Dobiva se na Julijinem trgu

V torek, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, smo na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prirejamo na AirBeletrini. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu. Vabljeni k branju, prisluhnite doslej nememu kipu muze nad poetom!

***

Šelest listov ovija trg v spokojno jesensko idilo, a jaz, kip iz kamna, ostajam nepremakljiva priča temu plesu narave. Hrastov list se zagozdi v moje trde, kamnite lase, njegov opolzki zdrs po moji neobčutljivi polti ne prebudi niti mrzlega drgeta, kot da so naravne silnice zame zgolj bežen privid. Sonce, ki razprši meglo in posveti na pročelja okoli mene, ne prodre do mojega jedra. Ne smejim se – zgolj strmim, v tišini, ki mi je bila vsiljena, in tudi če bi se želela nasmehniti, me Ivan Zajec ni oblikoval za to. Podaril mi je zgolj pridih nasmeha, kot kakšno skrivnostno verzijo Mone Lise, nedokončano, neizpolnjeno.

Lovorovi listi se me rahlo oprijemajo, mehki plašč mrtve narave, ki me tu in tam odeva, a vse, kar si želim, je zamenjati te žive listne sence za tiste odpadle hrastove liste – zavržene, pozabljene, tiste, ki so jih gozdovi odgnali kot nepomembne. V svoji kamniti togosti le nemo opazujem in se sprašujem, ne morem biti del te jesenske idile, ne morem vstopiti v to tiho, romantično procesijo mimoidočih. Kje je moj mladenič, kje je tisti, ki bi me povabil na sprehod, vabilo, ki nikoli ne bo prišlo? Zavidam dekletom pod mano, kako se z lahkotnostjo prepustijo objemom ljubimcev na Tromostovju, kako zavijejo v staro Ljubljano ali posedajo v obrečnih kavarnah ob Ljubljanici. Njihove obleke, baretke, zdaj že dolgi balonarji, ujeti v čudne modne vzorce, jih zavijajo v toplino, ki je meni nedosegljiva.

In ja, še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti. A ko opazujem mladenko, tisto, ki je predmet občudovanja vseh meščanov, kako elegantno vrti vinski kozarec, pikajoč koščke sušenega sira in pršuta, medtem ko se ogiba topline svežega kostanja, se ne morem izogniti tihemu vzdihu. Njena prefinjenost in lahkotnost me bodeta, kot da bi se vsaka njena kretnja zajedla globoko v moj kamniti obraz.

Ne motijo me otroci, ki se podijo okoli mene, njihova brezskrbnost in smeh, rojevanje mladih ljubezni, kot da bi se pomlad zgubila v nekem napačnem koledarju. Gregorjevo je pravzaprav vsak dan – za tiste, ki vedo, kako ljubiti.

Samo gledam in se sprašujem, ali je ljubezen med šefom velike restavracije na Župančičevi in tisto študentko psihologije še vedno tako močna. Spominjam se njunega prvega poljuba, ravno pod mojim pogledom, polna samozavesti in brez kančka sramu, kot da bi me izzivala – metala mi v obraz svojo srečo, ki meni, Primicovi Juliji, ni bila nikoli dana. Nikoli nisem bila tako srečna, nikoli tako ljubljena. Kaj je sploh ljubezen za nekoga, ki je zgolj neotipljiva muza, zgolj figura v pesnikovi domišljiji, ujeta v verze in besede? Želim si dotikov – ne tistih, ki oživljajo samo strani knjig in pesmi, temveč resničnih, otipljivih dotikov. Tu sem, sedim, stojim – in vendar se lovorovi mrtvi listi, ti majhni ostanki kamnite narave, zdijo bolj živi od mene.

Zakaj ste me postavili tu, na Prešernov trg, kot okras na piedestalu moškega, brez vprašanja, brez izbire, kot nemi opomnik njegove slave? Brez besede sem postala stranski lik, figura brez volje, žrtvovana njegovi pesniški domišljiji. Kdo je dopustil, da sem postala le objekt moškega pogleda, kot neka igračka, trofeja, ki je nikoli ni osvojil, a vendar me je v svojih verzih slekel, brez mojega soglasja razgalil in uporabil za svoje hvalospeve? Njegovo ime odmeva povsod, trg so po njem imenovali, pesmi mu prepevajo, jaz pa stojim tukaj, obdana z lovorovimi listi, kot da bi mi s tem povedali: »Bodi zadovoljna, bodi srečna.«

