Andreja Peklar, znana slovenska ilustratorka in slikarka, ki je bila večkrat nagrajena tako doma kot v tujini, je najprej študirala umetnostno zgodovino in filozofijo, nato pa se je lotila študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ta njena izobraževalna pot se odraža tudi v domači knjižnici, v kateri ni le polno slikanic, temveč se tam skrivajo tudi bogate zbirke knjig umetnostne zgodovine, filozofije in tudi mnogo romanov. Ljubljansko stanovanje v centru, kjer živi z možem, tudi slikarjem, je tako dom številnih knjig – del je podedovanih, še večji del pa kupljenih in poklonjenih.
Čudovita otroška knjižnica iz zgodnjih bralnih let
Pri Andreji Peklar vprašanje, v katerih jezikih ima doma knjige, ni preprosto. Ima namreč pravo goro slikanic v zelo različnih jezikih, tudi kitajskem, urdu ali mongolskem. Največ knjig je sicer v slovenskem, angleškem, pa jezikih nekdanje Jugoslavije, nekaj pa tudi v francoščini in italijanščini, saj pravi, da ta dva romanska jezika zna toliko, da razume preprosto čtivo, kot so pravljice v slikanicah.
»Na potovanjih kupujem knjige, ponavadi slikanice, zato jih je v moji knjižnici toliko tudi v drugih jezikih. Sicer pa veliko knjig naročim preko spleta, predvsem strokovno literaturo in knjige za otroke. Če kupujem v knjigarnah, se pri nas najrajši odpravim kar v Konzorcij, pa seveda tudi v manjše knjigarne. Ena najlepših knjigarn, ki sem jih obiskala, je bila Livraria Lello v Portu, čudovit prostor, ki je baje navdihoval J. K. Rowling pri pisanju Harry Potterja. Pri nakupovanju knjig sva sedaj z možem postala bolj pazljiva, preprosto zmanjkuje prostora. Trenutno sva sredi ‘čistke’, pravim, da sva v redukcijski fazi. Pa to sploh ni preprosto. Izločava predvsem knjige, ki se podvajajo, nekaj sva jih podarila, oddala v antikvariat. Odločila sva se, da bova v bodoče kupovala manj in zelo premišljeno.«
Nato pa nam zaupa, da ni od nekaj rada hodila v knjižnico. »Kot otroku se mi je nekako upiralo, da bi brala knjige, ki so bile v rokah številnih drugih ljudi, zato nisem prav pogosto obiskovala šolske knjižnice. Vendar pa sem imela poseben privilegij, saj so mi ogromno knjig kupovali starši, pa tudi naša soseda, ki je bila novinarka, mi je za vse praznike in rojstne dneve, pa tudi kar tako, podarjala knjige. Mamina sorodnica je bila zastopnica Mladinske knjige in mami je tudi pri njej redno kupovala knjige zame. Tako je nastala lepa otroška knjižnica, z zbirkami meni ljubih Andersenovih pravljic, Čebelic, pravljic jugoslovanskih narodov, Zlata ptica, Biseri … Mnogo teh knjig, pravzaprav večino, sem seveda obdržala. Kasneje sem postala redna in navdušena obiskovalka knjižnice v Kamniku, ki je bila v čarobni stari hiši v centru mesta. Tudi danes redno hodim v knjižnico, včasih z namenom najti točno določeno knjigo, včasih pa kar tako, da se sprehodim med knjigami in me kakšna nepričakovano pokliče.«
Veliko knjig je kupila tudi v antikvariatu, sploh v času gimnazije in kasneje študija: »Takrat sem kupovala veliko poezije, ki jo še vedno zelo rada berem, predvsem pa sem samo v antikvariatih našla veliko knjig, ki sem jih potrebovala za študij umetnostne zgodovine. Preprosto si napisal spisek knjig, ki bi jih želel, in ko so knjige prišle, so te poklicali. Tako sem dobila celo zbirko Umetnost v slikah, pa Menašejev Evropski umetnostnozgodovinski leksikon in še mnogo drugih. Danes v antikvariate hodim manj, velikokrat pa se še ustavim na kakšnem bolšjaku. Nedolgo nazaj sem imela res lepo izkušnjo – na bolšjaku sem gledala knjige in v oči mi je padla čudovita slikanica Il giardino incantato iz časa art deco. Z navdušenjem sem jo vzela v roke, in še preden sem jo kupila, mi je prodajalec rekel, da mi jo podari, ker je takoj vedel, da je namenjena prav meni. ‘Vaša je’, mi je dejal, in mi jo izročil. Res poseben in nepozaben trenutek.«
