V rubriki Domača knjižnica predstavljamo pisatelje, ilustratorje, pesnike, prevajalce, urednike in druge, ki gojijo prav poseben odnos do pisane, tiskane besede. Tokrat je bil moj sogovornik ustvarjalec, čigar orodje je tudi beseda, vendar v drugačnem smislu. Jure Lesar je kantavtor, ki ga je slovenska javnost spoznala že pred korono, med njo pa je zasijal še močneje, saj je kot eden prvih izvajal koncerte od doma in ob tem dejal: »Glasba je dobra terapija, zate in za druge. Nekomu lahko polepšaš dan.« Kakšna je torej domača knjižnica Pirančana v Ljubljani, glasbenika z majhnim otrokom?
»Knjige so orodje, s katerim spoznaš besedo«
Najin pogovor se začne pri knjigah, ki jih rad bere: »Kot otrok sem rad bral, navduševal me je predvsem Vinetou. Prvi bralni mrk pa sem doživel, ko sem prvič prebral Malega princa. Ne da knjiga ni dobra, je odlična, kar sem spoznal, ko sem jo ponovno prebral pri šestnajstih letih. A pri prvem branju sem bil premajhen in nisem razumel poante. Nato pa sem spet navdušeno bral – všeč mi je bil Camusov Tujec … pa Huxleyjev Krasni novi svet, tudi Sartre, ki sem ga kasneje bral, me je navdušil. Filozofija absurda je tista, ki mi je bila blizu. Korona pa je povzročila nov bralni mrk. Bral sem Bukowskega, kar nekaj njegovih knjig, nato pa sem prebral njegovo misel v polavtobiografskem romanu Špeh na kruhu, da pisatelji dolgočasijo bralce – in postal sem apatičen. Od takrat v roke še nisem dobil knjige, ki bi me tako prevzela, da bi spet navdušeno bral.«
»Všeč mi je bil Camusov Tujec … pa Huxleyjev Krasni novi svet, tudi Sartre, ki sem ga kasneje bral, me je navdušil. Filozofija absurda je tista, ki mi je bila blizu.«
Vendar knjige niso tisto, kar navdihuje njegove pesmi: »Ideje mi daje življenje. Knjige so orodje, s katerim spoznaš besedo. A niti če jih boš prebral sto, ne boš znal sestaviti pesmi. Pesem nastane iz življenja. Srečaš ljudi, in če se ti odprejo, lahko nastane pesem. Problem je, kako priti do ljudi. Kajti ljudje ne povedo, predvsem moški molčijo o vsem pomembnem. Ljudi moraš opazovati, priti mora do pravega trenutka, da nato nastane pesem. Po eni strani to traja, po drugi pa je potrebna le prava priložnost.«
»Knjige z mehkimi platnicami so cenene«
Koliko knjig ima Jure Lesar doma? »Tukaj, v Ljubljani, jih imam kar nekaj, saj že dolgo stanujem v prestolnici. Sem se pa selil po različnih stanovanjih. Knjig nimam res veliko, toliko kot nekateri. Preprosto nimam prostora. Zložene imam v omari, skupaj s cedeji, in ko potrebujem kakšno, jo vzamem. Bi si pa želel nekoč imeti delovni kabinet, kjer bi bilo tudi več prostora za knjige. In to sploh za knjige s starimi platnicami, ki mi dajejo navdih. Mehke platnice mi delujejo tako prazne, cenene.«
Med ljubšimi v njegovi zbirki sta Orwellov roman 1984 in Hellerjev Kavelj 22. »Večino knjig sem si kupil kar v antikvariatu, nekaj pa sem jih dobil od staršev ali kot darilo. V antikvariatu sem večinoma iskal knjige, ki sem jih že prebral, pa sem jih kupil, ker bi jih rad ponovno prebral – ali pa le imel doma. Sicer pa sem redni obiskovalec knjižnice. Ko sem živel bliže centru, sem hodil v NUK prav vsak dan. Danes žal ne morem, saj sčasoma dobiš vsakodnevne obveznosti – pes in nato še otrok. Zato pa imam danes doma vse več pravljic, ki jih tudi sam rad prebiram.«
Omeni pa še posebno knjigo, ki jo ima doma: »Pogledi v glasbeno umetnost, napisal jo je Romain Rolland, francoski pisatelj, dramatik, esejist, umetnostni zgodovinar. Ni roman, temveč knjiga o glasbi. Je knjiga njegovih zapisov, mnenj o glasbi, tudi o povezavi glasbe in narodne zavesti … Posebna obdobja ustvarijo posebno glasbo, na primer vojna. Pisal je o Mozartu, ta pa me sploh zanima, o njem zelo rad prebiram. Dejansko o njem ne vemo veliko, rad pa berem o njegovem odnosu do življenja. Kljub vsem težavam, ki jih je imel, je ostal pozitiven. Celo do smrti je imel dober odnos – smrt je naša prijateljica.«
»Ko sem živel bliže centru, sem hodil v NUK prav vsak dan. Danes žal ne morem, saj sčasoma dobiš vsakodnevne obveznosti – pes in nato še otrok. Zato pa imam danes doma vse več pravljic, ki jih tudi sam rad prebiram.«
»Umetna inteligenca ne more tako globoko. Navijam za človeka.«
Zanima me, ali Jure Lesar kot glasbenik rad sega tudi po poeziji: »Odvisno, kakor po kateri. Morda niti nisem prebral toliko poezije, kot bi si mislili. Spomnim se, recimo, da sem pri šestnajstih letih iskal knjige Arthurja Rimbauda, saj me je zanimalo, kaj je pisal. Bil je posebna osebnost, želel sem si spoznati njegove misli. Vendar me je bilo kar malce sram, tako da sem skrivaj iskal po knjižnici. Užival pa sem tudi v slovenski poeziji, sploh mi je bila všeč slavna četverica. Vendar v šolah slovensko poezijo v glavnem zastopa Prešeren. Škoda, da je tako. Več bi morali brati Menarta, Pavčka, Koviča in še koga. Slovenska poezija je veliko več kot le Prešeren.«
Pravi, da večino knjig bere v slovenščini in zato tudi ne kupuje knjig v tujini: »Če pomislim, je Osbornova drama Look Back in Anger, še iz srednješolskih časov, morda zadnja knjiga, ki sem jo bral v angleščini in mi je ostala v spominu. Sem pa nedolgo tega bral Last Exit to Brooklyn, v slovenskem prevodu Zadnji odcep za Brooklyn, kjer je newyorški dialekt preveden v trboveljski. Bizarno! In takrat sem pomislil, da bi res moral kdaj brati v izvirniku.«
V šolah slovensko poezijo v glavnem zastopa Prešeren. Škoda, da je tako. Več bi morali brati Menarta, Pavčka, Koviča in še koga.
Digitalnih knjig ne kupuje, prav tako ni tipičen spletni nakupovalec: »Pomembno mi je, da se obdržijo knjigarne, antikvariati, knjižnice, bolšji sejmi …«
Pogovor zaključiva pri umetni inteligenci: »Menim, da umetna inteligenca ne more ustvariti tako dobrih knjig, niti poezije, niti glasbe. To so preveč človeške zadeve, ki se vežejo na človeški spomin in izkušnje, ki jih ta inteligenca nima, zato nikoli ne more iti tako globoko. Priznam … morda pa si to le želim. Upam, da jim ne bo uspelo. Preveč navijam za človeka. Človek je bil primaren, človek je delal, je preživel in je ustvarjal.«
