Domača knjižnica: Mirt Komel

Dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj, je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in raziskovalec na Mirovnem inštitutu. Rojen v Šempetru pri Gorici ima danes svojo knjižnico na treh krajih: eno doma v Kromberku, drugo v manjšem ljubljanskem stanovanju in tretjo v svoji pisarni na fakulteti. Vse tri sestavljajo zares bogato knjižno zbirko. Večji del je zbral kot profesionalni akademik, veliko knjig – predvsem romanov – pa kot strastni bralec. Od teh, ki jih ne bere v akademske namene in brez svinčnika v roki, so mu najljubše japonske mange in poezija. »Pol fizičnega koraka, ki ga žrtvuješ v stanovanju, da dobiš prostor za celo steno knjig, ti omogoča, da narediš veliko, veliko, veliko več korakov v sferi duha,« poudari, ko se pogovarjava o vse manjših stanovanjih, v katerih »ni več prostora« za knjige, kakor pravi marsikdo.

Življenje duha v treh knjižnicah

Komelovo domačo knjižno zbirko spoznavam v njegovi »ljubljanski enoti«, stanovanju za Bežigradom, kjer ob jedilni (in obenem delovni) mizi stoji velika omara knjig. Na mizi pa takoj opazim Memento Umori II., tako da se najina debata začne na temo zahtevnosti romanov in strokovne literature: »Zahtevnejše čtivo pač terja celega človeka.« Opazim, da ima knjige tudi v dveh vrstah, zato tokrat začnem obratno – z vprašanjem, kam so odšle tiste, ki niso več v njegovi lasti: »Težko jih dam od sebe. Po navadi jih odnesem v Gorico. Ali pa na fakulteto, kjer jih včasih podarim študentom ali sodelavcem. Kdaj pa kdaj jih dam v knjigobežnico tukaj zraven svojega bloka. Sem pa pred časom začel z, vsaj zame, težko nalogo, da sem moral nekatere postaviti v drugo vrsto. Sprva je bilo težko izbrati, katere bi dajal tja zadaj, potem pa sem dojel, da lahko mehke, obsežnejše izdaje še vedno hitro najdem tudi v ozadju. Človek se v stiski nauči s tem shajati,« še doda v smehu.

V omenjeni omari se bohotijo v veliki meri strokovne zbirke – na primer celotna zbirka Problemov in Časopisa za kritiko znanosti –, veliko leposlovja, od Prousta do Becketta, pa tudi nekatera njegova dela se najdejo, na primer romani Pianistov dotik, Detektiv Dante, Akiles. Na eni izmed polic mi pokaže angleško knjigo zbranih del Shakespeara: »To je začetek moje knjižnice, ki sem jo kupil v dijaških dneh, ko sem poleti s prijateljem obiskal Bristol zavoljo poletnega jezikovnega tečaja, na poti pa sva se seveda ustavila tudi v Londonu. Fasciniralo naju je, kako so po knjigarnah prodajali zbrana dela znanih avtorjev v eni knjigi, in to po izjemno ugodnih cenah. Kupil sem si to knjigo, in vse od takrat nastaja ta moja knjižnica, ki vsebuje vse mogoče, od knjižnih klasikov do strokovne literature, v več jezikih. Knjige iz otroštva pa so ostale kar doma pri starših.«