Še toliko dobrih knjig čaka, da jih prebere
»Zaradi svojega poklica berem veliko otroške in mladinske literature, pa tudi mnogo teoretskih knjig s tega področja. In v tem res uživam. Berem pa tudi leposlovje, včasih vzamem v roke knjige, ki mi jih priporočijo prijatelji, redno pa z zanimanjem pregledam tudi objave novosti v Bukli. Življenje je prekratko za branje nezanimivih zgodb, ko pa je tako veliko odličnih knjig, ki me še čakajo.«
Glavnina knjig se nahaja v dnevnem prostoru stanovanja, kjer sta na policah združila knjige z možem. Prevladujejo knjige z umetniško vsebino, monografije, katalogi razstav, teorija umetnosti, vendar pa je veliko tudi beletristike. Tam se nahaja tudi kotiček knjig prednikov, ki nosijo poseben, nostalgičen, čustven element. Veliko je tudi knjig njenega moža, ki jih je oblikoval za Narodni muzej, Moderno galerijo, pretežno so to arheološke, zgodovinske knjige in katalogi sodobne umetnosti. »V svoji delovni sobi pa imam več lokacij: v eni omari so knjige, ki sem jih prinesla iz otroštva in mladosti. Tam so tudi moje študijske knjige, umetnostna zgodovina, filozofija in monografije slikarjev. V prav posebni starinski omari pa so moje najljubše knjige – to je mešanica knjig iz otroštva, najljubše slikanice, katalogi (tudi mojih udeležb na razstavah), pa seveda knjige, ki sem jih sama ustvarila.Te imajo svojo polico.« Pove, da sicer nima sistema organizacije knjig, da je vse skupaj rahlo konfuzno in kaotično, vendar pa ona prav dobro ve, kje poiskati določene knjige, kadar jih potrebuje.
Knjiga mora biti celota, ki funkcionira
Ena izmed prav posebnih knjig na njeni polici je arabsko-bosanski slovar, zajetna knjiga, ki ima 1700 strani na tankem, rumenkastem papirju. »Pred leti sem se namreč učila arabskega jezika. Za to sem se odločila, ker se mi je zdel to fantastičen miselni izziv in res je bil. Učenje je zahtevalo drugačen način razmišljanja, drugo logiko, miselno telovadbo in širjenje obzorij, kar je tudi darilo vsake dobre knjige. V slovarju so besede razvrščene po abecedi glagolskih korenov. Za vsako besedo moraš torej pomisliti, kaj je njen koren, njen izvor. Še danes uživam v brskanju po tem slovarju.«
»Prav posebej pri srcu so mi tudi knjige iz zbirke Izbranih del Hermana Hesseja, ki sem jih prebirala v gimnazijskih letih. Knjige so mi ljube tudi na pogled, zaradi oblikovanja Matjaža Vipotnika. Še danes, ko jih vzamem v roke, me preplavijo čudoviti spomini. Pomembno mi je, da so knjige tudi estetske in rada vzamem v roke kvalitetno narejeno knjigo. Ne govorim o razkošnosti pri izvedbi, knjige so lahko oblikovane zelo minimalistično, decentno in predvsem s posluhom za vsebino. Oblikovanje knjig se mi danes zdi velikokrat res zelo kakovostno – da je vse, kar je udeleženo v procesu nastanka knjige, kakovostno, od vsebine do oblikovanja naslovnice, tiska, papirja, vezave. Sploh pri slikanicah je ta vzajemnost še toliko bolj pomembna. Knjiga mora biti celota, ki funkcionira.«
