvrnitev od metafore? Kot kakšen sistem se Deteli kaže jezik oziroma zatiranje, nasilje znotraj jezika – npr. na primeru metafore? Po drugi strani: ni tudi odmik od metafore neko nedokončano iskanje? Ima lahko »dokončni cilj«?  Kje je recimo poetična podoba napram prispodobi? Poetična podoba vedno preoblikuje, odpira nove kontekste – jih (lahko) tudi vsiljuje?

O Detelovem razmerju do metafore sem poskušal pisati v spremnem eseju v knjigi in tu tega ne bi ponavljal. Opozoril bi samo na to, da je bilo izhodišče procesa, ki ga je Detela od leta 1976 razvijal kot kritiko metafore, leta 1975 prav poskušanje vzpostavitve nečesa, kar je imenoval »totalna metafora«. Ko beremo Detelovo kritiko metafore, se moramo vprašati, kaj je metafora – Detela jo je definiral kot operacijo substitucije in v njej videl ekvivalent buržoazne menjave. Ampak bistveno je, da resnične problematičnosti ni videl tem, da se v njej pomen prenaša, ampak v tem, da se, zato da bi bil lahko prenesen, pred tem nekje neproblematizirano fiksira. Ko Detela nasproti metaforičnosti zagovarja strogo dobesednost, s tem nikakor ne zagovarja fiksnosti pomenov, ravno nasprotno: fiksnost pomenov vidi kot predpostavko metaforičnega načina mišljenja; v bistvu postavlja dobesednost, ki je zanj proces neskončnega širjenja pomenov, nasproti tisti skrepeneli dobesednosti, ki jo fiksira metaforično mišljenje kot svoj pogoj.  Glede »dokončnega cilja« – tisto njegovo poznejše spreminjanje že napisanih pesmi se je v glavnem dogajalo ravno v imenu tega, da je v njih odkrival metaforično mišljenje, ki se ga je želel osvoboditi. Mislim, da Detela nikakor ni mislil na način »dokončnih ciljev«, na način Endlösung, ampak mu je šlo za razpiranje neskončnega procesa.

Kako brati vprašanje agresije/nasilja v Detelovi poeziji –  na ravni jezika, na ravni teme, na ravni podobe, misli? Kam se umešča nasilje v Detelovem poetskem smislu?

Nasilje in agresija sta nenehno v fokusu Detelove poezije in njegovega mišljenja. Njegov ideal je bila ahimsa, nekaj časa je pisal dramo o Gandhiju. Skrajna strogost pesniških sredstev, ki je vključevala že omenjeno kritiko metafore, je bila povezana z njegovim hotenjem, da zavrne »neodgovornost do človeške agresivnosti«. Ta formulacija, na katero se je Detela skliceval, je Poundova, kar jo spet postavlja v specifičen kontekst. Detelovo radikalno mišljenje nenasilja, ki se povezuje tudi z njegovimi zahtevami po takih pesniških postopkih, ki bi vzdržali v nenasilnem razmerju do imenovanega, je bilo ves čas povezano z refleksijo labirintov nasilja in agresije. Nekje sam poudarja, da je zmožen kritike nasilja prav zato, ker v sebi zelo dobro pozna nasilne impulze. Nedvomno ga je nasilje tudi fasciniralo. V njegovi zapuščini je nedokončan neobjavljen roman, v katerem je glavna oseba Jure Detela, ki počne same sadistične strahote. V Pesmi za Jureta Detelo pa samega sebe pokliče: »Morilec!« Pesem je pisana kot pesem nekoga, ki ni hotel nikogar ubiti. Ampak če se je hotel postaviti v pozicijo, ki lahko umor prepreči, je moral samokritično subjektivirati pozicijo morilca, ne žrtve.

Kako naslavljati vsevključujočnost Detelove poezije? Gre namreč za izjemno fascinanten primer poetike, ki uspe brez vrednostnih opredelitev, brez vsakršnih nadpostavljenosti vključiti vse obstajajoče. Kako opredeliti ključne poudarke te poetike »vključujočnosti« oz. »vsezajemanja«? 

Detela se je zavedal, da je vrednost vselej že ekonomska kategorija; njegova poetika gre onkraj tega, zato gre tudi onkraj logike ekvivalentov.  Zanj ni nadpostavljenosti, a tudi ne enakosti; enakost je zanj lahko samo rezultat nasilnega izenačevanja. Prav to se mi zdi posebej fascinantno: kako za vključujoče mišljenje brez vrednostnih opredelitev in brez nadpostavljenosti ne potrebuje fantazme enakosti. Detela pravi: »Prav v tem, kako se vsak človek razlikuje od drugih ljudi, se razkriva bistvo sveta in univerzalnosti.« Detela gleda vsako bitje kot absolutno singularno. Pri njem res ni nadpostavljenosti, vendar pa je za vso njegovo poezijo bistvena težnja po doseganju sublimnega. Tudi svoje pesniške postopke je videl kot zelo konkretna sredstva za doseganje sublimnega. 

