Hana Stupica je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije, je zasnovala ilustracije za slikanico Rokavička, za katero je kot najmlajša dobitnica prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja. Sledila so nova dela, nove nagrade, tudi na področju oglaševanja, in danes razstavlja tako doma kot tudi v tujini. Navdušujejo nas njene upodobitve živalskih likov, ki združujejo tako tradicionalen kot moderen pristop. V domači knjižnici ima Hana Stupica bogato zbirko knjig svoje babice Marlenke Stupica, ene izmed prvih in zagotovo najbolj prepoznavnih ilustratork pri nas, in mame Marije Lucija, tudi izjemno uspešne in nagrajene ilustratorke – vendar pa tako ateljeju kot domu svoj pečat daje Hana.
Zakladnica slikanic
Na prvo vprašanje, v katerih jezikih ima doma knjige, ki je po navadi eno bolj preprostih vprašanj in razen pri prevajalcih sledi tudi kratek odgovor, Hana Stupica globoko vzdihne, saj je njen odgovor dolg. V njenem domovanju kraljujejo slikanice, pri katerih v ospredje silijo unikatne ilustracije. Tudi če ne razumemo jezika, si zgodbo lahko razlagamo skozi slike. Navsezadnje to počno tudi otroci, kar je tudi namen dobrih slikanic. »V mnogih jezikih jih imam, ker je med njimi veliko slikanic in so kupljene zaradi podob. Veliko jih je v slovenščini, ogromno pa je tudi nemških, italijanskih, slovaških … slikanic, ki sta jih nabrali moja mama in babica na knjižnih sejmih in po antikvariatih. Kar nekaj nemških knjig iz 19. stoletja je podedovala že moja babica, natisnjene so v gotici in imajo prelepe pozlačene naslovnice. Sicer pa sem navdušena nad starimi nemškimi pop up books (postavljanke s3D ilustracijami), saj v vseh plasteh vedno odkrijem nekaj novega. Sicer bi se verjetno marsikomu zdele kičaste, vendar je ravno stari kič ta, ki me navdušuje in mi daje ideje za moje delo.«
Urejene police: od antike pa do moderne
Hana Stupica živi in dela na istem naslovu – njen atelje se namreč nahaja kar doma, tako da ima knjige razporejene po vsem stanovanju, nahajajo se na policah več velikih knjižnih omar. Najbolj so urejene v ateljeju, kjer se nahajajo predvsem strokovne knjige. »Police sem si uredila tako, da so na eni samo knjige o živalih, na drugi so rastline, pa potem področje likovne teorije in likovne prakse. Na eni od polic so knjige angleške založbe Dover – te so polne tematsko različnih ilustracij, predvsem lesorezov in jedkanic iz 19. stoletja, ki so namenjene uporabi brez avtorskih pravic. Vmes se najdejo police izbranih slovenskih in tujih slikanic ter police s knjigami o umetnostni zgodovini, ki sem si jih zložila po obdobjih, vse od antike pa do moderne. V omarah se najde tudi veliko ponatisov knjig mame in babice pa ogromno Cicibanov in katalogov različnih razstav. Moje knjige nimajo posebnega mesta, večinoma potujejo po stanovanju, po navadi so nekje v ateljeju ali pa na dosegu roke, da jih vzamem, ko jih potrebujem.«
Pravi, da veliko knjig dobi za darilo, in to že otroštva, ko je od babice prejela knjigo za vsak god, pa tudi vsako leto za prvi šolski dan. Danes ponavadi kar pove naslov knjige, ki si jo želi. Sicer pa veliko knjig tudi sama podari za rojstne dneve, praznike ali pa kar tako. »Za božič sem dolgo časa po spletu iskala angleško verzijo knjige Ameriški psiho, ki si jo je želel moj fant. Iskala sem čimbolj ohranjeno izdajo z določeno naslovnico, vendar nikjer nisem našla prave, saj so ali hitro pošle ali pa so bile zaradi različnih razlogov predrage. Nato sem se odpravila v antikvariat na Mestnem trgu, kjer so mi povedali, da je žal nimajo in da jo redko dobijo. Po čistem naključju sem jo nato našla v drugem ljubljanskem knjižnem antikvariatu. Pravo bogastvo, s točno tisto naslovnico, ki sem jo iskala, in za smešno nizko ceno. Glede na vse podatke sumim, da je celo prva izdaja. Zaradi takih zakladov sem vedno rada obiskovala stare prodajalne knjig, saj nikoli ne veš, kaj najdeš.«
Odraščala je s Harryjem Potterjem
Knjig ima toliko, da jih na potovanjih redkokdaj kupuje, saj že zmanjkuje prostora. Zato tudi pogosto naredi čistko. Pravi, da se ji ni težko ločiti od nekaterih knjig: »Obdržim tisto, kar imam rada, knjige, h katerim se večkrat vračam in ki mi veliko pomenijo. Ostalo pa dam naprej, v druge roke, in tako vem, da knjige živijo naprej drugje. Nekaterim knjigam se ne bom nikoli odpovedala. Ko sem bila majhna, me je po šoli občasno ‘pazila’ Bedita Mlinar z otroškega oddelka v Konzorciju in tako imam po njenem priporočilu veliko knjig, ki pa so čisto po mojem okusu. Prav tako sem obdržala veliko svojih otroških slikanic, sploh Beatrix Potter me še vedno navdušuje in vedno znova upam, da bodo naredili ponatis njenih Zbranih povesti. Vedno sem rada brala fantazijske knjige, zato imam doma še vedno Harryja Potterja, s katerim sem odraščala, pa Tove Jansson, Tolkiena, Igro prestolov, Terryja Pratchetta in mnoge druge. Zanima me zgodovina, predvsem našega območja v času Habsburžanov in pa angleška v času Vojne rož, Tudorjev itd. Doma imam tudi rahlo nenavadne zgodovinske knjige – o gobavcih pa inkviziciji in podobno. Že kot majhna sem se navduševala nad nenavadnimi, čudnimi in morbidnimi stvarmi. Mama je imela knjigo Vampirji znova na pohodu iz zbirke Mejniki, in ko sem pri šestih prvič videla film Intervju z vampirjem, sem poleg princesk začela risati še svoje Nosferatuje. Ena mojih ljubših knjig je bila 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca avtorja Walterja Moersa, ki je izrazito pustolovsko-fantazijska. Kot majhen otrok pa sem oboževala majhno knjižico Nika Grafenauerja z ilustracijami Kostje Gatnika, Zmajček razgrajaček. Neko obdobje so mi jo morali prebirati vsak večer in moj oče se je znašel tako, da je domov prinesel Disneyjeve knjige z letnimi časi, kjer je vsaka stran predstavljala eno krajšo zgodbo na dan. Na ta način mi je lahko prebral tudi kaj drugega, poleg obvezne zgodbice o porednem zmajčku. In to je le kratek seznam knjig, ki so vplivale na moje otroštvo in se od njih še dolgo ne mislim ločiti.«
