Letos je izšel njegov prvi roman z naslovom Balkonci, težko pričakovan, ki je takoj požel kopico pohval. O svojih knjigah piše tudi v Balkoncih – o knjigah, ki jih ni bilo. Sicer pa je Esad Babačić poleg tega, da je pesnik, esejist, urednik, tudi (ali pa morda predvsem) panker, ki v teh dneh išče prostor v Ljubljani za odprtje pop up muzeja panka v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Dobila sva se v prostorih Društva slovenskih pisateljev, saj je kasneje na vrtu imel pogovor z Erico Johnson Debeljak o prevodu svoje esejistične zbirke Veš, mašina, svoj dolg. Ni se težko pogovarjati o knjigah v prostorih DSP, kjer knjige srečaš na vsakem koraku. Še toliko lažje, če je tvoj sogovornik Esad, ki iz rokava stresa pisatelje in poete, ki jih je bral, jih bere, živi … in kot pravi: »Knjig ne smeš nikoli prenehati kupovati. Nikoli.«
»Knjige, ki me zasledujejo«
»Knjige skušam zbirati na enem koncu stanovanja,« začne pogovor Esad: »Vendar mi ne uspeva in so pač v vseh prostorih. Nisem še obupal in jih še vedno hočem zbrati na enem mestu. Tiste knjige, ki se jih ne dotikam več, sem odnesel ven. Kot ven mislim ven iz stanovanja – ne ven iz mojega življenja. Nerad se ločujem od knjig, kajti žal sem se bil primoran ločiti od mnogih, in to ne po svoji volji. Veliko je knjig, ki sem jih imel, pa jih ni več in bi jih rad imel nazaj.« O izgubljenih knjigah piše tudi v svoji esejistični zbirki Veš, mašina, svoj dolg (sposodila sem si naslov enega izmed esejev za naslov tega poglavja). Pogreša Handkejevo Vrnitev in pravi, da so knjige, ki so ostale v enem izmed mnogih stanovanj, iz katerih se je izselil, so pa tudi knjige, ki so izginile: »Veliko knjig je, ki sem jih posodil različnim ljudem, jim tako posodil del sebe, kot bi hotel odvreči breme, ki je bilo v nekem določenem trenutku pretežko.« In tudi med najinim pogovorom se Esad še naprej sprašuje, zakaj ljudje niso vrnili knjig oziroma kot opiše v eseju: »Včasih razmišljam o vzpostavitvi posebnih prostorov, v katere bi ljudje, ki so pozabili vrniti knjige svojih nekdanjih prijateljic, prijateljev, znank ali znancev, lahko prinesli kuverte s temi knjigami in bi vanje priložili tudi sporočila, v katerih bi navedli razloge, zakaj so bile te knjige tako dolgo pri njih.« Ta prostor med najinim pogovorom dobi ime – muzej izgubljenih knjig. »Vendar se vprašam – ali so izginile knjige ali ljudje? Posodili smo jih ljudem, in to tiste knjige, ki so nam bile pomembne. Bolj realno se mi zdi, da so izginili ljudje. In da so bili navsezadnje ti tako zelo pomembni kot te knjige. Na koncu pa si izgubil oboje.«
Knjige, ki so šle z njim
Pogovor pa nadaljujeva o vseh tistih knjigah, ki so ostale: »Ohranil sem vse tiste, ki so mi zelo blizu, in tiste, ki jih vzamem v roke, ko pišem. Torej ki so tematsko blizu tistemu, česar se lotevam v pisanju.« Knjige pri njem so predvsem v slovenščini, veliko pa jih je v srbsko-hrvaškem jeziku (torej jeziku nekdanje države, pa v današnji srbščini, hrvaščini). Nekaj je tudi angleških knjig, vendar niti ne veliko. Najdejo pa se tudi jeziki, ki jih ne govori – to so njegove knjige, prevedene v druge jezike. Recimo Anatologija slovenske poezije v hebrejščini. Razen prevodov pa svojih knjig nima v bližini, saj pravi, da se mu jih ne da več gledati. »Kaj naj z njimi?« me vpraša, kot da vem odgovor in zato rajši postavim vprašanje, če ima kakšno prav posebno knjigo. »Kavafis, Izbrane pesmi, ki so izšle v Sarajevu. To je namreč ena redkih knjig, ki je z menoj šla skozi vse selitve. V vseh teh tridesetih letih selitev je nisem pozabil nekje na poti.« Knjige rad daje za darilo, najrajši pa ima izmenjave, ki potekajo med pisatelji ter vsebujejo prav posebna posvetila. Večino knjig si je kupil sam. »Nekoč mi je vdova pisatelja ponudila zapuščino, njegovo osebno knjižnico, vendar sem moral zavrniti. Bilo bi preprosto preveč. Prostor je pač problem, vedno bil, vedno bo. Kupoval sem in še vedno kupujem knjige. Pomembno je, da jih kupuješ in da jih nenehno. Da nikoli ne nehaš.