Domača knjižnica je za prevajalko Mojco Medvedšek in mehiškega pisatelja Carlosa Pascuala nekaj, kar preprosto mora biti del njunega doma. Veliko knjig na njunih knjižnih policah je povezanih z njunim delom – prevajanjem, pisanjem, študiranjem posameznega avtorja in tem. Vse več je tudi teh, ki so njuni skupni projekti.
»Najina domača knjižnica je nastala kot združitev dveh knjižnih zbirk. Ko sem se preselil, je Mojca tu že imela svojo knjižnico, s svojimi knjigami pa sem se njeni pridružil, se v izbor vpletel. Ena od prvih stvari, ki sva jih morala rešiti, je bilo, kako bova pridobila več prostora za knjige,« pripoveduje Carlos Pascual, ki ob vselitvi v ljubljanski dom ni prinesel svoje mehiške kolekcije knjig, temveč »slovensko«. To je začel oblikovati, ko je leta 2008 začel živeti v Sloveniji. »Dvakrat v življenju sem ob selitvi iz Mehike in nato iz ZDA za seboj pustil svoji knjižni zbirki,« pojasnjuje pisatelj. Tako je v Slovenijo prišel zgolj s kakšnimi dvajsetimi knjigami, tu pa je začel z oblikovanjem domače knjižnice na novo. Ker je v Sloveniji težko kupiti knjige v španščini, jih ima veliko v angleščini. Mnoge med njimi iz Behemota, butične knjigarne, ki je pred zaprtjem delovala na Židovski stezi in kasneje še nekaj časa v pritličju Mestne galerije, ponujala pa je v glavnem tujo knjižno produkcijo. »Veliko časa sem preživel v Behemetu in na začetku s pomočjo te knjigarne oblikoval svojo slovensko zbirko,« pripoveduje Carlos Pascual.
Knjige iz različnih življenjskih obdobij
In če je pisateljeva slovenska zbirka mlajša, ima zato daljšo zgodovino prevajalkina. »Nekatere moje knjige so še iz mladosti, nekatere iz antikvariatov, nekatere so nove, mnoge med njimi sem kupila na potovanjih. Nikoli namreč nisem kupovala spominkov, vedno knjige. Veliko je tistih, ki sem jih prevedla ali jih dobila v branje in ocenjevanje od založb. Imam knjige iz različnih obdobij svojega življenja. Za vsako vem, kje in kdaj sem jo kupila, ali od koga je, če je bila darilo,« o ozadju svoje knjižne zbirke pripoveduje prevajalka. Ob tem dodaja, da so bila novost, ki jo je prinesel Carlos, knjige v angleščini. Jezikovni svet domače knjižnice, ki je pred tem prehajala med slovenščino, francoščino in portugalščino, se je tako razširil. Pa ne samo to, s prihodom Carlosovih knjig se je razširil tudi vsebinski diapazon knjižnega izbora, marsikaj pa se je v njunih zbirkah tudi prepletlo in dopolnilo, tudi podvojilo. Kot denimo Nietzschejeva biografija, ki jo imata tako v slovenščini in angleščini.
Knjige s posebnim mestom
Carlos Pascual je v hišo med drugim prinesel zbirko španskih in latinskoameriških klasikov, izbor mehiških antropoloških del in druge knjige, ki jih ima vse, kot omeni, za razliko od Mojce, sistematično urejene po tematikah. Antropologija je tako v eni sekciji, zgodovinski eseji v drugi, literatura je razporejena po jezikih in državah, med katerimi ima svoje mesto tudi nabor literature z Balkana. Med zbirkami, ki jih prepletata, so tudi umetniške knjige. Mojca že od nekdaj zbira mladinske in otroške knjige ilustratorjev, ki so spremljali njuno otroštvo in knjige umetnikov oz. o umetnikih, ki jo zanimajo. Na tem področju ima tako bogato zbirko, v katero je Pascual pristavil še svoje – kot denimo knjigo ameriškega fotografa čeških korenin Paula Ickovica, ki trenutno razstavlja v Parizu. Malokdo pa za tega ustvarjalca, ki se je v svojem življenja družil z marsikatero slavno osebnostjo (njegov dober prijatelj je bil denimo pokojni režiser Miloš Forman), ve, da trenutno živi v Ljubljani.
