Maja Kastelic, akademska slikarka in ilustratorka, znana po toplih ilustracijah v avtorski slikanici Deček in hiša, Adamovi tubi Žige X Gombača, Korenčkovem palčku Svetlane Makarovič in drugih, ima doma na Dolenjskem kar založeno knjižnico. Prevladujejo slikanice, tako njene kakor njenih treh otrok, knjige o umetnosti, pa tudi nekaj tistega leposlovja, ki ima posebno mesto v njenem srcu. Sicer je strastna obiskovalka knjižnic, veliko knjig pa tudi rada podari.
Začniva na začetku, kot se po navadi začnejo prispevki v tej rubriki. V katerih jezikih imate doma knjige?
»Hm, v vseh mogočih. Imam tudi armensko izdajo svoje slikanice. V ateljeju imam še več tega. Shranjujem tuje izvode svojih prevedenih slikanic, doslej izdanih v 23 jezikih. Sama najpogosteje nakupujem slikanice v angleščini in slovenščini ali pa, če sem na potovanju, v jeziku obiskane države. Berem pa najraje v slovenščini in v angleščini. Bolj eksotična besedila v slikanicah si prevedem z Googlovim prevajalnikom, toliko da vem, za kaj gre, čeprav me po navadi seveda najbolj – ali najprej – zapeljejo ilustracije. Vsekakor imam, sploh pri leposlovju, najraje dobre prevode, ker ti zares lahko razprejo besedilo, da zaznaš tudi podtone in namige, širši kontekst in drugo, ne pa zgolj spremljaš dogajanje v mejah svojega jezikovnega dometa. Eleno Ferrante, na primer, sem brala v angleščini, ker nisem mogla počakati prevoda, a sem pred kratkim del, ki mi je bil bolj ljub, še enkrat prebrala v slovenščini. Se mi zgodi tudi, da pozabim, v katerem jeziku sem kaj brala, ostanejo pa predstave in občutki.«
»Všeč mi je, da so knjige povsod. Je pa res, da za vse za zdaj zmanjkuje prostora, tako da si sproti delam jagodni izbor, veliko knjig pa predam naprej.«
Kje v vašem stanovanju najdemo knjige?
»Vsepovsod. Všeč mi je, da so knjige povsod. Je pa res, da za vse za zdaj zmanjkuje prostora, tako da si sproti delam jagodni izbor, veliko knjig pa predam naprej. Slikanice večinoma obdržim, saj gre pravzaprav za strokovno gradivo, in tudi ko jih moji otroci nehajo brati (ob tem moram priznati, da določene slikanice fantje celo niso dobili v roke), jih pri delu uporabljam za navdih ali vzdušje. Precej je tudi dejanskih strokovnih knjig s področja ilustracije, oblikovanja in umetnosti, nekaj pa leposlovja, a zgolj izbor knjig, ki so mi na neki način pomembne, ker so se me res dotaknile ali so mi v določenem delu življenja nekaj dale. Strinjam se z Jelko Reichman, ko je v pogovoru o svoji domači knjižnici dejala: ‘Pritegnejo te enkrat, branje je napeto in zabavno, potem pa že veš, kaj bo. Zato sem takšne knjige razdelila, obdržala pa vse ostale, tiste, h katerim se vedno znova vračam.’ Tako je tudi pri meni.«
Kako pa so knjige prišle v vaše življenje, v domačo knjižnico?
»Večinoma sem svoje knjige nakupila sama, nekaj sem jih dobila v dar, nekaj je nabranih od kod drugod. Slikanice iz otroštva so dobili moji nečaki, prvi otroci naslednje generacije, imam pa še kak izvod, ki je preživel, na primer trenutno z najmlajšim beremo Jurija Murija iz leta 1988 (12.000 izdanih izvodov!). Pred časom sem pri bratu našla Kraljično na zrnu graha Marije Lucije Stupica s svojim otroškim podpisom na zadnjem veznem listu. Kakšna moja otroška knjiga se je tako vrnila k meni, sicer pa so mi ljube antologijske zbirke Mladinske knjige, na primer Zlata ptica z Ančkinimi ilustracijami – kakšni zakladi so zbrani tam notri, tudi taki, ki bi bili sicer težko dosegljivi.
