Domača knjižnica in hiša Jelke Reichman, v kateri ta stanuje ter ustvarja, sta takšni kot njene ilustracije: pravljični. Hiša je polna knjig, ki se nahajajo v prav vseh prostorih, ponekod so zložene na knjižne police, drugje kar po kupčkih na omarah, naslonjačih, mizah in tudi na postelji, stene so zapolnjene z različnimi slikami in ilustracijami, povsod so spominki, zanimive stekleničke, porcelanaste punčke, podobe iz Svetega pisma in drugi religiozni prizori … To je kraj, kjer se ena največjih slovenskih ilustratork počuti doma in kjer vedno znova, tudi s pogledom na čudovit vrt, kjer ščebetajo ptički, najde navdih za ustvarjanje najbolj čudovitih in pravljičnih ilustracij, s katerimi je odraščala večina Slovencev (in tudi tujcev). Pa tudi jaz, seveda. Zato na obisk pridem z mojo najljubšo (Moj prijatelj, Piki Jakob), v upanju na posvetilo.
Rojena bralka
Jelka Reichman se je rodila teden dni pred uradnim začetkom druge svetovne vojne, ko so Nemci in Sovjeti vkorakali na Poljsko. V času najzgodnejšega otroštva je živela v okupirani Ljubljani. »To je bil prav poseben čas. Nismo imeli ničesar, imela pa sem knjige in mamo. Še na radiu smo poslušali le poročila.« Mama, učiteljica po izobrazbi, je namreč ostala brez službe in tako je ostala doma z malo Jelko. Tudi oče je bil učitelj brez službe, vendar takrat še niso živeli skupaj: »Z mamo sva živeli v majhni sobici pri starih starših na Prulah in le redkokdaj sva se sprehodili do očeta. Čeprav so bili vojni časi, pa je bil zame to najbolj poseben čas, ko sem imela mamo le zase, in to kar par let. Mama kot učiteljica je odlično pela in znala je na pamet recitirati veliko pesmi. Sama sem v posteljo nosila tiste knjige, ki sva jih imeli, in vsak dan znova sva jih prebirali. Tako sem se tudi naučila brati – nihče me ni učil abecede, ampak ker sem knjige znala na pamet, sem začela opazovati besede in črke ter se tako sama naučila. Ko sem kasneje prišla v šolo, mi je bilo kar malce dolgčas,« prizna in doda, da je od nekdaj ljubila knjige: »Mama me ni silila. Nihče me ni vzgajal, temveč sem rojena bralka. Eni najdejo uteho in strast v športu, meni pa je bila muka, ko so me podili ven na sankanje. Komaj sem čakala, da pridem nazaj na toplo in berem. Še danes mi je največji užitek, da berem, ko zunaj pada dež. Ob toplem čaju in jabolku, v intimi, ob prijetni razsvetljavi, takšni malce temačni. Res sem bila vedno navezana na knjige. Čeprav so predmeti, so nekaj več. V prostoru, kjer so knjige, imaš občutek varnosti. Sem pa že kot otrok v naravi rada opazovala živali – spomnim se, kako sem božala gosenice, pa tudi čmrlje bi, če me ne bi bilo strah. Ko sem jih tako opazovala, sem jih vzljubila in spoznala ter jih kasneje lahko narisala.« In tako kot brala, je tudi risala že od nekdaj. Ko obuja spomine na otroštvo, se spomni navdušenja, ko je prvič v kinu Matica videla Sneguljčico, Disneyjev risani film.
