Svobodni književnik Jurij Hudolin pravi, da se tudi v Sloveniji lahko preživi »z besedo«, vendar moraš biti vsestranski, kar Hudolin zagotovo je: ni namreč le nagrajevani pesnik in pisatelj, temveč tudi prevajalec, dolga leta je bil urednik, je tudi kolumnist. Besede tako uporablja v več jezikih, v različnih oblikah. Tokrat pa nas ni zanimalo, kako uporablja besede, temveč kje v njegovem domovanju bivajo te že obstoječe besede.
Bralec že od mladih dni
»Spominjam se – imel sem kakih sedem ali osem let –, da me je mama iskala na dvorišču in na igrišču in me naposled našla v otroški sobi, kjer sem bral knjigo. Ni si mogla predstavljati, da bi nekdo pri teh letih ves popoldan bral knjigo. In tako je bilo večino mojega življenja. Bral sem in bral, knjige sem intenzivno kupoval in jih kupujem tudi danes, veliko sem jih dobil v dar, nekatere pa sem si trajno izposodil, kakor radi rečemo, čeprav to ni ravno za zgled, a vendar. Tam nekje do sredine srednje šole sem bral vse po vrsti, kasneje sem se fokusiral večinoma na leposlovje. Vedno sem si mislil, da se v življenju lahko blešči le v leposlovju. In tako si mislim tudi danes, ko sem prebral ogromno število knjig, čeprav je to zrno v silosu koruze, in to me veseli: branja mi nikoli ne bo zmanjkalo.«
Kako nastanejo domače knjižnice?
Hudolinova domača knjižnica je unikatna – to pa zato, ker sploh ni zgolj ena domača knjižnica, temveč se knjižnice nahajajo na več lokacijah: ena pri njemu doma v Ljubljani in ena v Istri, tretja pri mami v Grosupljem in še zadnja pri sinu v Šmartnem ob Paki. V njih je preko 10.000 tiskanih knjig.
»V slabega pol stoletja življenja sem ustvaril štiri razmeroma velike knjižnice. Ker hranim svoje stvari v treh bivanjskih prostorih, kjer v različnih časih bivam, mi prostora še ni zmanjkalo. Moram pa povedati, da sem izdelal še eno, četrto, s skoraj pet tisoč primerki in jo podaril sinu, ki je prav tako strasten bralec. Tudi ta se nahaja v dovolj prostorni hiši, da se ji še lahko pomaga. Knjig nikoli ne zlagam po vatlu, romani sem, poezija tja, dramatika tja; zlagam pa jih po zbirkah: pri meni torej najdete Beletrino na enem mestu, Sto romanov na drugem, zbirko XX. stoletje na tretjem: vse zbirke niso popolne, kakor tudi človek ni popoln in tako tudi književnost ne. Pred leti sem shranjeval in zbiral tudi literarne revije, s čimer sem prenehal, saj se je zadeva preveč razrasla: precej tega sem podaril antikvariatu pod stanovanjem na Mestnem trgu 24 v Ljubljani.«
Na vprašanje, ali imajo njegove knjige posebno mesto v njegovih treh oziroma štirih knjižnicah, odgovori, da zgolj deloma – nahajajo se namreč povsod, niso pa združene in verjetno niti ni vseh. Rad pa ustvarja tudi zbirke po avtorjih od Tomaža Šalamuna do Williama Faulknerja in od Daneta Zajca do Thomasa Bernharda.
»Imam knjige, ki jih berem večkrat in te so v več primerkih v vseh bivališčih. Ena od teh je zagotovo Svetloba v avgustu Wiliama Faulknerja: ne vem, kolikokrat sem jo prebral, zanesljivo pa se bližamo dvomestnemu številu. In tudi: vsakdo mi lahko gre na živce, domača knjižnica nikoli. Ta me pomirja. Ta mi daje voljo do življenja. Tam je toliko zgodb in dogodivščin, da človeku ne le ne more biti dolgčas, temveč v tem vidi nekaj, česar ne more nikjer drugje. V knjižnicah imam spravljenih nešteto življenj, ki jih ne bom mogel nikoli izživeti, še dosanjati ne. In to je vitalnost, gonilo, vsakič novo rojstvo.«
Za zaključek, ko debatirava o času, ki ga je vedno premalo, tudi za bolj dovršeno urejanje domačih knjižnic, pa mi pove: »Človek nikoli ne more imeti vsega, kar si želi. Je pa že tako, da si lahko zadovoljen tudi tako, če se znaš tega zavedati …«