Včasih sem imela navado kupiti knjigo vsakič, ko sem šla v Ljubljano na sestanek, in vanjo zapisati datum in namen obiska – s tem sem si nabirala tudi spomine. V zadnjih letih sem knjige veliko naročala prek spleta, predvsem priročnega BookDepositoryja. Zdaj jih na ta način kupim manj, oziroma bolj temeljito premislim, kaj res potrebujem in si želim, čeprav so moje wish liste na različnih straneh za knjižne nakupe še vedno kar obsežne. Če sem v tujini, rada poiščem največjo knjigarno in se izgubim v njej.«
Poleg knjigarn obiskujete tudi antikvariate?
»Zelo rada, ampak imam res premalokrat čas. Ko pa se odpravim, vedno najdem kak zaklad. Tako sem zadnjič dobila dve klasiki iz zbirke Čebelice – Izidor ovčice pasel Marlenke Stupica in Trije medvedi Rože Piščanec ter Marlenkino Trnuljčico, pa še eno čudovitega francoskega ilustratorja Alaina Gréeja, sicer v cirilici, kar pa me nič ne moti. Vedno me fascinira, kako kakovostne knjige so delali včasih, reprodukcije in tisk so v veliko primerih res krasni. Včasih se zdi, da so morda preprostejšo tehniko obvladovali dobri mojstri, medtem ko je danes morda (pre)večkrat kaj prepuščeno ‘avtomatskim nastavitvam’. Preseneča pa me, kako hitro zadnja leta dobimo prevode kakih najboljših tujih slikanic. Na primer, Govorim kot reka Sydneyja Smitha je izšla malo potem, ko sem naročila angleško. Pa Vojna dvojca Letria. Knjižnica v Trebnjem ima sicer svojo bukvarnico z odpisanimi knjigami, ki jih vedno prebrskam, in pogosto tudi kakšno vzamem. Totalno me potegne ta draž iskanja zaklada. Zadnjič sem na primer našla tri stare enciklopedije s sijajnimi ilustracijami. Je pa naša knjižnica tudi kraj, kamor odnesem knjige, ki jih več ne potrebujem zase.«
»Vedno me fascinira, kako kakovostne knjige so delali včasih, reprodukcije in tisk so v veliko primerih res krasni.«
Veliko ste na knjižnih sejmih v tujini. Tudi od tam prinašate knjige?
»Seveda! Bologna in njen sejem predstavljata zame dejansko največjo knjigarno v tujini, kamor se vedno znova vračam in od koder prinašam domov skladovnice knjig. Tudi v Frankfurtu sem našla poseben zaklad, knjigo Things To Look Forward To Sophie Blackall, za katero sem se eno uro in pol prebijala do bankomata in nazaj do stojnice v drugem nadstropju pete hale ogromnega prizorišča sejma, zelo daleč skratka, in to proti toku nekakšnega fantazijskega con meetinga, skozi množico spidermanov, deklic z zelenimi kitkami in raznih čarodejev. Se je pa splačalo, zdaj imam dobro knjigo in posrečen spomin.«
In kakšne knjige radi prebirate?
»Slikanice vsekakor. Čeprav te bolj gledam kot berem. Med leposlovjem pa me navdušujejo predvsem zgodovinske knjige s kančkom magičnosti. Obožujem magični realizem, Garcío Márqueza, Isabel Allende, pa Murakamija in Pamuka, rada sem brala Zafóna, zgodovinske sage Kena Folletta, ob tem pa tudi veliko tega, kar je hype, a potem hitro pozabim, vendar kljub temu uživam, ko berem. Pa lepe kuharice in zanimive priročnike … Od vedno sem bila tak knjižni omnivor. Zadnja knjižna ljubezen sta romana Kar sem ljubil Siri Hustvedt in Follettov zadnji, The Armour of Light.
Ena boljših spletnih strani za knjige mi je Goodreads, kjer si beležim svoje prebrane knjige, predvsem pa spremljam ocene in priporočila. Vedno tudi pogledam komentarje svojih del.« (nasmešek)
Pa knjižnice, jih veliko obiskujete? Že od nekdaj?