V ljubljanskem stanovanju ima večino knjig, ki jih je kupil že v študentskih časih. V pisarni na FDV-ju hrani predvsem akademske knjige, in prizna, da se jih kar nekaj podvaja. V Gorici pa ima knjige sistematično urejene – v dveh omarah so filozofska dela, v dveh romani, v eni zgodovina, v eni poezija z dramatiko, še ena pa je rezervirana za grško-rimsko antiko. Nekateri avtorji so mu tako zelo ljubi, da so sčasoma zasedli svojo polico. Recimo Goethe s Schillerjem, Nabokov z Joyceom in Beckettom, Sartre s Simone de Beauvoir in pa še Shakespeare, Dante, Boccaccio. Na eni celi polici so tudi knjige s področja antropologije in psihoanalize, ki jih je uporabljal za pisanje doktorske disertacije Filozofski vidiki razmerja med diskurzom in nasiljem. »Znanstvene tekste še vedno raje pišem v Gorici, saj imam na dosegu roke vsa klasična, povečini filozofska dela, ki jih potrebujem. In tako je prenosnik na sredni mize, naokoli pa odprte knjige in jaz, ki raztreseno iščem citate. Novejše akademske članke najdem na spletu, toda starejša dela niso dostopna, pa tudi občutek je drugačen, ko bereš odlomek iz fizične knjige. Zgodi se mi, da potem pozabim na pisanje in kar prebiram knjigo, ki sem jo vzel v roke zgolj zaradi kakega citata. Tak način pisanja je resnično svojstvena izkušnja, ki me spomni na besede Hannah Arendt o življenju duha, ko zavoljo mišljenja povsem pozabiš na fizični prostor, namesto tega pa se preseliš na neko drugo prizorišče, v katerem čas ne obstaja.«

Na policah ljubljanske omare zagledam tudi njegove knjige, romane in tudi nekaj strokovnih del: »Sprva jih nisem načrtno zbiral, potem pa se mi je zgodilo, da sem kakšno posodil in pozabil, komu sem jih, pa sem ostal brez. Pa še en pomemben element je: pisanje je neka posebna dejavnost, sploh akademsko raziskovanje in pisanje. Dolgo časa delaš in velikokrat sploh ne veš, kam so šle vse ure dela. Zato so materialna knjiga, prispevek v zborniku, članek v reviji dobrodošli, da včasih pogledaš in vidiš, da si nekaj pa vendarle že naredil.«

Branje s svinčnikom

Komelova mati je bila zaposlena kot pedagoginja v osnovni šoli in je svoja otroka spodbujala k branju že od mladih nog: »Najprej sem se, kot mnogi, navduševal nad Petimi prijatelji pa Časovnim strojem, moja prva detektivska ljubezen je bil Sherlock Holmes, konec osnovne šole pa mi je mama dala v roke Ecovo Ime rože, in to je bila prva resnejša knjiga, ki sem jo prebral. Zanimivo, zdaj sem pomislil, da mi je bil takrat veliko bolj od Viljema ljub lik Adsona. Detektivov asistent, in ne sam detektiv.«

Ko se pogovarjava o branju, pove, da ima profesionalno deformacijo, saj večino knjig, tudi leposlovne, bere s svinčnikom v roki. »Poleg Moderne filozofije, ki jo predavam dodiplomcem, na podiplomskem študiju kulturologije poučujem Sodobno književnost in družbene ideologije, pri čemer kurikulum vsako leto sproti prenavljam glede na novo prebrano literaturo. Med pandemijo sem, na primer, izkoristil priložnost, da sežem po vseh tistih velikih klasikih, za katere sicer ni časa, in tako sem poleg Camusove Kuge uspel dokončati Uliksesa in prebrati Vojno in mir.« S strokovno distanco bere tudi detektivske romane, o katerih veliko piše tudi na znanstveni ravni. Pred kratkim je izšel omenjeni Memento umori II., ki ga je uredil za založbo Goga: »Gre za ponatis izbranih prispevkov iz izvirnega Memento umori, ki sta ga v osemdesetih uredila Slavoj Žižek in Rastko Močnik, in pa za nabor avtorskih prispevkov, ki smo jih prav za to priložnost spisali prijatelji, somišljeniki, kolegi, skratka, vsi ‘partnerji v zločinu’.« Poleg strokovnega branja ohranja tudi ljubiteljsko: »Predvsem japonske mange in poezijo. To pa berem brez svinčnika, brez zapiskov ali izpiskov, res zgolj zase. Takšno branje pa si lahko le redko privoščim, tako da mi je še bolj v užitek.« Japonske mange povečini kupuje v Italiji, saj je italijanščina njegov drugi materni jezik. Ker pa bere tudi angleško in francosko, ima precej knjig tudi v teh jezikih. Posebej izpostavi še Iliado v stari in novi grščini, saj se je v šoli nekaj let učil stare grščine, novogrško pa je ujel »na grških ulicah oziroma plažah« po zaslugi vsakoletnih poletnih potovanj v Grčijo.

