Franjo H. Naji je pisatelj, je pa tudi znan slovenski kardiolog, predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor. V stanovanju, v katerem trenutno živi, nima velike knjižnice, prav tako prizna, da ni povsem na tekočem s knjižnimi novostmi na slovenskem ali mednarodnem trgu. Ima pa poleg domače knjižnice, kjer so predvsem knjige za prosti čas, še knjižnico v službi, ki je napolnjena s strokovnim čtivom, predvsem zborniki in učbeniki v angleškem in slovenskem jeziku. V pogovoru z njim se začuti njegova širina, ki jo občutimo tudi v njegovih knjigah. Ne piše namreč o dogajanju v zdravstvu, kar je sicer v zadnjem času vse bolj pogosta tema »zdravniških« romanov, temveč odpira drugačne družbene tematike. Leta 2019 je izdal zbirko kratkih zgodb Križišče o usodah ljudi v kapitalističnem svetu, nato je že naslednje leto izdal romaneskni prvenec Zadnji gozd o migracijah in beguncih. Tematika mu je blizu, saj je njegova mama Slovenka, oče pa po rodu Palestinec, potomec beguncev, ki so ob invaziji Palestine morali zapustiti domači Nazaret in bežati v Sirijo. Leta 2021 je izšel Ringlšpil, ki govori o drogah, seksu, prijateljstvu, dobri glasbi, predvsem pa Mariboru in življenju neke generacije. Leta 2022 pa je izšel njegov roman Noč na obisku, kjer je sicer posegel po bolj »zdravniški« temi – vprašanju evtanazije, vendar jo je poskušal osvetliti z druge, družinske plati.
Imate doma veliko knjižnico in kaj najdemo v njej?
»Doma nimam velike knjižnice. V prvotnem domu pri starših smo imeli obširno knjižnico. Mislim, da je moja babica moji mami za rojstni dan nekoč kupila veliko zalogo knjig iz neke knjižnice in to smo potem imeli doma. V času mojega odraščanja je bil razcvet prevajanja in tiskanja tuje literature. Izdajale so se serije leposlovnih del, od klasikov do modernih romanov, kot je bilo recimo 20. stoletje, in veliko teh knjig so moji starši kupili. Tako smo imeli doma res ogromno knjižnico. Mnogo je bilo slovenskih, pa prevedenih tujih knjig, pravzaprav vsa klasika in zato kot dijak skoraj nikoli nisem hodil v knjižnico, saj sem doma našel vse potrebno. Kot otrok sem oboževal romane Karla Maya, rad sem tudi prebiral slovenske in jugoslovanske mladinske romane, kasneje, v srednji šoli in na fakulteti, pa sem vzljubil moderni roman.«
Ste torej že od otroštva bralec?
»Ja, kot otrok sem bil dokaj navdušen bralec. To je bilo v časih, ko ni bilo igric in telefonov ter je bilo branje poleg televizije edini užitek te vrste. Spomnim se veliko večerov doma, ko se je vse umirilo, ostal sem sam s knjigo, ki je kar nisem mogel odložiti. Predvsem tisti občutek, ko te zgodba potegne in hočeš še in še. Spomnim se tudi, ko so mi stari starši pripovedovali zgodbe, pogosto povezane z njihovo mladostjo, partizanstvom, pa tudi bridkimi izkušnjami s povojnim komunizmom. Vse to me je navduševalo. Všeč so mi bile kitajske pravljice, ki so bile za naše pojme dokaj bizarne, nenavadne, grozljive, a vseeno prav zato zelo privlačne. Rad sem bral tudi Hauffove pravljice, ki so morda manj znane, a so imele zelo močan in neobičajen naboj. Bral sem tudi ljudske pravljice in izročilo, recimo češke in pa tudi druge pravljice, ki jih je bilo mogoče najti v marsikaterem domu v času socializma. To so bile velikokrat krute zgodbe, ampak so imele poseben čar.«
Kako torej, da teh knjig niste odnesli s seboj?
