»Knjige so pri meni, ob meni in v mojih rokah že od nekdaj,« o svojem odnosu do branja pripoveduje Jure Jakob, pesnik, ki je že zelo zgodaj odkril, kako so knjige zanj vir užitka. Ne dolgo po tem, ko se je naučil brati, je postal zavzeti bralec. Spominja se, kako je na podstrešju hiše v Vitanju, kjer je odraščal, našel očetove knjige Karla Maya. »Indijanarice,« kot jim pravi, so ga takrat resnično prevzele in prebral je vse do zadnje potopisne dogodivščine s podpisom tega nemškega avtorja. A to je bil šele začetek Jakobovega strastnega prebiranja.
»Doma sicer nismo imeli prave knjižnice, bilo pa je nekaj raznovrstnih knjig, prinesenih iz različnih vetrov, ki so mi zbujale radovednost. V prvem obdobju sem knjige zgolj opazoval, jih listal in jih kasneje začel prebirati. Spominjam se, da je bila v mojih očeh precej dolgo zanimiva zbirka Andersenovih pravljic z ilustracijami,« pripoveduje. Ne ve, od kod je prišla, a je bila že takrat na določenih mestih nekoliko potrgana, popisana in z nekaj risbami. Mladi bralec je potem sčasoma na njene strani tudi sam dodal nekaj barv, zapisanih besed in si tu in tam za oznako iz papirja naredil kakšno uho. Na tak način, da si kaj podčrta in dopiše, svoje knjige uporablja še danes, kot študent pa je podobno delal tudi s tistimi iz knjižnice, vse dokler ni razvil zavesti, da v knjige, ki so v javni rabi, ni odgovorno delati zapiskov, saj nenazadnje niso namenjene le tebi, je Jakob iskreno spregovoril o navadi, ki jo je sčasoma opustil.
Od potopisnih dogodivščin do esejistika in poezije
Po Karl Mayu je v otroštvu prišel užitek ob prebiranju knjig Julsa Verna in zatem tudi obdobje kriminalnih romanov, čeprav je to ostalo v bolj zabrisanem spominu, o svoji bralni preteklosti pripoveduje pesnik. Kasneje se je navduševal nad knjigami z zgodovinskimi tematikami, v gimnazijskih letih pa je začel odkrivati svet leposlovja, ki ga je vedno bolj zanimal, dokler ni postal avtor še sam. »Poezijo sem odkril dokaj pozno, še preden sem jo začel resno prebirati in jo sistematično raziskovati, sem jo začel ‘resno’ pisati,« pripoveduje o svojih vstopih v svet ustvarjanja. Za svoje začetniško obdobje pisanja pravi, da so se takrat »v besede pretakale silne energije in nastajale so precej nenavadne ter neberljive stvari.« Prve pesmi je Jure Jakob napisal že v gimnaziji, z branjem in pisanjem pa je nato nadaljeval kot študent primerjalne književnosti in filozofije v Ljubljani. V središču današnjega bralnega izkušanja pa so zanj poezija, esejistike, pripovedništvo, filozofija in knjige s teološkimi ter religioznimi tematikami, ob teh pa tudi dela za otroke, ki jih bere hčerki, sicer pa sam knjigo v roke najraje vzame zjutraj ali v zgodnjedopoldanskem času. Zelo rad je že od nekdaj bral na vlaku, s čimer pot, ki bi lahko bila dolgočasna, dobi popolnoma drugo perspektivo, pripoveduje pesnik. Ob tem pa je obvezno tudi branje pred spanjem, brez katerega ne zaključi dneva, še dodaja.
Ob policah domače knjižnice, ki jo ima del tudi v svoji rojstni hiši v Vitanju, Jure Jakob poudari, da ni malikovalec knjig, vendar pa so te v njihovem domu »osnovni medij, kar je danes proti toku časa. Knjige imamo v rokah dnevno in težko si predstavljam, da bi bilo tako, če ne bi iz hiše nagnali televizorja. Pogosti so domovi, kjer kraljuje ekran, ves čas je tam in onesnažuje prostor,« podčrta pesnik.
Javna knjižnica kot podaljšek domače knjižnice
Glede dostopnosti knjig Jure Jakob poudarja velik družbeni pomen javnih knjižnic. Sam si je večino knjig, ki jih je prebral, sposodil, s tem pa začel že v osnovni šoli, kjer je imel do potankosti naštudirane vsebine polic, in s tem nato nadaljeval v gimnaziji, ki jo je obiskoval v Celju. V osrednjo knjižnico je tam hodil tedensko, zato je ta zanj zelo hitro postala pomemben socialni prostor. Z ljudmi, ki jih je tam spoznal, ne le z zaposlenimi, temveč predvsem s tistimi, ki jih je srečal kot bralce, je navezal stike. Začelo se je s pogovori o knjigi, ki je nato postala povod za marsikaj, še o tovrstno povezovalni plati tiska pripoveduje sogovornik. Ob tem podčrta tudi, kako veliko bolj reven človek bi bil, če ne bi v svojih najstniških letih srečeval poučenih knjižničarjev, s katerimi se je lahko pogovarjal o kakovostni književnosti in od njih prejel veliko dobrih (knjižnih) nasvetov.
V Ljubljani je ob Narodni in univerzitetni knjižnici ter ostalih mestnih knjižnicah, kjer si je sposojal na kupe knjig, pogosto zahajal tudi v Bukvarno, prodajalno rabljenih knjig, ki je nekoč imela svoje prostore v podhodu na Slovenski cest nasproti Uršulinske cerkve. »To je bil v drugi polovici devetdesetih let azil za knjige in neverjetno vesel sem bil, ko sem ga odkril. Med starimi zanimivimi knjigami po dostopnih cenah sem se odlično počutil. V Bukvarni, ki je bila tako natlačena, si se komaj premikal, knjige pa si lahko kupil na kilograme.«
Jure Jakob tudi pravi, da si je vedno želel posedovati čim več knjig, vendar si tega nikoli ni mogel privoščiti. »Nisem imel dovolj sredstev, zato sem to željo uresničil le v majhnem obsegu in tudi glede na moj socialni status ter stanje na tekočem računu tudi danes nisem dober kupovalec knjig,« pojasnjuje pesnik. Zato imajo tudi v odrasli dobi zanj pomembno vlogo javne knjižnice, ki predstavljajo osrednji podaljšek njegove domače bere knjig. Na svojih knjižnih policah ima med drugim tudi pesniške zbirke, ki so ga zaznamovale. Ena takšnih so Napol dokončana nebesa, izbrane pesmi Tomasa Tranströmerja, ki so pri Beletrini izšle konec devetdesetih let, ob tej pa tudi zbirko Hiše pesnika Petra Semoliča in legendarno rumeno zbirko Daneta Zajca v petih knjigah založbe Emonica iz leta 1990.
