Ko je Philip Roth, kontroverzni ameriški pisatelj judovskega rodu, leta 1972 objavil svoj roman Dojka, je v ameriških kinematografih štartal film Woodyja Allena Eveything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask), prirejen po istoimenskem priročniku dr. Davida Reubena. V filmu smo spremljali sedem bizarnih epizod o seksu in med drugim lahko ujeli tudi predimenzionirano žensko dojko, ki po spodrsljaju norega znanstvenika pobegne iz laboratorija, se ob klokotajočem zvoku vleče po ameriških ravnicah in po mimoidočih brizga smrtonosno mleko.
Dojka zaradi pomanjkanja akcije verjetno ne bi bila primerna za filmsko adaptacijo, ki je doletela seksologov priročnik, kar pa ne pomeni, da ji primanjkuje vrlin literarnega formata. Roman ponuja razkošje pregovorne rothovske ironije, sofisticirano in lucidno retoriko, prepričljive dialoške odseke in učinkovito menjavo pripovednih kodov ter, nenazadnje, samosvoje prebliske duhovitega absurda.
Profesor Kepesh se po nepojasnjeni endokrinopatski katastrofi, ki se kot v pravljici odvije natanko ob polnoči, preobrazi v sedeminsedemdesetkilogramsko dojko. Tej sicer uspeva neokrnjeno samozavedanje, nekoliko pa tudi dvosmerna komunikacija prek mlečnih vodov lastne bradavice, vendar pa ji, slepi, nesposobni okušanja in popolnoma nemobilni, ne preostane drugega, kot da v nedogled preobrača strani v zmahani antologiji psihoanalitskih refleksij in memoarjev.
David Alan Kepesh, univerzitetni profesor književnosti srednjih let, se kot prvoosebni pripovedovalec v Dojki pojavi prvič, srečamo pa ga še v romanih Profesor poželenja (1977) in Umirajoča žival (2001). Trilogijo spajajo prepoznavni biografski drobci in njegova persona, a na zelo ohlapen in neobvezujoč način: v obeh kasnejših romanih se Kepesh znova manifestira v običajni človeški pojavi in se posveča skrbem, običajnim za pripadnike svoje vrste, ob čemer se Dojka ne le v omenjenem tercetu, temveč v celotnem pisateljevem opusu izkaže za osamljen ekskurz v tako surrealno bizarnost.
V Dojki se je Roth lotil svojevrstnega literarnega eksperimenta: v iskanju radikalno novega razmerja do privzetega, defaultnega dojemanja lastnega jaza in okolice si je iz registra visoke literature izposodil slovito in priročno analogno Kafkino Preobrazbo, Kepesha v svoji težnji po erotiziranju preobrazil v objekt spolnega poželenja ter v tako parafraziranem digestoriju z vso razpoložljivo empatijo raziskoval vedenje v skrajnih okoliščinah.
V ospredju je torej odzivanje na preobrazbo in ne preobrazba kot taka, zato je vprašanje, zakaj se je Kepesh znašel v tako zagonetnem položaju (prav vztrajno si ga zastavlja tudi sam), pravzaprav docela nepomembno in, podobno kot v Preobrazbi, neodgovorljivo. Preobrazbe kratko malo ni mogoče razložiti s preverljivimi vplivi, kar od bralca, zlasti od tistega, ki bo v romanu s sicer popolnoma kredibilnimi razmisleki o partnerski vzajemnosti in spolnih frustracijah iskal razumno pojasnilo za ta groteskni nonsens, zahteva, da Rothovo samosvojo pripovedno logiko preprosto sprejme. Tudi sicer gre v dotičnem primeru za refleksijski roman tiste vrste, ki je na tekstualni ravni večinoma transparenten in nedvoumen do te mere, da bralec nima razloga, da mu ne bi verjel na besedo in ga ne bral v maniri preprostega sprejemanja. Roth namreč samega sebe po kunderovsko komentira, prevprašuje in razlaga, s čimer krči bralčev manevrski prostor za morebitne interpretacije, ob tem pa postaja zlahka obvladljiv in mestoma celo enodimenzionalen.
Kljub temu je motiv preobrazbe kot radikalne spremembe dovolj intriganten, da se mu velja vsaj za trenutek posvetiti: kakšna (druga) sprememba bi se pravzaprav lahko zgodila moškemu, ki je v svoji akademski karieri že dosegel zavidljivo raven, v partnerskem razmerju vzpostavil varno in (po svojih besedah, v katere upravičeno dvomimo) zadovoljujočo stabilnost ter si življenje uspel urediti do tolikšne mere, da se zdi vsaka želja po spremembi tako rekoč nerazumljiva, če ne celo nerazumna? »Tega sem se izogibal: svoje zmage. S tem se nisem mogel soočiti. Nagrade! Celovitost! Mirno, urejeno in prijetno življenje!« svojemu psihiatru vzklika David Dojka Kepesh. Po utrujajočih samoanalizah naposled ugotovi, da je ob tolikšnem premlevanju drama njegovega življenja (kljub poprejšnjim samopašnim zagotovilom o njeni osupljivosti) postala prav tako mikavna kot učbenik za deveti razred. Analizo, med katero je samemu sebi uspel postati dolgočasen, cinično razglasi za uspešno. V tem se skriva pomemben, četudi na več mestih ironiziran refren romana, ki mu vsi dojkini obiskovalci, od ljubimke do očeta, od zdravnika do psihiatra, s svojimi treznimi, stanovitnimi psihološkimi profili nemo pritrjujejo: sreča – ali vsaj preprosto, banalno zadovoljstvo – tiči v obvladanju, podjarmljenju, nevtralizaciji ali celo splošni anesteziji mika, vznemirjenja, šoka in kar je še teh temperamentnih reakcij.
Imenitno ilustracijo te misli Roth navrže v opisih spolne vzburjenosti, ki jo Kepesh doživlja, ko mu bolniška negovalka umiva prsno bradavico. Nemoč in neobvladovanje, ki izhajata iz Kepeshevih novih fizičnih predispozicij, dodatno podžigata njegov spolni apetit, toda ob nenehnem občutku neizbežne ejakulacije, ki se nikakor ne more logično izteči v psihofizično katarzo, v orgazem, se celo spolnost (ali natančneje, pasivna recepcija – gre vendarle za dojko, nezmožno recipročnosti) razodene kot sartrovsko brezizhodna. Rothov lik je, kot že tolikokrat doslej, obsojen na poželenje, kot je v svoji kontemplaciji ob Rothu nekoč tehtno pripomnil Matej Bogataj. Nepopisno frustriran postaja Kepesh vse bolj togoten in predrzen, čemur sledi preventivni ukrep, prej omenjena pohaba: »Naj zaključim v zmagovitem tonu, zdaj sem sposoben – začasno omrtvičen in v rokah moškega – sprejeti jutranja obredna umivanja bolj ali manj tako kot vsak drug invalid.«
Omrtvičenje je v Kepeshevem miselnem sistemu sinonim za prilagoditev, sprijaznjenje z manj, način, kako udomačiti spremembe, ali še drugače, kako se jim izogniti. Zaklinjanja, naravnost borbeni pasusi, pravcati motivacijski govori, ki so ena močnejših kvalitet pričujočega romana, so v resnici uperjeni prav proti tej mlačni nespremenljivosti, in ko Roth zapiše »Da, nadaljujmo s svojo vzgojo, tako eni kot drugi.«, nedvomno poziva h konstantni levitvi iz svoje stare kože, k spremembi, in k celoviti preobrazbi.
