Lara Paukovič je mlada pisateljica, ki je svoj prvenec Poletje v gostilni leta 2017 izdala pri Beletrini, drugi roman z naslovom Malomeščani pa je dve leti pozneje izšel pri Literi. Magistra primerjalne književnosti in anglistike je trenutno tudi doktorska študentka literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sicer pa že nekaj let dela kot novinarka. Stanuje v ljubljanskem stanovanju, v katerem je kar nekaj knjig, vsekakor pa ne toliko, kot bi si jih želela – nenazadnje ni knjig nikoli dovolj. In ravno o tem sva se pogovarjali – mnogo starejših pisateljev ima danes doma bogate knjižnice, mlajši pa si jih že zaradi omejitve prostora (cene stanovanj v Ljubljani in tudi nasploh v Sloveniji so vse višje) težko privoščijo. Kako to vpliva na slovenski knjižni trg in kupovanje knjig? Navsezadnje pa tudi na ustvarjalnost in razgledanost mladih pisateljev in pisateljic?
»Klasike sem brala v zgodnjih dvajsetih«
Lara živi v stanovanju v Šiški, ki sta ga pred leti v dar dobili s sestro. Ko sta se vselili, si je Lara ravno zaradi knjig izborila večjo sobo, ki je danes, ko tam živi s svojim partnerjem, postala dnevna soba. V njej se med drugim nahajajo vse njene knjižne police, pa tudi pisalna miza, za katero je Lara napisala svoj drugi roman. Pravi, da tretjega še ne piše, vendar pa ga je v glavi že zasnovala. Za to mizo tako danes predvsem študira. Knjige za študij si izposoja v knjižnici, včasih na fakulteti, načeloma pa knjige raje kupuje.
»Stanovanje sicer ni tako majhno in v dnevni sobi imam še kar nekaj prostora za nove knjige, vsaj še za eno knjižno polico, vendar sem začela knjige kopičiti tudi v spalnici. Na nočni polici je bilo sprva le nekaj knjig, ki sem jih trenutno brala, danes pa ta kup postaja vse večji. Pred časom sem kupila tudi simpatično zbirko Penguin Little Black Classics, ki je v obliki mini regala in samostojno stoji ob nočni omarici. Tudi ta zdaj pride prav, da nanjo postavim še kakšno dodatno knjigo.«
Večino knjig v stanovanju je kupila sama, otroško in mladinsko literaturo pa je pustila doma. »Tudi vse tiste, ki sem jih kot otrok najraje prebirala, recimo zbirko Princeskin dnevnik, pa vse knjige Jacqueline Willson, ki je bila v najstniških letih moja naljubša avtorica in sem njeno literaturo prav obsesivno kupovala. In pa slikanice, moja najljubša je bila Larina zvezdica Klausa Baumgarta, ki je imela na ilustracijah tudi nekaj svetlečih elementov. To je bilo v tistem času zelo popularno, pa seveda mi je bilo zaradi imena junakinje všeč ime knjigice, ki sem jo prejela za rojstni dan. Imam pa v svojem stanovanju tudi nekatere zbirke, ki mi jih je podarila babica – med drugim Našo besedo in Vrhunce stoletja. Vsako poletje se odločim, da je čas, da preberem kakšnega klasika, pa mi žal ne uspe. Toliko je moderne literature, da če želiš biti na tekočem, ti žal ne uspe vse. Tako da sem večji del klasičnih romanov v resnici prebrala, ko sem bila na začetku dvajsetih. Upam pa, da kmalu zopet najdem čas.«
Slovenija: skopa s prevodi, bogata z izvirniki