Kako naj sodelujem v tej igri, v tem teatru slave, kjer sem kljub svoji neminljivi prisotnosti še vedno nevidna? Tukaj sem, neopažena, zamrznjena v kamniti tišini, kot bi me turisti opazovali samo skozi oči, ki vidijo le njega, medtem ko jaz ostajam zgolj senca, spregledana, označena kot razvajena mladenka, ki ni znala ljubiti. A kdo je res tisti, ki ni razumel ljubezni? Povodni mož mi je napravil krivico, kot da sem bila jaz tista, ki se ni znala upreti. Njegova beseda me je prikovala v mit, v podobo trmaste deklice, a zdaj, tu pod težo let, še vedno poskušam rešiti Urškin glas, tisti tihi, nežni glas, ki ga je moška roka zadušila in spremenila v neustavljiv tok reke.

Jaz sem muza brez pravic, brez pravega obraza, večno v senci, ujetnica pesnikovih želja, in vprašam vas – kje je prostor zame?

Slišim srkanje kave, vonj vanilijinega ekstrakta, ki se širi skozi zrak in me, paradoksalno, pomirja. Čudno, kako mi taka vsakdanja sladkoba lahko prebudi občutek spokojnosti, ki ga kamen ne bi smel čutiti. A potem, za menoj, preplavi trg glas. Glasen, prodoren, kot bi bil ozvočen, ženski glas, ki kriči za pravice – »Pravice ženskam! Splav je naša odločitev, moje telo, moja izbira!« Glasno in veličastno, kot klic hrepenenja, ki ga že predolgo nosimo v sebi. Kako me ta krik dvigne, kako v meni prebudi nemir in pomiritev hkrati. To niso nemočne ženske, niso odsotne, niso tihe sence preteklosti. Vpijejo. Čutim njihovo toplino, ki prodira skozi moj kamniti oklep, in prvič v dolgem času kot da bi mi začelo biti srce, tisto srce, za katero pravijo, da ga nimam.

Zdrznem se, ker se spomnim. Kje je bila moja pravica, ko sem še bila iz mesa in krvi? Kje je bil moj glas, ujet v verzih, ki jih je pesnik pisal brez mojega soglasja? Vrnite mi ga! Ozvočite me, da bom lahko stopila mednje, te žene, te borke. Splav je pravica – dajte nam jo! Čutim, kako se zganja nekaj v meni, kako se želim dvigniti, razprostreti roke, začutiti svoje telo, ki je le moje, ne last nekega moškega pogleda, ne predmet njegovih fantazij.

Njihovi lasje niso nosilci lovorovih listov, ki jih je na njih postavil moški. V njihovih laseh so cvetlice, divje in svobodne, in niso nedolžne lilije, ki bi jih družba želela vsiliti kot simbol čiste, nedotaknjene ženskosti. Kakšna neumnost – kdo nas je tako konstruiral? Kdo nas je vklesal v te vloge, v te omejene podobe? Gledam jih pred seboj, te borke, in so močne. Močne in lepe, glasne in neustrašne. Njihove besede so ostre, a v njih je nežnost, solze, ki tečejo ob robu, so hkrati krhke in mogočne, kot da bi s tem jokom porušile jez stoletne tišine. Ena od njih stopi na spomenik, skoraj se me dotakne. Kako zelo si želim, da bi se me dotaknila. Da bi postala njihova muza. A nisem jim dovolj blizu, ne čutijo me. Nisem to, kar iščejo.

Naj bodo pesnice, dramatičarke, borke za prihodnost. Ve, drage dame, jaz bi vam bila muza, če bi me le sprejele. Če bi mi podale krono lovorja, bi jo nosila z neizmernim ponosom, kot simbol zmage, ne podreditve.

V ozadju opazim svetlolaso dekle. Drobcena je, plašna, a v njej vidim borbenost, ki presega vse kričave geste. Njene oči so polne solz, a v teh solzah je največji pogum, ki sem ga kdajkoli videla. Pravite, da je paradoks? Da ni nič pogumnega v joku? Tisti, ki to pravite, ne razumete življenja. Solze so rojstvo in smrt, ljubezen in sovraštvo. To plašno dekle, ki ihti v zadnji vrsti, nosi v sebi moč, ki je neprecenljiva. Pošiljam ji poljub, kot bi hotela doseči njeno srce, in v njem slišim utrip. Praznina v njej je zgolj fasada – polna je poguma.

