AirBeletrina - Domača knjižnica: Marta Bartolj
Marta Bartolj (Fotografija: osebni arhiv) Marta Bartolj (Fotografija: osebni arhiv)
Panorama 31. 1. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Domača knjižnica: Marta Bartolj

Marta Bartolj je trenutno ena izmed tistih slovenskih ilustratork, katerih dela so vse bolj prepoznavna tudi v tujini. Njene slikanice izdajajo po vsem svetu – od Kitajske pa do Amerike –, bralce pa je navdušila z avtorsko knjigo, slikanico brez besedila Kje si? Njen slog je unikaten in prepoznaven, nežen ter navdihujoč, za svoje delo pa je že prejela različne nagrade. Živi v okolici Trebnjega in pravi, da se pri nakupih knjig brzda, predvsem zaradi prostora, v katerega bi vse knjige umestila.

Varen svet knjig

Diplomantka Šole za risanje in slikanje v Ljubljani ter magistrica ljubljanske Akademije za likovno umetnost pravi, da rada veliko bere, vendar nima le enega žanra, ki bi ji najbolj sedel. »Zanimive so mi knjige, ki opisujejo realno življenje, predvsem pa me navdušujejo nekatere popotniške knjige, recimo Prežeta s soljo in Divja tišina. Prebiram tudi biografske romane, ki predstavljajo življenja različnih, tudi znanih ljudi (Dora in Minotaver, Puščavska roža) in knjige po resničnih dogodkih (Belo se pere na devetdeset, Življenje v sivi coni) ali pa izpostavljajo različne problematike (Čudo, V ogledalu, v uganki). Seveda pa uživam tudi v fantazijskih knjigah (Bobri, ki jih je napisal Janez Jalen ali pa npr. serija knjig o Otiliji, ki jih je napisal Chris Riddell). Včasih posežem tudi po kakšni s poduhovljeno temaiko, ki kaže smer ob vprašanjih: kdo sem jaz, kaj je duša, kaj je življenje (Diamant v tvojem žepu, fini so mi Rumijevi verzi Ogenj ljubezni). Vendar pa ne maram nakladanja, zato sem tudi kar izbirčna in mi ni težko pustiti knjige neprebrane, če ne zazveni z menoj. Se potrudim, a ne na silo. Za poezijo me je navdušila moja babica, pogosto mi je deklamirala Pavčkovo, Gregorčičevo ali Župančičevo poezijo. Od nekdaj pa sem imela rada tudi stripe. Zelo ljubi so mi recimo Sneženi mož, Persepolis, Prevarantska Indija, Avtobus Rose Parks. Kot otrok sem brala strip o psu po imenu Fik – Maksi pes Fik in nedolgo nazaj sem ga našla v anikvariatu.« Tja zaide redkokdaj, vendar vedno najde kakšen poseben zaklad. Zelo dolgo je iskala knjigo, slikanico, ki ji je bila ljuba kot majhni deklici, Pajacek in punčka: »Ob neki priliki punčka prične pajcku zapikati v srček bucike in ta umre, a nato oživi. Zanimiva mi je ta metafora zabadanja, špikanja. Tudi ljudje si zabadamo bucike v srca, tako sebi kot drugim. To nas lahko ubije, fizično ali psihično, čustveno, če ne prenehamo. Vsebinsko mi je bila pravljica drugačna od ostalih, ilustracije Reichamnove pa zgodbo še bolj zaokrožijo, okronajo. Leta 2011, ko se je zgodil ponatis te slikanice, sem jo kupila brez zadržka.« Ko jo povprašam po najljubši knjigi, pove, da je nima, vendar pa nato doda, da ima pri njej posebno mesto Eleganca ježa, ki jo je brala počasi, sicer pa bere hitro.

»Berem v slovenskem in angleškem jeziku, imam pa tudi slikanice v španščini, ki sem jih prinesla iz Madrida. Pri branju treh sem si pomagala kar s spletnimi prevajalniki.« Sedaj manj potuje kot prej, pred tem pa je največkrat obiskala Portugalsko in  Španijo: »Vedno sem pustila prostor v kovčku na poti tja, da sem potem lahko kupila knjige.« In seveda je tudi ona tehtala prtljago, če je ni preveč – tako kot mi, vsi navdušeni knjigoljubi.