« V Balkoncih pa piše tudi o občutku izgube, ker nima knjig iz otroštva: »Nisem imel kaj prinesti v prvo, niti v drugo stanovanje. Kot otrok sem sicer bral bolj stripe in revijo Galeksija. Malce kasneje sem začel brati, in ko sem začel, so me navdušile zgodovinske knjige, predvsem pomorske bitke v drugi svetovni vojni. Dokler nisem naletel na Salingerja, Vonneguta, kasneje tudi Bukowskega pa Selimovića. Vedno mi je bil všeč Miloš Crnjanski in njegov Dnevnik o Čarnojeviću. To je ena od teh knjig, ki sem jo podaril in točno vem komu, saj so jo dali v okvir. Potem pa sem kupil še eno. Jaz imam svojo, torej to ni primer izginutja. Je knjiga, ki se mi je vrnila.«
V knjižnice moramo hoditi – da dihamo
In kaj rad bere? »Trenutno berem Ludvika Mrzela, ki mi je zelo blizu. Še vedno pa najraje berem dobro prozo. Še vedno me navdušuje Andrić, velikokrat pa v roke vzamem tudi Kocbeka, njegova Tovarišija mi je kot talisman. Skoraj. Sicer pa sem ravnokar na Bolhi kupil knjigo Skrito povelje Drage Potočnjak. To je dejansko kriminalna pripoved o resničnih dogodkih – zakaj so 27. junija 1991, na uradno prvi dan vojne za Slovenijo, helikopter proglasili za sovražnega in ga sestrelili iz Cankarjeva doma. Zakaj se je o tem molčalo. So knjige, ki jim je treba dati priložnosti – knjige, katerih zgodbe niso dorečene in potrebujejo epilog.«
Rad se odpravi tudi v knjižnico, da se »nadiha«: »Danes sem bil v knjižnici. Knjižnice so prostori, kamor moraš iti. Moraš! Sam največ hodim v ljubljansko Mestno knjižnico Otona Župančiča, saj mi je najbližje. Kot otrok sem si prve knjige izposodil v pionirski, moja najljubša branja pa so nato potekala v meščanski knjižnici. Rad berem v knjižnicah, vendar pa najraje sicer berem doma. Želel bi si, da bi bral zunaj, vendar se to nikoli ne zgodi. Doma, ko so kratki trenutki popolne tišine, se zjutraj usedem, kjer se usedem – to je ponavadi kar v kuhinji –, in berem. Včasih pišem v kuhinji. Včasih z računalnikom v naročju na fotelju. Včasih pa kar na tleh. Zakaj ne. Si pač dam duška.«
Pravi, da ga je v tujini najbolj navdušila knjigarna Strand v New Yorku: »Navdušila me je njena veličina, gromozanskost, način, kako diha in kako dihajo police. Kako poti peljejo med njimi in na kakšen način.« V Ljubljani pa najraje kupuje v antikvariatih: »Trubarjev antikvariat je eden redkih ljubljanskih zakladov, ki je tak, kot je bil. Ima svojo patino, ki je v Ljubljani ni več. Vse je izginilo. Ta prostor pa jo še ima.« Navdušuje ga tudi antikvariat Alef na Nabrežju: »Notri je čudovita gospa, ki ima res prijeten pristop do kupcev in to je tisto, kar šteje.«
Se bodo vrnile?
Za zaključek pa ga še vprašam, kako knjige pridejo do njega. »Dostikrat slišiš o knjigah in potem preprosto naletiš nanje. To je čudovito, da ti nekdo drug pove, da je on navdušen nad neko knjigo in potem navduši še tebe. Ljudi sem spoznal tudi preko tega, ko mi prinesejo kakšno knjigo, ki jo cenijo, jo začutijo, vedo, kaj bi bilo lahko zame v določenem času. Dovolj novih knjig izide in sam ne morem veliko brati, moram tudi pisati. Veliko pa berem pesniške zbirke in te iščem sam. Kupil sem Ano Pepelnik, njeno zadnjo zbirko. Rad berem Muanisa Sinanovića, saj mi je blizu. Vedno znova pa povem, da je Druga preteklost Vinka Möderndorferja ena najboljših knjig zadnje dekade. Je sicer zajetna, vendar sem jo prebral na dah.« In pove, da se že dolgo ni selil, zato se je nabral velik kup knjig: »Ne vem pa, kaj sledi. Tokrat se bom potrudil, da vzamem vse s seboj.«
In še pove, da pogreša knjigo Bukowskega Bludni sin v trdnih platnicah in Skrivnost Knuta Hamsuna. Morda pa so pri bralcih tega prispevka in se vrnejo … ljudje in knjige.