Dež začne rahlo pršeti, kaplje padajo po mojem kamnitem licu. Kako se počutim? Sem vendarle le kip. Prazna, brez imena. Kdo sploh sme reči, da me pozna? Kdo se resnično zaveda, kdo sem, če ne bi bila ujeta v Prešernovo življenje? In kdo je sploh on? Sede mi na ramo, v njegovi senci obstajam, ker me je izbral brez vprašanja. A vendar, ko razmislim, ljubim njegove besede. Njegove pesmi so moja večnost. Prepevam jih – in čeprav je to njegova himna, čutim, da je v njej tudi nekaj mojega.

Bilo bi krivično odvzeti ti slavo, France, tega ne zanikam. Ljubim tvoje pero, ljubim, kako so se besede spletale pod tvojimi rokami, kako si jih oblikoval v pesmi, ki so se širile po Ljubljani kot šepetanje vetra, ki ga vsi čutijo, a nihče zares ne vidi. Še takrat, ko nisi bil kamnit, sem te poznala. Ko si se gibal po ulicah, vedno v svoji lastni senci, te je obdajala avra, ki me je hkrati privlačila in strašila. Vedela sem, kdo si, še preden so tvoje pesmi dosegle moj dom, in moram priznati, da me je bilo strah. Bil si temen, neukročen, in morda prav zato tako zanimiv.

Spomnim se prvega srečanja, ko sem te zagledala pred cerkvijo. Tvoj pogled je bil kot nekaj, kar me je prebodlo, do kosti, in čeprav sem se delala, da te ne vidim, sem čutila, kako se mi po telesu širijo mravljinci, tisti majhni srhljivi dražljaji, ki jih nisem znala opisati. Od prstov na nogah do čela se je širilo nekaj neznanega, nekaj vznemirjajočega. In postalo mi je vroče. Ljubila sem tvoje pesmi, še preden sem vedela, kaj resnično pomeni ljubezen. Čeravno bi se morala umakniti, sem te občudovala. Ko si me prvič ujel v verzih, v tistih stihih, ki so me za vedno zaznamovali kot Prešernovo Julijo, me je bilo sram. Sram zaradi besed svoje matere, zaradi družbenih pričakovanj, zaradi tega, kar so govorili za mojim hrbtom.

A hkrati – hkrati sem bila ponosna. Vendar pa, dragi France, slava tvojih besed je tvoja, o tem ne dvomim, ampak niti jaz nisem brez zaslug. Brez mene, brez moje podobe, mojih misli, mojega obstoja, bi bile tvoje pesmi morda le prazne vrstice. Zakaj torej Prešernov trg? Naj bo tudi moj, naj bo Julijin! Naj bo to kraj, kjer se bodo Ljubljančanke in Ljubljančani sprehajali ob nedeljah, kjer bodo turisti iskali mojo podobo, kjer bom jaz tista, ki bo sijala iz kamna, ne le kot tvoja muza, ampak kot samostojen glas.

Ti, France, si me v svojih pesmih obsodil na vlogo muze – ti si me izklesal v kamen, ki ga nihče ne sliši. Toda zdaj, ko sem tukaj, postavljena na ta trg, si želim več. Pusti mi, da spregovorim še o sebi. Naj bom jaz ta, ki bo pesnjenje navdihnila ne le tebi, ampak vsem, ki pridejo pod moj pogled. Daj mi besedo, France, saj si mi že dal svojo nesmrtno podobo.

Ujeta v podobo, ne pa v resnično žensko – kaj sem zdaj, ko vidim svetlolaso deklico pred seboj? Njene solze in tih, a prodoren glas se prelivajo skozi zrak, in zdi se mi, da prvič vidim sebe. Feministični val, ki se dviga kot neustavljiva reka, poje svojo pesem – in želim, da se ta melodija nekega dne dotakne tudi mene, Primicove Julije. Prosim, recite mi, da spadam pod ta glas, da sem del tega veličastnega zbora žensk. Žensk, ki so nežne in grobe, močne in čutne, ki ljubijo in so polne življenja. Žensk, ki so športnice, umetnice, intelektualke, svetovljanke. Žensk, ki vedo, kdo so, ki se ne opravičujejo za svojo moč in svojo ljubezen.