»Doma imam največ slikanic, saj me res zanimajo kot platforma, ki sporoča, spodbuja domišljijo, uči. Prevzamejo me ilustracije in z navdušenjem opazujem, kako ilustratorji vidijo določene situacije ter kako jih rešujejo – vsak ustvarja po svoje in v tem je lepota. Na polici je tudi Sidewalk Flowers, slikanica brez besedila, ki sem jo skupaj z drugimi knjigami kot študijo vključila v pisanje magistrske naloge. Tudi ta knjiga ima nekaj rdečih akcentov, tako kot moja in zdelo se mi je, da je kot nekakšna knjiga dvojčica. Spoznavam, da imamo ustvarjalci pogosto nevede podobne ideje, ki pa jih prikažemo vsak na svoj način. Zdi se mi, kot da zajemamo iz nekakšne nevidne ustvarjalne ‘župe’ in potem te ideje izlivamo na papir.«

Največkrat bere besedila, ki jih ilustrira in tudi njej, tako kot nam vsem, zmanjka časa za branje: »Ne berem toliko, kot bi si želela. Pravzaprav kradem trenutke, ko berem knjige – včasih to naredim kar takrat, ko imam ilustratorsko blokado.« Pravi, da je bila že kot majhna rada v svetu knjig. Te so ji nudile zavetje, varen kot in umik pred sovrstniki, ki so ji pogosto nagajali. »Obogatilo me je, da sem brala, zgodbe sem dobesedno požirala in že v prostem času kot otrok sem rada pisala. Branje je bilo moj zvest in stalen spremljevalec tudi skozi srednjo šolo in naprej. Ko pa sem se intenzivneje začela ukvarjati z ilustratorstvom, pa je bilo časa za to manj.«

Premišljeni nakupi knjig

Sicer pa v njenem domovanju najdemo tudi teoretične knjige o ilustraciji, v delovni sobi pa ima ilustratorske klasike – Drawing for illustration in Writing with pictures, Illustrating Children’s Books in druge. Teoretične knjige večinoma kupuje kar iz tujine, saj jih v Sloveniji ni moč dobiti. Razloži, da ji te knjige pomagajo pri delu: »Vidiš stvari, ki jih prej nisi. Dobiš idejo za nov zorni kot in potem se lahko lotiš risanja.« Pa tudi sicer večino knjig kupuje preko spleta, vendar pa prizna, da tudi ona z veseljem odide v Konzorcij in vedno nabere večji kupček, kot je predvidela, ki ga potem z navdušenjem odpelje domov. Vendar pa pove, da kupuje zelo premišljeno. Spremlja založbe na družbenih omrežjih, da je seznanjena z novostmi, in nato izbira, kaj bo našlo prostor na knjižni polici. Marta pa bere tudi knjige na računalniku v elektronski obliki, in to predvsem romane. Knjižnica ji je bil vedno varen in drag kotiček, vendar jo je zadnjih nekaj let redkokdaj obiskovala – celo članarina ji je že potekla, prizna v smehu. Sedaj pa spet ob večerih krade trenutke za knjige, ki si jih izposoja v trebanjski knjižnici.

»Nimam veliko knjig, ker je moj prostor bivanja omejen. V svoji delovni sobi imam majhno knjižnico, tako, da so v njej pospravljeni vsi moji dragi zakladi, polni zgodb in lepih ilustracij. Občasno pa naredim čistko ter kakšno tudi oddam. Všeč mi je, da so knjige zložene in da ne ležijo kar povsod. Pomembno mi je namreč, da z njimi lepo ravnam. Imam tudi mačke, ki so včasih pravi lumpi, zato želim knjige držati stran od njihovih krempljev.« Pove, da ima sicer knjige v večih prostorih, vendar je večina v njeni delovni sobi. Knjig iz svojega otroštva nima prav veliko, ostale so Zrcalce, Pika Nogavička, Andresenove pravljice, Atlas živali in še nekaj drugih. Ima pa tudi kakšno, ki jo je dobila od staršev – Prešernove Poezije, Srednjeveške pridige in balade ipd. »S svojo družino in najdražjimi imamo navado, da se obdarujemo tudi s knjigami. Tako da sem tudi za štirideseti rojstni dan med ostalim prejela v dar knjige.«

Najin pogovor zaključiva z vprašanjem, kje pa je posebno mesto njenih knjig v domovanju – nahajajo se v njeni knjižnici, v srednji omari, na njenem zgornjem delu: »Svoje ustvarjanje ločujem na čas pred in po akademiji. To se pozna tudi v slikanicah. Resnično sem hvaležna profesorjem na akademiji, ker so mi izjemno pomagali. Zdi se mi, da sem šele po njej zares zaživela oziroma zadihala v popolnoma nov ustvarjalni svet. Atmosfera na predavanjih, energija študentov in profesorjev so me navdušili. Sem bolj sramežljive narave, a me je vsa ta ustvarjalnost, ki sem jo tam začutila, potegnila naprej. Res sem uživala in res sem zelo hvaležna. Dobila sem namreč pogum in pogled na ilustracijo, ki mi je prej manjkal. In pa samozavest. Posebno zadoščenje je, da sem se našla kot človek in ilustratorka, našla sem svoj prostor v svetu. Danes tako hodim v ilustratorskih čevljih že bolj samozavestno, je pa to seveda proces, ki se verjetno nikoli ne konča.«