»Knjižnice so moje zatočišče od nekdaj, že od otroštva. Bila sem tisti otrok, ki vedno tišči nos v knjige, tudi peš na poti iz šole – še danes berem med hojo, čeprav zdaj na aplikaciji. Brala sem vse, kar mi je prišlo pod roke, od slikanic, enciklopedij, Karla Maya pa do Victorie Holt. Na podružnični šoli so bile ‘knjižnica’ tri zastekljene omare ob zadnji steni tretjega razreda, ampak sem bila vseeno presrečna, ko sem prihajala tja s svojim kartončkom. Doma smo imeli sicer veliko knjig, razne klasične zbirke in mnogo slikanic, a vseeno ne bom nikoli pozabila, kako mi je prijateljica povedala, da je v Trebnjem ogromna knjižnica. Ko si otrok, te velikost hitro presune. Pa da si lahko karkoli izposodim za domov. To se mi je zdel tak čudež. Bila sem nenasitna in sem vedno lačno tovorila cele kupe iz knjižnice. Še danes sem takšna, da si izposojam recimo bolj po svojih ambicijah kot po bralskih zmožnostih ali časovnih danostih. Veliko me pritegne, pa čeprav na koncu knjigo morda le prelistam. In če mi knjiga ni všeč, jo brez slabe vesti odložim – kot pravijo, ni ti treba spiti vsega soda, da bi ugotovil, da vino ni dobro.
Trenutno sem aktivno včlanjena v našo knjižnico v Trebnjem, kjer smo z najmlajšim dejansko vsak drugi dan. Knjižnice se mi zdijo zelo dragocene, kot nekakšne zadnje proste oaze mišljenja in svobode, resnično odprti prostori s prostim vstopom v neskončne svetove, obenem pa tudi prizorišča živahnih srečevanj. Sploh ne razumem ljudi, ki niso včlanjeni vanje. No, razen če si nenehno kupujejo svoje knjige. Kako ravnodušen si lahko, da te ne zanimajo te neskončne možnosti neštetih knjižnih polic?«
»Bologna in njen sejem predstavljata zame dejansko največjo knjigarno v tujini, kamor se vedno znova vračam in od koder prinašam domov skladovnice knjig.«
Pa ste ves čas brali tako nenasitno, tudi med študijem?
»Mislim, da sem vedno, so pa seveda obdobja, ko človek (lahko) bere več ali manj, odvisno od drugih okoliščin. Med študijem lahko bere več kot v kakem drugem obdobju, iz svojih študijskih časov pa se spomnim predvsem tega, kako so knjige postale veliko dostopnejše, kar je bilo za študente povečini kar bistveno. Vsi smo ponoreli, ko je Delo ob časopisu podarilo Ime rože, začetek zbirke Vrhunci stoletja, cimri sploh nisem verjela, ko mi je razlagala o tem založniškem čudežu. Še danes so tiste knjige povsod, tudi sama imam nekaj izvodov. Sicer pa sem v tistih letih večkrat brskala po Bukvarni in kupovala Taschnove knjige o umetnosti. Oboje nam je bilo razmeroma dosegljivo.«
Se velikokrat vračate k istim knjigam?
»Niti ne, saj je časa malo, knjig pa toliko. H kakšnim posebnim se vrnem, sicer pa vedno znova listam predvsem slikanice.«
»Sploh ne razumem ljudi, ki niso včlanjeni v knjižnico. No, razen če si nenehno kupujejo svoje knjige. Kako ravnodušen si lahko, da te ne zanimajo te neskončne možnosti neštetih knjižnih polic?«
Kaj pravite, fizične knjige ali tudi e-knjige?
»Donedavna bi rekla absolutno fizične knjige, in te so še vedno moja prva ljubezen. Sem se pa v času uspavanja najmlajšega naučila ceniti tudi temno ozadje bralne aplikacije Mladinske knjige.«
In za konec: ali so knjige dobro darilo?
»Najboljše. Sem tudi tista teta, ki otrokom podarja knjige namesto bolj impresivnih škatel z igračami, in s knjigami rada obeležujem posebne dogodke. Knjiga je darilo, ki ujame trenutek v času. Očeta, ki je strasten bralec, za rojstni dan vedno obdarim s knjigo. Pravzaprav je to veliko veselje, podariti knjigo bralcu, sploh če se ‘najdeta’. Zelo rada podarjam knjige, seveda pa jih rada, celo še raje, tudi prejemam.« (nasmešek)