Želim, da bi stale tukaj, na mojem trgu – na Julijinem trgu, kjer je boj za pravice žensk resničen, kjer ve, drage dame, navdihujete mene. Ve, ki ste v resnici jaz. Jaz – živa, dihajoča, polna hrepenenja, ne le mrtva skulptura iz kamna, ujetnica moškega pogleda.

Borba žensk se dogaja tu, pred mojimi kamnitimi očmi, na trgu ponosa, kjer nekoč ni bilo prostora zame, a zdaj stojim tukaj, in vi ste moje ogledalo, moj navdih. Na Julijinem trgu se piše prihodnost.

Protest se bliža koncu. Svetlolaso dekle, še vedno s solzami v očeh, se me končno dotakne. Trenutek zamrzne v večnosti. Čutim njen nežen, topel dotik, in nenadoma postanem del tega sveta, ne zgolj kamnita priča.

In jutri? Jutri bo nov dan. Sporoči svoji ljubimki: »Dobiva se na Julijinem trgu.«

***

Utemeljitev zmagovalne zgodbe Dobiva se na Julijinem trgu

Žirija AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2024 je za zmagovalno zgodbo izbrala Dobiva se na Julijinem trgu. Lucija Pija Kralj nas je prepričala z nenavadno in prepričljivo ubesedeno pripovedno perspektivo, jasnim in s suspenzom podkrepljenim pripovednim lokom, odličnim slogom ter aktualno tematiko.

Dobiva se na Julijinem trgu je prvoosebna pripoved kipa muze. Nagovori nas Julija Primic, ki, zamrznjena v času, sameva sredi Prešernovega trga, njeno ime, njena samobitnost in njena ženskost pa so ujete v podobo, ki ji jo je nadel največji slovenski pesnik. Njena resnična narava vse do trenutka, ko se znajdemo v zgodbi, ostaja neizrečena, spregledana, zamrznjena, v resnici neopažena in zreducirana samo na vlogo (ženske) muze, videne skozi pogled moškega. Avtorica kratke zgodbe tej muzi končno omogoči, da pride do besede; njen prej utišani glas končno postane slišan in ji zagotovi pravico do samoodločanja, samobitnosti in predvsem do lastne zgodbe.

Ta se stavek za stavkom počasi razkriva v spretno dramaturško izpiljeni kratki zgodbi, ki postopoma gradi napetost in prevprašuje vlogo ženske nekoč in danes; pri tem se zavzema za tiste najbolj polnokrvne, ustvarjene iz mesa in krvi, ki so dovolj ranljive in pogumne, da zase – na protestih na Prešernovem trgu ali pa kjerkoli drugje – terjajo pravico; za to, da so lahko v miru tisto, kar v resnici so in kar v vseh pogledih presega utesnjujoče družbene vloge, ki so jim bile pripisane skozi zgodovino. Feministično obarvano sporočilo zgodbe je seveda možno in potrebno razumeti tudi mnogo širše; kot klic k avtentičnosti, ki jo za številnimi maskami in družbenimi vlogami premore vsak izmed nas.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Na svečanosti, ki sta jo povezovala Anja Grmovšek Drab in Andraž Gombač, izvršna urednica in odgovorni urednik portala AirBeletrina, so povedali, da je letos na anonimni natečaj svoje zgodbe poslalo 181 avtoric in avtorjev. Člani strokovne žirije, pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, so poročali, da so vsi prebrali vse zgodbe, jih vsak posebej ovrednotili z ocenami od 1 do 10, zatem na sestanku primerjali ocene, dobili deset najbolje ocenjenih, jih ponovno prebirali in zatem v diskusiji prišli do štirih finalistk in do najboljše. Opazili so, da se v 181 prejetih zgodbah avtorice in avtorji najpogosteje vračajo v preteklost, se spominjajo predvsem preminulih svojcev. Marsikatera zgodba obravnava težave, s katerimi se danes soočajo mladi, v ospredju mnogih pa so ženske. Prevladuje intimizem, pogled v človekovo notranjost, a tudi tak, ki se ne zadovolji z zaprtostjo vase, ampak hoče zajeti usodo človeštva in sodobnega sveta, krhkega, nestabilnega.

Kaj pa bi žiranti priporočili avtoricam in avtorjem novih zgodb?

