Ena najbolj znanih slovenskih pisateljic, pa tudi urednica pri založbi Litera živi v stanovanju v centru Ljubljane. Ko sta ga z možem pred leti kupila, je bilo v slabem stanju, saj več let v njem ni nihče živel. Dolgo in počasi sta stanovanje obnavljala in opremljala, danes pa je to dom družine, v kateri so poleg njiju tudi trije otroci. In to je tudi dom knjig, njenih ter moževih, ter prostor, kjer Gabriela ustvarja svoje romane, najpogosteje na temo migrantov, žensk, Drugih.
Balkonci
Čeprav stanovanje ni veliko, je polno knjig. So v vseh prostorih. Nekaj jih je v dnevni sobi, nekaj v spalnici, nekaj v omari na hodniku, pa pod kavčem, na kavču in ob kavču, celo na balkonu se najdejo. Gabriela pove, da resno razmišlja o tem, da bi zasteklila balkon ter tja postavila knjižnico: »Kot v romanu Esada Babačiča Balkonci.« Vendar Gabriela točno ve, kje so določene knjige: »Achille Mmembe je na primer na dosegu roke. Literine knjige so v neposredni bližini, saj se, ko enkrat knjige uredim, njihovo resnično življenje šele začenja. Praviloma knjige, ki sem jih uredila in podala na primer tudi po tristo ali štiristo komentarjev, še enkrat znova preberem. Da vidim, kako knjiga funkcionira na papirju. Esadove Balkonce sem, ko so bili natisnjeni, prebrala še enkrat. In ugotovila, da roman berem tako, kot bi ga brala prvič.«
Knjig je veliko, ker sta jih Gabriela in njen mož Dramane nabirala celo življenje. Kar nekaj jih je v angleškem jeziku, kupovala jih je iz Amerike, ko je pisala magistrsko nalogo o nigerijskem modernem romanu. Tudi knjige, ki jih je kasneje brala o postkolonialni teoriji, so v angleščini, kar nekaj pa je tudi francoskih. »Od nekdaj sem imela ob sebi knjige. Odraščala sem v predmestju Ljubljane, kakšne tri kilometre od knjižnice Polje, in vanjo hodila skozi pokopališče. Vedno je bila moje pribežališče, v njej sem odrasla. V knjižnici so me zelo dobro poznali. Zaradi knjig, ki sem jih nosila domov, so sosedje moji mami govorili, da se mi bo zagotovo zmešalo, ker preveč berem. V knjižnici sem razvila svoj odnos do sveta. Sodim k tistemu tipu, ki je v zgodnjih najstniških letih bral Dostojevskega, in čeprav sem svoj čas govorila, da bom postala veterinarka, je bilo hitro jasno, da bom pristala na primerjalni književnosti. Tudi oddelčno knjižnico sem svoj čas redno obiskovala. Knjižničarki Veri Troha sem nekoč povedala, da sem si kupila letalsko karto za Afriko. Rekla je: ‘Le pojdite, ne bo vam žal.’ In sem res šla. Največji avanturi svojega življenja naproti.«
»Domačo knjižnico sem imela že v svoji otroški sobi, potem pa sem se v nekem trenutku preselila v ‘staro hišo’, tam okupirala sobo, jo prepleskala na jajčno rumeno, zidove popisala z verzi Jehude Amihaja, si izrisala posteljo, ki mi jo je kasneje izdelal oče, ter knjižne police. V tisti sobi se mi je nabralo ogromno knjig. Kasneje, ko sem zaključevala študij primerjalne književnosti, sem se preselila v garsonjero v Rožno dolino in tja preselila tudi svojo knjižnico. Iz Afrike sem se vračala s polnimi kovčki knjig. Sistematično sem jih kupovala pri uličnih prodajalcih, v kampusih, na tržnicah … In tako polnila police.« Pred selitvijo v Ljubljano sta živela z Dramanom v drobni hiški v Bobo Dioulassoju (Burkina Faso) in tudi tam si je začela delati knjižnico: »Pred tedni je v hiško vlomil neki možakar in pobral vse, od tepiha, stolov, luči, ventilatorja, tablic do telefonov, celo stekleni lijak v kopalnici je odmontiral, pustil je le moje knjige.«