Ali se v navezavi na vključujočnost – gre tudi za pesniški svet, ki s svojim jezikom in izhodiščem predrugači razmerja med akterkami_ji tega sveta –  ta pesniški svet vzpostavlja kot variacija, kot predrugačenje ali kot vizija sveta? Kako vidiš globoko ekologijo pri Deteli in kam je znotraj nje umeščeno vprašanje ne-človeške živali?

Detelova poetika nedvomno izhaja iz globokega prepričanja o transformativni moči poezije. Detela izhaja iz predpostavke o ontološki nedokončanosti sveta, ki je interakcija med svetovi. Ko govorimo  o »ne-človeških živalih«, se moramo zavedati, da so bile živali za Detelo predvsem »bitja iz tujih svetov«. Detela poskuša artikulirati takšno govorico, ki bi vzdržala prisotnost »bitij iz tujih svetov«. Ko danes zagovorniki nehierarhičnega razmerja med ljudmi in živalmi izhajajo iz tega, da so tudi ljudje živali, je tako kot pri tem, da metafora neki pomen, ki ga prenaša, predhodno fiksira, tu vedno tudi nevarnost, da bi taka koncepcija izhajala iz nekega vnaprej predpostavljenega védenja, kaj je žival. Skratka, pri zagovornikih nehierarhičnih odnosov med bitji pogosto zasledimo predpostavljeno misel, češ, »saj smo vsi samo živali, saj je tudi človek samo žival«. Za Detelo pa žival ni bila »SAMO žival«. Detela živalim ne pripisuje animaličnosti kot neke vnaprejšnje kategorije, na katero bi lahko zvajali zavest o njih; interakcija z bitji iz tujih svetov ravno spodbije vsak apriorizem, zato zanj v bistvu pomeni preseganje človeškosti.

Kako razumeti – zapleteno, vseprežemajočo – temo smrti v Detelovi poeziji? Kako brati smrt pri Deteli?

Ta tema je res zapletena in vseprežemajoča, zato napotujem na tisto, kar sem o tem poskusil napisati v spremnem eseju. Tu naj samo poudarim, da je bil Detela s smrtjo vsekakor obseden, nekje zapiše, da ga smrt drogira, spet drugje, da gre pri vsaki besedi, ki jo zapiše, za samomor. Njegova prva knjiga se začenja s pesmijo Smrt. Prav v tem je nekaj globoko osvobajajočega; Detela zaobrne običajno razmerje med življenjem in smrtjo, smrt zanj ni na koncu, ampak na začetku; to stanje, ki ga imajo ljudje običajno za življenje, pa vidi kot nekakšen »bardo«; v Pesmi za Jureta Detelo pravi, da smo vsi že zdavnaj umrli in nismo še našli novega življenja. Detela ni sprejemal tiste koncepcije življenja, ki predpostavlja kot nekaj »normalnega«, da je življenje od tujih smrti. Namesto tega se je heroično soočil z lastno smrtjo. V pesmi Kriterij rojstva hoče biti edina inkarnirana smrt. Prav to mu je obenem omogočilo, da je  dojemal smrt kot tujo silo, ker s smrtjo ni hotel sklepati nobene pogodbe. To, kar imajo ljudje običajno za življenje, pa je ena sama pogodba s smrtjo. 

Na drugi strani gre za poezijo, ki je prežeta z zelo globokim sočutjem ali so-občutenjem. Kam ju umeščati v njegovem pesniškem svetu in kakšno vlogo igrata v njem?

