AirBeletrina - Domača knjižnica: Irena Miš Svoljšak
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 30. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Domača knjižnica: Irena Miš Svoljšak

Irena Miš Svoljšak ima za seboj več kot dve desetletji dolgo kariero v bančništvu, nam bralcem pa je bolj znana kot soustanoviteljica založbe Miš, ki sta jo z možem Janezom Mišem ustanovila že pred dvema desetletjema in letos praznuje okrogli jubilej. Ravno njene profesionalne izkušnje s področja trženja in odnosov s strankami so ji pomagale tudi v založništvu. Ne ona ne mož namreč nista študirala ničesar s področja založništva, pa vendar sta uspela zgraditi eno najboljših slovenskih založb, ki slovi predvsem po kvalitetni mladinski literaturi. Irena pove, da je že kot otrok sanjala o domači knjižnici. V majhnem stanovanju v Šiški, kjer sta najprej živela, je bilo to nemogoče. Pred tridesetimi leti pa sta se preselila v hišo na Gorjuši, kjer je tudi sedež njihove založbe, in v tej hiši je prostor posvečen predvsem knjigam. Pa ne mislite, da knjige niso v vseh prostorih …

Želja iz otroštva: domača knjižnica  

»Že v otroštvu sem si želela knjižnico in z mamo sem se pri devetih letih igrala knjižnico. Pri meni si je mama knjige izposodila in vodila sem evidenco. Strašno fino se mi je zdelo, da imam vse evidentirano. Takrat je nastal tudi moj ex libris,« pove Irena in pokaže knjigo pravljic avtorice Božene Nemcove, ki se ji vidi, da je bila mnogokrat brana in listana. »Oče je bil član Mestne knjižnice že v mladih letih in tudi naju z bratom je vodil v knjižnico. S košaro knjig smo se podali v knjižnico in nazaj domov odnesli nove. Imela sem torej tako lepe spomine, da sem si želela svojo knjižnico. In ko sva se z možem preselila na Gorjušo, v njegov rodni kraj, se je ta moja želja uresničila. Domača knjižnica je danes, odkar sem se v založbi umaknila v ozadje, postala moja pisarna. Knjižno omaro v tem prostoru je naredil moj mož kar sam.«

Fotografija: osebni arhiv

Mišja knjižnica romanov

V njihovi domači knjižnici prevladuje leposlovje. Vse knjige, ki so izšle v njihovi založbi, in teh je že preko 700, imajo v poslovnem delu, v pisarnah, v domači knjižnici Miševih in naokrog po hiši pa najdemo okoli tri tisoč knjig drugih izdajateljev. Nekatere so tudi že v škatlah umaknjene v klet: »Moj oče je bil zbiralec enciklopedij, in ker jih že dolgo nisem uporabljala, sem jih umaknila.« Sicer pa so knjige v vseh prostorih, in če je bila gospa Miš kot otrok bolj »knjižničarska«, pa danes ne vodi evidence svojih in moževih knjig. Največ knjig imajo v slovenskem jeziku, kar zajeten delež tudi angleških, nekaj nemških, najdejo pa se tudi prevodi njihovih knjig v tuje jezike in nekaj podarjenih knjig tujih založb, s katerimi sodelujejo. Tako je kar nekaj tudi knjig v nizozemskem jeziku, čeprav ne ona ne mož ne znata nizozemsko. Se pa gospa uči francoskega jezika, in ko jo povprašam, ali tudi bere francoske knjige, odgovori: »Zaenkrat pravih knjig še ne, bolj revije. Kadar pa urejam kakšnen prevod iz francoščine, takrat se potrudim in mi ta jezik zelo prav pride.«