Med njegovimi knjigami so tudi kakšne, katerih jezikov sploh ne govori – »knjižni fetiš pač«, v smehu doda – Don Kihot v španščini, Goethe v nemščini, Pessoa v portugalščini … »Prav poseben je tudi drobni Koran v arabščini in angleščini, ki sem ga kupil v Istanbulu, ko sem potoval v Kairo. Drobna knjižica, ki gre v naprsni žep, me je v Egiptu velikokrat rešila.« Nato me preseneti, ko s police potegne še eno prav posebno knjigo – Mein Kampf, izdaja iz leta 1940. Dobil jo je kot darilo po zagovoru doktorata, v katerem je iz heglovsko-marksistične perspektive poskusil ujeti problem diskurza in nasilja. »Knjigo mi je podarila somentorica, ki ima svojski, zelo svojski smisel za humor. Natanko tako debelo sem pogledal, ko sem jo dobil, kakor ste zdaj vi.«

Stena knjig za boljšo sfero duha

Knjige največkrat kupuje v knjigarnah, če so le dostopne, težko dobavljive pa si tako kot mnogi nabavlja prek spleta. Na potovanjih rad kupuje »knjižne spominke«, torej posebne knjige, praviloma lokalne avtorje, ki ga potem večno spominjajo na določen kraj, kjer jih je prvič prebiral. Na pot pa se odpravlja praviloma s Kindlom, da ima vedno dovolj čtiva, četudi vlak ali letalo zamujata, tako da je, kot v smehu dodaja, »eden izmed redkih, ki se ne jezi na Slovenske železnice«.

Na novoletnem potovanju v Lizbono si je v najstarejši knjigarni na svetu Bertrand kupil izbrane pesmi Fernanda Pessoe v portugalščini in z vzporednim angleškim prevodom: »Navdušila me je pesem o tabakeriji, v kateri pesnik preizprašuje realnost, se vpraša, ali ni nemara vse skupaj zgolj sen, temu dvomu pa zoperstavi tabakerijo na drugi strani cesti: ‘Nekaj realnega zunaj mene – tabakerija čez cesto – in nekaj realnega znotraj mene – občutek, da je vse le sen.’ Že po teh nekaj verzih lahko hitro vidiš, da gre za resnega pesnika.« V Lizboni, kakor tudi drugod, se rad sprehaja po bolšjih sejmih, brez potrebe, da bi tam kupil kako knjigo: »To je tudi neka posebna izkušnja, prava paša za oči. Če malce zasukamo, kar je francoski antropolog Levi-Strauss dejal o hrani – namreč, da ni dobra samo za jesti, pač pa tudi za misliti – bi lahko podobno rekli tudi za knjige: niso dobre samo za brati, pač pa tudi za gledati, tipati, vonjati.«

Pogovor zaključiva na temo obdarovanja: »Rad dajem in dobivam knjige za darilo, pa ne zgolj ker daš ali dobiš novo knjigo, temveč ker gre za neko sporočilnost. Kako dobro poznaš osebo, se izrazi skozi knjigo, ki mu ali ji jo podariš. Pa ne le to, kako dobro ga ali jo poznaš, temveč tudi vidiš, kako te drugi, ki te obdarujejo s to ali ono knjigo, sami vidijo. Knjige odražajo nekaj več, in tako tudi domače knjižnice odražajo značaj človeka, ki mu pripadajo. Nenavadno je, ko prideš h komu, ki doma nima nobenih knjig. Kakšen je to človek, se vprašaš. In čeprav so danes sploh v Ljubljani stanovanja manjša in ideja o posebni sobi za knjižnico mnogim žal ostaja le ideal, mislim, da se prostor vedno najde. Če žrtvuješ eno steno za knjižno omaro, ti vzame zgolj kakih dvajset, trideset centimetrov sobe. Niti pol fizičnega koraka manj, pa dobiš celo steno knjig, ki ti omogočajo, da narediš veliko, veliko, ampak zares veliko več korakov v sferi duha. Če daš knjige v dve vrsti, pa dvakrat toliko!«