V nekem zapisu, ki sem ga objavil v knjigi Orfični dokumenti, podaja Detela zelo ostro kritiko sočutja. Zapiše takole: »Zakaj je sočutje gnusno? Ker se sočutni obnaša, kot da razume podrejenega ‘učenca’, pa v resnici nima pojma, za kaj gre pri njem. Vendar ritualni umor, jemanje vitalnih energij, etc., bazira prav na sočutju.« Nasproti sočutju postavlja solidarnost med bitji. In dodaja: »Marsikdo se dela, da je solidaren, pa misli, da je lahko hkrati sočuten. A ne more biti sočuten, ker ljudje niso enaki. Zato tistega, ki hoče z njim biti sočuten, sili v laž in zanikanje identitete, torej v podrejenost, suženjstvo.« Zapis zaključi z mislijo: »Gre za to: morilec nikoli nima pojma, koga sploh ubija.« To je res izjemno – kako Detela prav v ideji o enakosti prepoznava izvor suženjstva. To je danes popolnoma proti toku. Detela se v tuja bitja ne poskuša vživljati, ampak doseže bližino z njimi preko evokacije njihove tujosti; zato je tako ljubil Wordsworthovo pesem Kukavici. In v taki evokaciji Detela doseže res izjemno bližino-v-daljavi z »bitji iz tujih svetov« pa tudi veliko nežnost, celo erotizem, ki ga zmore občutiti recimo ob tem, kako neki srnjak usloči svoj hrbet …

Omenil si, da se Detelovo poezijo pogosto nekako pusti ob strani, da je večji poudarek – tako sem vsaj razumela – nekako namenjen njegovi misli, prelomnim idejam, ekologiji in/ali njegovemu odnosu do živali, veganstvu. Toda Detelova poezija je izrazito refleksivna poezija – kako jo brati, oz. kam jo umestiti pri Deteli samem, v njegovem opusu? Kako ustrezno nasloviti povezave med njegovo mislijo in poezijo?

Vse v Detelovem opusu je močno povezano; njegove poezije gotovo ne moremo ločiti od njegovega siceršnjega prizadevanja za radikalno transformacijo odnosov med bitji, še zlasti za transformacijo človeškega odnosa do živali; nikakor ne mislim, da bi morali Detelovo poezijo ločevati od njegove misli  ali da bi bila njegova misel  manj pomembna in prelomna; nasprotno, mislim, da je bila prelomna in vizionarska tudi v svetovnem kontekstu. To, do česar sem kritičen, je nekaj čisto drugega: problem nastane, ko začnemo stvari zamenjevati in poskušamo njegovo poezijo reducirati na nekakšno »ekopesništvo« ali kaj podobnega. Ljudje ob omembi imena Jure Detela praviloma ne govorijo o poeziji, ampak o etiki, ekologiji itd. Tako zelo hitro pride do banalizacij in trivializacij. Zdajle je na primer v MSUM razstava o živalih Nebeška bitja in organizatorji so tja po inerciji uvrstili tudi Jureta Detelo, ker pač ob Deteli vsak takoj pomisli: »Aha, živali« – v resnici pa je ta razstava pravo nasprotje tega, kar so bile Detelove intence. To omenjam samokritično, ker sem dal, ne da bi poznal kontekst, v katerega bodo stvari postavljene, tudi sam nekaj strokovnih nasvetov glede Detelovega gradiva, ki je razstavljeno.  Ob takih banalizacijah me seveda zaskrbi, ali nisem morda tudi v »svoji« izdaji Detelove poezije naredil napake, ki bi omogočale nesporazume in banalizacije – vsekakor pa lahko rečem, da sem se vsaj po svojih najboljših močeh trudil, da bi bila prezentacija njegovih doslej neobjavljenih verzov res korektna.

V slovenskem prostoru je Detela resnično poseben pesnik – pa tudi mislec. Toda kam njegovo delo umestiti v širšem – evropskem ali celo svetovnem – merilu, morda v odnosu do dogajanja in misli njegovega časa?

Ta umestitev je proces, ki nas čaka kot naloga. Vsekakor je bil Detela zelo povezan s ključnimi duhovnimi napetostmi svojega časa in je marsikaj tudi napovedoval desetletja vnaprej, po drugi strani pa je bil popolnoma singularen, ves čas proti toku. Kar se tiče poezije v slovenskem jeziku, mislim, da se v njej v drugi polovici dvajsetega stoletja pravzaprav z Detelovo poezijo skoraj nič ne more resnično primerjati – večina tega, kar imamo za slovenski pesniški kanon, izpade ob Detelovi poeziji pravzaprav precej skromno. Prepričan sem, da je pravi kontekst, v katerega moramo postaviti Detelovo poezijo, planetaren. V tem kontekstu je imel Detela velike predhodnike in učitelje, ki jim je bil morda bližji kot svojim sodobnikom, obenem pa je tudi v njem popolnoma singularen prav v tem, da je poskušal vzpostaviti neko popolnoma novo razmerje med govorico poezije in govoricami »bitij iz tujih svetov«.

 

Jure Detela: Zbrane pesmi 1 in 2. Zbirke in zapuščina. Zbral in uredil Miklavž Komelj, Beletrina 2018, 49,00 evrov.