Gašper Stražišar: »Naj pišejo! Tudi če nisi izbran na natečaju, ne obupaj. Piši! Že napisano lahko še spremeniš, izboljšaš. Pri nekaterih zgodbah smo opazili, da niso dovolj izpiljene, da bi morala avtorica ali avtor na njej še delati.«

Vilma Purič: »Recepta za pisanje ni, pisanja se ne moreš naučiti. Lahko širiš besedišče, mojstriš slog, pisateljski dar pa moraš imeti v sebi. Kdor ga premore, ga mora ceniti in negovati. In ne poslušajte slabih nasvetov, ne verjemite tistim, ki pravijo: ‘Tega pa ti ne znaš napisati.’ Ali: ‘To ni prav napisano, tako ne moreš.’«

Mateja Arnež: »Menim, da se je pisanja kratke zgodbe do določene mere mogoče naučiti. Privilegij je, da lahko svoje zgodbe daš brati čim več ljudem, pa ne svojcem, ampak tistim, ki jih bodo nepristransko ocenili. Potem moraš do njihovih odzivov imeti spoštljiv odnos in seveda kritično distanco, pretehtati, ali so pripombe smiselne ali ne. Pri kratki zgodbi se moraš tudi osredotočiti na bistveno, izločiti vse, kar ne prispeva k osnovni ideji. Nekatere zgodbe so po nepotrebnem razvlečene.«

***

Kot najboljše je strokovna žirija prepoznala zgodbe, ki so jih poslali Maša Meznarič Majcen iz Ljubljane (Še vedno si ovca, čeprav črne barve), Laura Buzeti iz Bakovcev (Prst, prst, dlan) in Matej Pollick iz Lucije (Dolgo življenje nekega platna).

Najboljšo zgodbo je po oceni žirije napisala 23-letna Lucija Pija Kralj iz Velenja, študentka v Ljubljani. Doslej je izdala že zbirko kratke proze Nikogaršnja (2015) ter romana Julija (2016) – po katerem so posneli tudi film – in Basist nikoli ne dobi bejbe (2023). »V svojih delih pogosto opisujem muze, ker opažam, da so velikokrat utišane. Ostajajo v ozadju del, ki so jih ustvarili pesniki, slikarji, kiparji … Kot svojo nalogo čutim, da jih postavim v ospredje, jim dam glas, ki je gotovo poseben, če je navdihnil nesmrtna dela.« Zamisel, da bi glas posodila nemi muzi nad Prešernom, se ji je utrnila med sprehodom po glavnem trgu glavnega mesta: »Prešernov trg je čudovit. Takšnega kipa nisem videla nikjer drugod, kažem ga vsem, ki me obiščejo v Ljubljani.«

Vendar njena zgodba bolj kakor o Prešernu govori o današnjem času, o sedanjem položaju žensk v družbi. Na vprašanje, ali mora biti literatura tudi angažirana, je odgovorila: »Mislim, da gre to z roko v roki – da je vsaka umetnost, če je pristna, tudi angažirana.«

Glavna nagrada za kratko zgodbo ji pomeni veliko. Novica, da jo je prejela, je iz nje izvabila solze sreče. Njeni zgodbi je na svečanosti glas posodila igralka Sara Gorše, tako da sta skupaj izvabili še kar nekaj solz poslušalk in poslušalcev.

Vse štiri izbrane zgodbe bodo v naslednjih dneh objavljene na portalu AirBeletrina in honorirane. Za povrh je vsak od nagrajencev prejel še presenečenje: razkošno izdajo temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignove Eseje v treh zajetnih knjigah, ki jih je izvrstno prevedel Branko Madžarevič in letos zasluženo prejel tako Nodierovo kakor Jermanovo nagrado.

Odgovorni urednik AirBeletrine Andraž Gombač je po izročitvi nagrad poudaril: »Beletrina si z besedami in dejanji prizadeva za decentralizacijo. Zelo nas veseli, kar je pokazal tudi tokratni anonimni natečaj, na katerem slavijo avtorice in avtorji od Primorja do Prekmurja – da dobro in odlično ustvarjajo v najrazličnejših koncih naše domovine.«

Na koncu so vsi prisotni zaploskali še ugotovitvi, kdaj bi Ta veseli dan kulture praznovali, če bi ga na Julijin, ne Francetov rojstni dan – 30. maja. Pa naj ta lep pomladni dan obvelja za Ta veselejši dan kulture!