»Ni vse prebrano, večina pa je«
Ko vstopiš v domovanje Jelke in Marjana Reichmana, je kot na drugem svetu. Na stenah so slike, in to čisto povsod, lepe skodelice in drag porcelan, tudi prisrčni medvedki in punčke, pa seveda veliko število knjig. Z Jelko se ob čaju najprej pogovarjava o tem, kaj rada bere in takoj se začuti, da do knjig goji prav posebno ljubezen. Navdušeno razlaga o svojih najljubših knjigah, prizna pa tudi, da jih vse manj kupuje, saj se zaveda, da vseh ne bo uspela prebrati: »Dobim še kakšno novo, vendar pa nisem več tako na tekočem z novitetami, kot sem bila nekoč.« In tako znova ter znova prebira vse tiste najljubše klasike, ki jih obožuje: »Najljubši so mi bili od nekdaj Rusi – od Gogolja do Tolstoja in Dostojevskega, pa seveda vsi njihovi veliki pesniki. Obožujem pa tudi Angleže, Francoze in nemške pesnike, pa Skandinavce, nikoli pa se nisem zares navdušila nad italijansko književnostjo.« Čeprav pogovorno govori več jezikov, pa pravi, da nobenega ne obvlada dovolj dobro, da bi lahko brala poezijo v izvirniku: »In tako sem vedno brala prevode in, veste, še danes tako menim – če bi Prešeren izhajal iz večjega naroda, bi ga poznal ves svet. Njegove pesmi so tako čudovite, da se le redkokdo lahko kosa z njim.« Doda pa, da je to njeno mnenje, in pove, da nikoli ni imela zadržkov priznati, če ji nekaj ni bilo všeč in ni razumela: »Tudi me nikoli ni zmotilo, če je kdo rekel, da mu moje delo ni všeč. Vendar pa vse prevečkrat ljudje mislijo, da je nekaj slabo, ker jim ni všeč, ali pa da je dobro, če jim je všeč. Ne gre to tako.«
Poleg že omenjenih klasikov ima veliko slikanic, ki jih je kupila doma in v tujini: »Mnoge so v jezikih, ki jih ne razumem, vendar se slikanice vedno lahko bere skozi ilustracije in v njih sem mnogokrat iskala inspiracijo za svoje delo.« Tako kot so jih drugi ilustratorji v njenih knjigah, ki jih vidim, ko me popelje v čudovit atelje, kjer so na stenah tudi njene ilustracije. Na knjižnih policah ima tudi mnogo teoretičnih knjig o ilustracijah, romanov ter drugih strokovnih knjig – religioznih, umetniških pa tudi literarnih. V hiši sta nekoč živela tudi njena otroka in stara mama, zato je prostora za knjige res dovolj. Jelka se sprehaja skozi prostore ter razlaga o knjigah s tako veliko ljubeznijo, da naposled reče: »Vedno sem rada risala. Toda beseda je zame najvišja oblika umetnosti.« Citira pesmi slovenskih avtorjev, ko mi kaže njihove knjige. Pove, da sta z možem nekaj knjig sicer podedovala, vendar pa je večino kupila kar sama: »V knjigarnah, antikvariatov včasih še ni bilo toliko. Sedaj imam res rada antikvariate. To so kraji s posebno energijo in dobrim vonjem po knjigah.« Kdaj pa je prišlo toliko knjig, pa ne ve: »Kar nabirajo se in nabirajo … Ko sem šla v tujino, nikoli nisem domov prišla z oblekami in parfumi, vedno s knjigami. Včasih me skrbi, kaj bo z njimi. Človeku je res lažje v življenju, če si nakoplje manj materialnih stvari na svoja ramena.«
»Svet ni več po moji meri«
Trenutno bere avtobiografijo Mire Furlan. »Novih knjig res ne kupujem več veliko, saj jih je toliko doma. Večino sem jih prebrala, vseh pa ne. Kdaj posežem po kakšni novi in zanimivi kriminalki, vendar so to takšne knjige, h katerim se ne vračaš, ko enkrat izveš zgodbo. Pritegnejo te enkrat, branje je napeto in zabavno, potem pa že veš, kaj bo. Zato sem takšne knjige razdelila, obdržala pa sem vse ostale, tiste, h katerim se vedno znova vračam. In sploh poezija je takšna, da se vedno znova lahko vrneš k njej. Poezija te vedno oplemeniti. No, pa tudi določeni odlomki romanov. Ker se zgodi, da čez par let popolnoma drugače razumeš zapisano kot takrat, ko si prvič prebral. Veste, nekoč sem Kristini Brenkovi rekla, da obožujem knjigo Milčinskega Ptički brez gnezda. Ta knjiga je zame kot katekizem, sem ji priznala. Zasmejala se je in rekla, tudi ti – šele potem sem izvedela, da je doktrorirala prav iz tega Milčinskijevega dela. In tako lahko uporabim tudi njen citat, da svet ni več po moji meri. Zato pa se toliko bolj vračam k starejšim knjigam, novitete pa prepuščam mlajšim generacijam.«