Ko pa jo povprašam, ali ima večino knjig v slovenskem jeziku, pove, da približno polovico – kar ne čudi, saj je študirala tudi anglistiko: »Rada berem tudi v angleškem jeziku, čeprav pišem le v slovenščini, in do novih del veliko hitreje dostopam v angleščini. Prej sem jih naročala na Book Depository, sedaj ko to ni več možno, pa jih občasno prek Amazona, največkrat pa kar preko Emke. Slovenske knjige pa sicer najraje kupujem kar v knjigarnah.« Najin pogovor potem nadaljujeva o prevodni književnosti in ugotoviva, da na Hrvaškem, pa tudi v Srbiji veliko hitreje dobijo prevode »najbolj hit« knjig: »Zato tudi v Zagrebu in Beogradu vedno zavijem v knjigarno, kjer velikokrat kupim kakšno knjigo. Včasih sem na potovanjih vedno kupovala knjige, sedaj pa se zavedam, da še nisem prebrala vseh nakupov s potovanj in zato pred vsakim novim bolj preudarno razmislim.«
Lara zelo rada obiskuje Italijo, vendar je tam za zdaj kupila le eno knjigo, saj pravi, da italijansko še ne govori dovolj tekoče: »Odločila sem se za nakup knjige Dnevi zavrženosti pisateljice Elene Ferrante. Knjigo sem namreč najprej prebrala v slovenskem jeziku, nato v angleškem in zdelo se mi je, da se lažje lotim italijanske knjige, če že poznam vsebino. Prišla sem nekje do polovice, računam pa na to, da bom še nadaljevala. Nekoč.« Pove tudi, da je to ena izmed njenih ljubših knjig, sicer pa se v večini navdušuje nad sodobno literaturo, predvsem romani mlajših avtoric: »Blizu so mi avtofikcijska dela, s katerimi se ukvarjam tudi za doktorski študij. Med slovenskimi avtoricami me je v zadnjem času navdušila Irena Svetek, čeprav na splošno nisem ljubiteljica kriminalk, njene pa so me res pritegnile, Anja Mugerli s svojimi Pričakovanji, pa tudi dve od letošnjih kresnikovih finalistk: Katja Gorečan z Materinsko knjižico in Tina Vrščaj z romanom Na Klancu. Še vedno mi je všeč tudi Sally Rooney, Elena Ferrante me vse bolj navdušuje, pa Lisa Taddeo, ameriška avtorica, ki je zaslovela z dokumentarnim romanom Tri ženske. Nasploh me pritegnejo knjige, ki razpravljajo o določenem vidiku ženske izkušnje.« Že iz gimnazijskih časov pa je velika ljubiteljica Prousta, navsezadnje je iz njegovih romanov tudi diplomirala: »Med študijem sem po Ljubljani iskala vseh sedem delov Iskanja izgubljenega časa. Našla sem tri, a nikoli nisem povsem obupala nad tem, da bom imela nekoč celotno zbirko. Ko sem kasneje izvedela, da jo bo Beletrina izdala na novo, sem bila zato navdušena. Te knjige imajo danes prav posebno mesto v moji knjižnici.«
Larina knjižnica nekoč …
Prav posebno mesto v njeni knjižnici pa imata tudi njeni knjigi, ki stojita na polici nad pisalno mizo, na kateri so poleg tega še nekateri zborniki in revije, v katerih so bile izdane njene kratke zgodbe in eseji, pa tudi druga priznanja, ki jih je prejela. Vsekakor pa se nekoč ne bi branila večjega stanovanja, v katerem bi imela svoj kabinet; sobo, namenjeno samo delu. Zasedale bi jo pisalna miza in omare, polne knjig, na stenah pa bi viseli printi: »Slikanic namreč res ne berem več, niti stripov, se pa navdušujem nad printi in grafikami, sploh slovenskih avtorjev. Tako imam na stenah trenutno dve ilustraciji Jureta Brgleza ter po eno Alje Horvat in Eve Mlinar. Želim si, da bi jih nekoč imela še več. Printov, pa predvsem knjig, seveda. Veliko lažje je pisati ustvarjalno, če te obkrožajo knjige in v prostoru vlada dobra energija.«
Dokler pa te dodatne sobe nima, občasno rada piše in bere tudi v kavarnah, najraje v centru mesta. Po idealnem scenariju si za to načrtno vzame celo popoldne, večkrat pa se med dnevnimi opravki spontano usede nekam, kjer jo privabi vzdušje, in na zmenku s knjigo, tudi če časa ni na pretek, v miru preživi vsaj pol ure.