»Veliko sem se selil, predvsem med Ljubljano in Mariborom, in na koncu nosiš neko knjigo, zgodbo predvsem v spominu, ni več tako pomembno, ali jo imaš na polici ali ne. V našem stanovanju imamo tako predvsem nekaj romanov, ki so mi zelo ljubi, in pa novejše izdaje knjig, romane, ki jih zadnje leta vseeno nekoliko pogosteje kupujem in tudi prebiram. Če že moram izbrati svoj najljubši roman, ki ga tudi imam doma, je to Potovanje na konec noči Ferdinanda Celina, ki ga rad prebiram kljub njegovi, recimo, kontroverznosti in zato se je ta selil tako kot jaz. Na drugo mesto pa bi postavil Beli hotel D. M. Thomasa, ki pa ga žal nimamo na knjižni polici. Včasih smo ob selitvah jemali s seboj tudi mladinske romane, ker starši običajno menimo, da jih bodo brali tudi otroci. Pa potem ugotovimo, da je to bolj naša kot pa njihova želja, saj so drugi časi in mladina bere druge stvari. Sicer pa imamo, kot rečeno, kar nekaj novejših Literinih in Beletrininih romanov in tudi nekaj tujih knjig. Bilo je obdobje v preteklosti, ko sem tudi v tujini kupoval knjige, saj je bil to čas, ko sem več potoval. Na polici imamo doma tako Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja v angleščini, pa nekaj romanov, pravzaprav žanrskih grozljivk Cliva Barkerja, sicer najbolj znanega po kultni sagi grozljivk Hellraiser. Imamo tudi kar nekaj knjig Isaaca Asimova, recimo Foundation in podobno. Ker sem tudi velik oboževalec Andyja Warhola, Louja Reeda in Velvet Underground, imam nekje tudi Warholove dnevnike iz šestdesetih let, pa biografijo prej omenjene skupine. Precej je tudi knjig in romanov v hrvaškem jeziku, saj je bil včasih to na nek način tudi naš jezik. Je pa res, da odkar se aktivno ukvarjam s pisanjem, predvsem več berem in spremljam slovensko knjižno sceno. Navdušen sem nad njo – glede na majhen trg in majhno populacijo imamo res veliko in bogato izbiro novejših knjig.«
Torej kupujete knjige ali hodite v knjižnico?
»Verjetno ne berem toliko kot ostali pisatelji. Službene in druge obveznosti mi tega žal ne dopuščajo. Na mesec v povprečju kupim po eno knjigo, v knjižnico pa niti ne hodim, razen pred dopustom. Pa še na dopustu sem začel vse manj brati. Ne zato, ker lenarim – kar sicer na dopustu rad počnem –, ampak ker raje pišem.
Sicer pa najraje knjige kupujem na knjižnih sejmih ali pa na predstavitvah posameznih knjig, saj takrat tudi spoznaš avtorje. Zdi se mi tudi, da je korona izpostavila, kako pomemben je fizičen stik z ljudmi in kako pomembna so srečanja v živo. Se pa tudi veselim prenove mariborske knjižnice. Stara osrednja knjižnica res ni bila več primerna za knjige oziroma za dogodke. To bo sedaj precej bolje.«
Imajo vaše knjige imajo posebno mesto pri vas doma?
»Naj povem, da doma nimam niti enega izvoda svojega zadnjega romana. Vse je šlo. Sicer pa ne, tudi ostale knjige nimajo nekega posebnega mesta, jih pa imam po izvod ali dva.«
Kaj pa radi berete?
»Najraje berem moderne romane, pa tudi ostalo, če nanese. V času korone sem tako bral Camusovo Kugo, ki je bila ponovno aktualna in tudi tako zelo realna v tem obdobju. Všeč mi je bila in lahko sem našel kar nekaj paralel z našo pandemično situacijo. Trenutno, ko mi čas dopušča, berem Ristanc J. Cortázarja, pri čemer mi je všeč, da knjiga omogoča, da ‘skačeš’ po njej sem ter tja. Sicer pa imamo doma zanimivo zbirko Nobelovcev iz sedemdesetih let, ki sem jo dobil preko znanca, ki je te knjige nekje staknil, saj jih je prvotni lastnik želel zavreči. Res sem bil vesel, da sem jih rešil pred odpadom. To sicer niso najbolj znani romani, vendar so me marsikateri navdušili. Sicer tudi ne vsi, saj so nekateri zelo težko branje, pa vseeno jih rad prelistam in tu in tam kaj preberem.
