Panorama Dušana Šarotarja se je na policah naših knjigarn pojavila pred slabim mesecem kot zaključek Beletrininega programa za leto 2014. Šteje slabih 220 strani, njena posebnost pa so fotografije v notranjosti. Koliko tehta, ne vem, je pa lepo videti (hvala, gospa Brulc!), a čaršija pravi, da Beletrinine knjige nimajo karakterističnega vonja »po novem«. Očitno je založbe mogoče med seboj razlikovati po vonju knjig …
V ponovoletnem stanju kaotičnosti, ko smo, predvidevam, vsi preobremenjeni, nisem imel nikakršnega namena prebirati ničesar, kar ne bi bilo nujno. Tudi Panorama bi bila eden od naslovov, odkljukanih na seznamu knjig, ki bodo utonile v pozabo, če me ne bi pritegnila naslovnica, ki izžareva melanholijo, stanje zavesti in čustvovanje, ki je inherentno bolj pisateljsko od vsakega drugega. In pridobila me je že s prvo stranjo.
Pisatelj je prispel na Irsko v iskanju miru in inspiracije, s pomočjo katerih bi lahko zaključil svoj rokopis. Prične se s sila deskriptivnim prizorom sobe sredi viharne, hladne, vlažne, sive atmosfere irske zahodne obale. Močno intimna atmosfera, v kateri se mora tujec seznaniti s prostorom, v katerega je zataval iščoč svoje mesto pod soncem. Pripovedovanje je nazorno; pred bralcem se razprostirajo zbledele, a obenem živo zelene, od večnega dežja natopljene preproge trave, iz katerih se lenobno prebijajo gladki kamniti monoliti. Dežne kaplje, srd morja s severa, stereotipen pisk dud in zven harfe.
Kar lahko beremo v nadaljevanju, je ravno podnaslov romana: pripoved o poteku dogodkov. Pisatelj na naslednjih 200 straneh v maniri asociativnega toka zavesti opisuje in niza dogodke, ki so se mu pripetili med potovanji po Galwayu in okolici, Belgiji ter Sarajevu, od katerih je irska epizoda najdaljša. Deluje enostavno, a je hkrati težko berljivo nizanje dogodkov, ker naj bi bilo toku zavesti že samo po sebi težko slediti, a se ob podrobnejšem branju razkrije vsa (tudi idejna) kompleksnost tega dela. Panorama je poimenovana po razstavi Gerharda Richterja. Prav tako pisatelj, prvoosebni pripovedovalec, orisuje množico videnih slik ravno tako, kakor jih vidi, v vsej njihovi popačenosti, specifični perspektivi specifičnega duhovnega stanja in trenutka, v katerem se nahaja. Na poti ga spremljajo vodič, sicer Albanec, Gjini, profesorica v Belgiji Spomenka, begunka iz Sarajeva, sarajevski prijatelji etc. Vsi pripovedujejo svoje življenjske zgodbe oz. opisujejo fragmente svojih življenj, kar ustvari nekakšno pripoved v mise en abymu, kar avtor jasno tudi nakaže (»…mi je rekla Jane, mi je rekel Gjini«)
Roman prežema tujstvo. Pisatelj išče svoj dom, najpogosteje pa so domovi pisateljev ravno njihove stvaritve in njihovi ustvarjalni postopki. Gjini, vodič, je albanski imigrant, ki Irsko čuti kot močno tujo deželo. Čuti, da vanjo ne sodi. Gjini mu pripoveduje o Jane, Američanki irskih korenin, ki je pogosto prihajala v domovino svojih prednikov – migrirala je iz »melting pota« nekam, kar bi lahko imenovala popolnoma svoje. Enake težave ima profesorica Spomenka. Živi in poučuje v Belgiji, a nikoli ne bo razumela tamkajšnjih ljudi. Tudi svojega partnerja ne imenuje drugače kot Belgijec. A ob tem izpostavlja, da so ji tudi v Sarajevu uničili dom, kakršnega je poznala. Že leta in leta hodi v točno določeno gostilno, ker imajo tam žganje, ki ima še kar najbolj podoben okus tistemu, ki ga je pila doma. Skratka, osebe različnih profilov, ki vse iščejo svoj dom, in topos, v katerem se nahajajo, stežka doživljajo kot svoj. Mostar, ki ga pripovedovalec tudi obišče, je razdeljen na hrvaški in bošnjaški del. Spomenki je iz Sarajeva pomagal zbežati Jud, potomec Sefardov, ki so v te kraje z Iberskega polotoka pribežali tudi sami. Je Sarajevo sploh kdaj čutil kot svoj dom? Branje Panorame bo v veselje predvsem ob ustreznem počutju in atmosferi. Med pisanjem teh vrstic skozi okno opazujem naletavanje snega. Po Spomenkinem tipično balkansko otožnem ekspozeju sem se odločil tudi sebi natočiti kozarček slivovice (domača, nesladkana), ki bi ji nedvomno vzbudila skomine. Za čim bolj sinestetski občutek sem izkopal še nekaj klavirskih numer Erica Satieja, ki so ravno pravšnje za takšno branje. Ob vsem skupaj me pa pesti samo eno vprašanje: kako dišijo bori v Sarajevu? Na pot bo treba …