Vsebina prostora domače knjižnice Irene Miš Svojšak se konstantno spreminja. Veliko knjig prihaja, mnogo tudi odhaja. Predvsem nove aktualne romane, ki jih je prebrala, rada podari naprej. V letošnjem letu pa jo čaka korenita sprememba tega prostora: »Po treh desetletjih je čas, da naredim temeljito prenovo. Zavedam se, da mora kar nekaj knjig oditi. Predvsem bom dala stran stare romane iz petdesetih in šestdesetih let. Imamo recimo dve zbirki 100 romanov, ena je sicer v kleti, vendar je treba narediti čistko vseh knjig.« Drugače pa ima tudi veliko strokovnih knjig: sprva je kupovala knjige o marketingu, ko je to delo tudi profesionalno opravljala v banki. Ta literatura je pretežno v angleščini. Kasneje sta z možem kupovala veliko knjig s področja založništva, seveda tujih, imata pa tudi mnogo jezikoslovnih knjig (od slovarjev pa do slovničnih knjig). Veliko je tudi poezije, ki jo Irena rada prebira in kupuje že od srednje šole naprej: »Imam večinoma slovensko poezijo in teh knjig nikoli ne bom dala stran. Tujo pa imam predvsem otroško poezijo in antalogije svetovne mladinske poezije.« Med leposlovjem najdemo mnogo angleških del, ki jih je izbirala za prevode založbe Miš: »Veliko jih je, ki sodijo med tako imenovane crossover knjige, ki jih je težko opredeliti. Avstralci radi prebirajo denimo berljive romane, ki jih lahko berejo povprečni bralci, a vendar zelo kakovostne. Imam pa tudi veliko slovenskega leposlovja in zgodovinskih knjig, nad katerimi se navdušuje predvsem mož. Je pa velika večina skupnih knjig, ki sva jih tudi oba prebrala.« Nekaj knjig imata obadva tudi iz otroškega in mladinskega obdobja. Janez je od mame dobil zbirko Naša beseda, kar nekaj Ireninih otroških knjig je ostalo doma pri starših, po sorodnikih pa je podedovala predvsem zanimive stare knjige.

Branje na poti v avtodomu

Irena pove, da večino knjig dandanes z možem najraje kupujeta v fizičnih knjigarnah. »Ko sva na dopustu v tujini, vedno odideva tudi v knjigarne. Zanima naju, kaj prodajajo, katere knjige so v izložbah. Pa tudi denimo v prodajalnah galerij, ki jih rada obiskujeta. Pravkar so se dogovorili za izdajo knjige, ki sva jo našla v londonski National Gallery. Ponavadi pa preden odideva na dopust, zavijem v Mladinsko knjigo v Arkadia centru na Viru, kjer si kupim zalogo za na pot. Veliko namreč potujeva z najinim avtodomom, zadnja leta sploh po Franciji, in na dopustu veliko bereva. Iz tujine pa knjige naročam tudi preko Amazona.« Tudi zakonca Miš si med seboj za darilo poklonita knjige in tudi ostalim rada dajeta ter prejemata knjige. Velikokrat so to kvalitetne knjige njihove založbe, pa tudi druge: »Ravno zadnjič sem prijateljema, ki sta prenovila vikend na Pohorju, v dar prinesla staro izdajo Pohorskih bajk in legend, ki je izšla pred vojno.«

V knjižnico pa le redkokdaj odideta: »Še lani sem bila vključena v knjižni klub domžalske knjižnice, vendar se mi je vse bolj pogosto dogajalo, da so bile knjige na bralnem seznamu natisnjene s tako majhnimi črkami, da jih nisem mogla več brati. Pa mi je zelo žal, rada sem hodila v knjižni klub in zdaj iščem novega. Kar si danes sposojam iz knjižnice, je večinoma preko Biblosa, na katerem si lahko izberem velikost črk. Pri tem mi ni treba imeti opravka s starimi, zdelanimi knjigami, saj knjižnice ne zmorejo več kupovati toliko novih knjig, kot so jih včasih, in gredo zdaj knjige iz knjižnic skozi veliko preveč rok, da bi jih z veseljem brala. Knjige raje kupim.« Gospa tudi sicer veliko bere na elektronskih napravah – vendar ne za prosti čas, temveč v sklopu  dela, kot omenjajo tudi številni uredniki in drugi, ki se ukvarjajo s knjigami. Na koncu dneva vsi knjigoljubi očitno raje beremo fizične knjige, po elektronskih posegamo bolj zaradi službenih in praktičnih namenov. Najin pogovor zaključiva v duhu dvajsetletnice njihove založbe: »Moj mož si je pri ustanovitvi založbe zadal cilj, da izdajamo kakovostne knjige, tako vsebinsko kot tudi v tehničnem in oblikovnem pogledu.« In z njimi tudi mi, ostali slovenski bralci, lahko polnimo naše domače knjižnice.