Knjige pa je v njuno skupno stanovanje prinesel tudi njen mož: »Ko sva se spoznala, je v avtomobilu prevažal knjigo Franza Fanona Črna koža, bela maska. Pa celotnega Zolaja je prebral še kot mladenič. In zbrane govore Thomasa Sankare, pa Baudelairja. Vse to seveda v francoščini. Gojil in prodajal je grlice, da si je lahko plačal letno članarino za knjižnico ter si kupoval knjige. Še danes zna nekatere pasuse iz romana Rdeče in črno na pamet.«
»So knjige, ki jih moraš imeti«
»Z menoj je tako, da sem rahlo deformirana bralka. Knjige berem, ker je to pač moja služba, in berem vse, od slabih do fantastično dobrih knjig. Zelo rada imam poezijo. In klasike. Ampak odvisno v kakšnem življenjskem obdobju sem. Ko sem pisala Tišino, polno vetra, sem brala francoske klasike. Trenutno zelo počasi berem Avignonski kvintet Lawrenca Durrella, serijo romanov v petih zvezkih. Čista poezija!« In knjige, ki jih rada bere, bivajo tudi pri njej doma – večinoma so to romani in pesniške zbirke, teoretične knjige iz postkolonialnega diskurza ter dramski teksti Woleja Soyinke: »Diplomo pri profesorju Ladu Kralju sem namreč napisala iz jorubskega teatra. Jorubsko kozmogonijo imam še vedno v malem prstu. In vse Soyinkove esejistične knjige.« Veliko je tudi nigerijskih romanov. »In morda kakšna knjiga, ki je nisem vrnila Nikolaju Jeffsu, ki je bil moj mentor za magistrsko nalogo in ima verjetno največjo postkolonialno knjižnico pri nas. Ja, njemu marsikaj dolgujem.«
Knjige kupuje preko spleta, se pa tudi rada odpravi v knjigarne in antikvariate: »Včasih, ko sem na sprehodu v mestu, zavijem še v antikvariat. In kupim kakšno knjigo, ki mi je pri srcu. In bi jo rada imela pri sebi. So knjige, ki jih moraš imeti, in so knjige, ki si jih izposojam v knjižnici.« Knjige pa kupuje tudi na potovanjih v tujini, sploh v Franciji: »V FNAC-u se otroci zalezejo vsak v svoj kot, jaz pa ovohavam najnovejše izdaje recimo francoskih romanov. Kupujem jih tudi na knjižnih sejmih po svetu. Oziroma v vseh večjih mestih. Če ne obiščem knjigarne, sem res, ampak res žalostna.« Vprašam jo tudi, če knjige kupuje svojim otrokom, in pove, da jih je včasih zelo veliko, sedaj pa hodijo v knjižnico Otona Župančiča in si knjige izposojajo v šolski knjižnici in na Francoskem inštitutu: »Ajdica ima raje stripe. Vidim pa tudi, da jih kakšna serija na Netflixu pritegne in potem me prosijo, da jima preko spleta kupim še knjigo. Francoske knjige jim kupujem na počitnicah, večinoma v FNAC-u.« Za darila ne kupuje veliko knjig, saj pravi, da je težko izbrati pravo, z rožami in buteljko penine pa nikoli ne moreš zgrešiti.
Najlepši kompliment: nasmeh
»V Nigerijo, na univerzo Ilfe-Ife, ki je ena najstarejših afriških univerz, sem se podala skupaj z Dramanom. Potovala sva v zarjavelih kombijih. Iz Lagosa naprej na sever. V vseh manjših mestih sem iskala knjige. Kakšno veselje je bilo, ko sva na tržnici našla dobro založene prodajalne knjig. Slab tisk, slabe reprodukcije, toda bila je knjiga. Nisva imela veliko, le za knjige in hrano. Nekoč sem Dramana vprašala, če se mu zdi trapasto, kar počnem. Se vozim po Nigeriji in nabiram knjige. Lezem na njihovo univerzo, ko pa bi si lahko izbrala kakšno lažjo pot. Spomnim se, da se je samo nasmehnil. To je bil eden najlepših komplimentov, kar sem jih dobila.« In koliko knjig ima danes Gabriela? »Ne vem, na stotine, morda tisoče. Na to vprašanje res ne znam odgovoriti. Vsaka knjiga, ki jo imam, ima svoje življenje in posebno mesto v mojem srcu.«