Ne bi nas smelo presenetiti, da ima Aksinja Kermauner bogato knjižnico, ki meri več kot sto kvadratnih metrov. Slednja je bila namreč prvotno last njenih staršev, pisateljice, dramatičarke in profesorice Alenke Goljevšek Kermauner, ter literarnega zgodovinarja, filozofa, esejista in dramaturga Tarasa Kermaunerja, nato pa jo je Aksinja dopolnila še s svojimi knjigami – tistimi, ki jih je kupila, pa seveda tudi tistimi, ki jih je sama napisala. Teh je sedaj že kar nekaj, saj literarno ustvarja že od leta 1977 in je v tem času prejela kar nekaj nagrad ter priznanj, predvsem na področju knjig za slepe in slabovidne, ki se jim aktivno posveča od konca osemdesetih let naprej. Trenutno pripravlja prav posebno Piko Nogavičko za slepe in slabovidne, ki bo tudi predstavljena letos na Pikinem festivalu. In kaj najraje bere? Pravi, da kar po štiri knjige naenkrat …
Hiša na Krasu, polna knjig
Pogovor sva začeli z vprašanjem, kje na Krasu stoji hiša, v kateri se bohoti velika knjižnica. »Moja starša sta se v časih, ko Kras še ni bil tako turistično popularen kot danes, potepala po njem in našla zapuščeno staro hišo. Takoj ko sta stopila vanjo, sta začutila, da bo to naš dom, in tako smo jo začeli urejati, pri čemer sem tudi sama pomagala. Tako kot se je pač delalo v tistih časih – prinesel si gajbo piva in poklical prijatelje, potem pa smo zidali. Sem pa vsem morala razlagati, kam sploh hodimo delat, ker nihče ni vedel, kje je vasica Avber. No, saj še danes večina ne ve.« In čeprav je knjižnica na Krasu res velika, pa je tudi Aksinja že morala narediti čistko. Oddala je knjige, ki jih nikoli ne bo brala, napisane v cirilici in gotici. »K sreči je prostora res veliko, tako da so vse druge lahko ostale.« In seveda, da lahko kupuje nove.
»Danes so tu, na Krasu vse njune knjige – od Nobelovcev pa do zbirke Sto romanov, vsi klasiki, poezija, moje otroške in mladinske knjige. Tudi vse knjige, ki jih preberem, odložim kar sem. V ljubljanskem stanovanju imam tako le tiste najbolj aktualne knjige, svoje knjige, ki jih potrebujem, ko hodim naokoli po nastopih za Bralno značko, in pa seveda knjige iz knjižnice.« Knjige pri njej doma na Viču in na Krasu so v slovenščini in pa srbščini ter hrvaščini, jezikih, v katerih še danes zelo veliko bere. V hrvaščini je včasih veliko brala predvsem znanstvene fantastike. Angleškega jezika ne zna dovolj dobro, niti je ne privlači branje v angleščini, po drugi strani pa je ravno kupila paket španskih in italijanskih otroških knjig na sejmu v Bologni, saj se uči italijanščine, španščine pa nekaj zna, tako da lahko kaj dobrega prebere (recimo Lorco v originalu). »Vsaj zabavno je, četudi ne razumem vedno vsega.«
Na Krasu so tudi knjige, ki jih je napisal njen oče, še zapakirane v originalne pakete. To so knjige iz cikla Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike, ki jih je spisal, izdal, pa zelo malo prodal. »Nahajajo se v posebnem stolpu, ki je v delu hiše, kjer je bil včasih svinjak. To je res veliko knjig, več kot 2000, in že zato te hiše ne moremo prodati, saj ne vemo, kaj naj s temi knjigami. No, pa še tako prijeten dom je.« Res je prijeten, poleti tja velikokrat pridejo tudi njeni vnuki – kar šest jih ima in vsem redno podarja knjige za darilo. Vsaj zraven »glavnega« darila, če že ne drugače. »Moji starši so mi vedno podarjali knjige in imam jih veliko, s prav posebnimi očetovimi in materinimi posvetili. Dajati in prejemati knjige kot darilo mi je tako v krvi že od malih nog.«