Rad imam kratke zgodbe, tukaj bi omenil Roalda Dahla, od domačih pa Mojco Kumerdej, ki ju imamo tudi doma na polici. Navdušen sem nad srhljivimi in grozljivimi zgodbami, privlačijo me seveda tudi v filmski preobleki.
Drugače pa seveda berem veliko strokovne literature za svojo službo. Nekoč so bile to obsežne knjige, predvsem v času študija, danes pa so to predvsem članki in zborniki. V zadnjih desetih letih se je na področju strokovne literature vse digitaliziralo, kar je super, saj imamo hiter dostop do svetovne literature. Imam pa tudi doma nekaj strokovnih knjig.«
Vendar pa imate fizično knjižnico tudi v službi, mar ne?
»Ne morem reči, da je knjižnica, saj ni tako velika. Imam bogato zbirko strokovnih zbornikov. Pred korono sem veliko obiskoval kongrese in tam so bili vedno aktualni zborniki, torej specifično gradivo na področju kardiologije. Kadar sem bil službeno v tujini, pa sem rad kupil tudi kakšno strokovno knjigo. Čtivo, ki ga v Sloveniji nisi mogel dobiti in vedno sem tako izkoristil priložnost. Danes teh kongresov ne obiskujem več toliko, vendar pa grem vseeno približno enkrat letno v tujino. Moje področje je ozko in v Sloveniji nimam veliko sogovornikov, zato se moram nujno povezovati s tujino. Imam pa tudi vseeno nekaj malega leposlovnega čtiva na teh policah, recimo kratke zgodbe Isaka Babelja, pesmi Đorđa Balaševića, pa dva romana od Khaleda Hosseinija, če jih naštejem nekaj. Večino teh knjig sem dobil v dar od pacientov. Imam pa tudi še po en izvod svojih knjig, razen kot rečeno zadnje – Noč na obisku.«
Sicer to ni ravno vprašanje o vaši knjižnici, pa vendar sem prepričana, da ne le mene, temveč tudi bralce zanima, kako to, da ste se lotili pisanja knjig?
»Pisanje me je vedno zanimalo. Zdi se mi, da sem začutil nek notranji klic, neko potrebo po ustvarjanju. In hitro sem tudi ugotovil, da če bi rad ustvarjal, najbolje, da se držim tega področja, se pravi pisanja. Saj sem se tudi preizkusil v igranju kitare, pa v slikanju in še čem, vendar nimam pravega talenta za te stvari. Pisanje pa mi je šlo že od malih nog. Že leta sem se trudil nekaj spisati in tudi dokončati, vendar mi do pred nekaj leti ni uspelo. Preizkusil sem se tudi v pisanju poezije, vendar ni to zame. Vedno se mi zdi, da je tisto, kar me drži pri pisanju, rdeča nit, zgodba. Ravno pri pisanju imaš namreč možnost, da zgodbo nekam pelješ in čeprav si sam ustvarjalec, v bistvu ne veš, kako se bo končala. In to je tisto, kar te vedno znova potegne nazaj pred tipkovnico in ekran.«
Kaj sedaj ustvarjate oziroma ali že kaj čaka na izdajo?
»Letos je v planu izdaja kratkih zgodb oziroma slikanice za otroke, ki je že napisana, tudi odlično ilustratorko že imamo. Pišem pa tudi nov roman, ki pa je še daleč od konca, saj bo tudi nekoliko obsežnejši. Ob tem se doma sedaj z ženo ukvarjava tudi z naraščajem, kar v tej fazi življenja pobere precej prostega časa in energije, zato bo knjiga še malo počakala. Sicer pa se knjigam in zgodbam nikamor ne mudi, le napisati oziroma povedati jih je treba.«