Strastna bralka že od nekdaj …
Aksinja pove, da še danes zelo veliko hodi v knjižnico: »Že kot majhna sem veliko obiskovala knjižnice. V spominu mi je ostala Mestna knjižnica na Gosposki v Ljubljani. V Delavski knjižnici je delala Zdenka Smole, ki je bila družinska prijateljica in je zame vedno ustvarila neko drugačno atmosfero … kot da sem prišla domov. Sicer pa so bile že od otroštva vedno knjige okoli mene. Ko je kdo prišel na obisk k staršem, je vedno prinesel knjigo ali sliko – pa steklenico vina. In tako imam še danes na Krasu vse knjige njunih prijateljev pisateljev, mnoge s posvetili.«
»Kot otrok sem preprosto rada brala vse, še navodila na kosmičih so mi bila zanimiva. Mnogo kasneje sem spoznala, da imam disleksijo, sploh pa težave s številkami, vendar sem na bralnem področju to z vztrajnim branjem nekako udomačila. Moja najljubša otroška knjiga je zagotovo Medved Pu (in medved je, ni medvedek!), zelo rada pa sem imela tudi Tri kraljeve opice in seveda Piko Nogavičko. Slovenske ilustracije so res krasne in nič me ne čudi, da so še danes mladi navdušeni nad Piko in njenimi dogodivščinami.« Rada pa je tudi brala knjige svoje matere Alenke, na primer Čudozgode, Po štirih, po dveh, Čudežni kamen, saj v njih nastopajo njeni sorodniki. Že zelo hitro pa je potem začela brati resne knjige, še preden je bila morda dejansko dovolj stara zanje: »Naj kar priznam, da me je moj oče precej gnjavil in mi govoril, beri to, preberi ono … Brala sem slovensko dramatiko, nato sto romanov. Tu mi je oče k sreči dovolil, da lahko izpustim spremne besede. In potem sem se navdušila nad lost generation, Steinbeckom, Hemingwayem, Fitzgeraldom in drugimi. Velikokrat sem se skoraj zadušila med branjem, saj sem brala z baterijo pod odejo v postelji, ker mi je sicer mama težila, da moram spat. Pa potem sem imela še obdobje klasičnih Rusov, ki pa je nekega dne minilo. V času gimnazije sem res veliko brala, tako da sem bila kakšne dve leti pred svojimi sošolci. No, to sem potem ‘nadoknadila’ z dvoletnim pavziranjem na Filozofski fakulteti …«
Danes bere štiri knjige hkrati: nujno eno strokovno, eno za osebnostno rast, ki jo sicer bolj preleti, pa še en mladinski roman in en roman za odrasle. Veliko prebira tudi slovenske avtorje, med katerimi jo najbolj navdušujejo Feri Lainšček, Veronika Simoniti, Andrej Blatnik, Miha Mazzini in drugi, prebere pa tudi vse nominirance za kresnika. Je velika ljubiteljica znanstvene fantastike, v zadnjem času jo je pritegnila knjiga Mesto nad oblaki, všeč ji je tudi Klara in sonce, prebira pa tudi poezijo. Omeni tudi majhno knjižico Magdalene Svetina, ki je pesmi posvetila prednikom. Na vprašanje, če je kdaj doživela bralni mrk, zgroženo odgovori, da seveda ne. »No, če dobro premislim, sem pa res nekoč brala popularno knjigo, po kateri je posneta serija, in tako za nekaj časa pozornost namenila Netflixu ter skoraj zanemarila knjige. Vendar nikoli za dolgo. Toliko je dobrih knjig in žalostno je, ko veš, da ne bo časa, da bi prebral vse dobre, ki so v naši knjižnici.«