Poleg Ickovicevi knjigi izpostavljeno mesto pripada tudi knjigi Klemna Koširja, ki je za Pascala krasen ustvarjalec, urednik, raziskovalec in kuhar ter mu je zato v domači knjižnici namenil posebno mesto. Vse več pa je na knjižnih policah prevajalke in pisatelja tudi knjig, ki so plod njunega skupnega dela, največkrat se Mojca podpiše pod prevod, Pascal pa pod spremno besedo.
Tako kot sta se Mojca in Pascual ob selitvi v skupni ljubljanski dom znašla pred vprašanjem, kako knjigam zagotoviti več prostora, sta zdaj pred novim izzivom. In sicer kako oblikovati knjižnico za njun nastajajoči dom na Krasu. Pascal razmišlja, da bo tja odnesel predvsem dela o mehiški zgodovini in antropološke knjige, Mojca bo tja preselila romane.
Knjige in navade
Mojco Medvedšek in Carlosa Pascuala torej druži velika ljubezen do knjig. Imata pa v povezavi z njimi različne navade. Mojca bere le tiskane knjige, Carlos tudi elektronske. Pisatelj prisega na knjige z mehkimi platnicami, le kadar nima izbire kupi knjigo s trdimi platnicami, medtem ko prevajalka obožuje trde platnice. Ona ne more brati več knjig hkrati, on jih lahko. Carlos je pri branju zelo pazljiv, kako dela s knjigo, Mojca jih z branjem nemalokrat zaznamuje. »Zame je skoraj zločin, da ne paziš na knjigo. Knjigo lahko uporabljaš, ne da jo poškoduješ. Rad se dotikam knjig, vendar z občutkom, gre za čutno razmerje s knjigami. Ko v mladosti kdaj nisem imel denarja za kakšno knjigo, sem se v knjigarno pogosto vračal, kot da bi obiskoval ljubimko. Hodil sem se dotikati naslovnice, jo listati, prebirati … Zelo rad imam dobro narejene knjige, zelo sem občutljiv na izbiro črk, papir, naslovnico, oblikovanje,« je jasen Carlos Pascual. Medtem ko ima Mojca Medvedšek »v svojih knjigah celo rada odtise bralca. Da se vidi, da je knjiga bila prebrana. Knjige, ki sem jih prevajala, so bile vedno polne zaznamkov, klicajev, listkov in kavnih madežev,« pripoveduje prevajalka, ki bere doma na kavču ali na terasi, medtem ko Pascual bere tudi med hojo po Ljubljani. »To sicer ne delam vedno, ampak takrat ko grem do svojih stalnih bralnih prostorov v mestu. Eden takšnih je klop nasproti Magistrata, kjer se lahko skriješ med parkirana kolesa. Imam nekaj lokacij, kjer berem tudi stoje.« Te so pred odprtimi vrati nekaterih hiš v Stari Ljubljani. Poleti iz tistih hodnikov prijetno piha hladen zrak in tako Pascual tam stoji in bere s hrbtom obrnjen proti naravni klimi. Stanovalci ga kot stoječega bralca že poznajo in se mu ne čudijo več.
Mojca in Carlos imata oba ob postelji stolp iz knjig, prav tako oba obožujeta knjigarne. Pisatelj v Ljubljani veliko bere v Konzorciju, ta knjigarna mu je zelo blizu, ker ga vsaj spominja na tiste, v katerih je veliko časa preživel v Londonu, Mexico Cityju in Buenos Airesu. Ko potujeta, se vedno ustavita v knjigarnah, jih raziskujeta. »Uživam v dobrem vino in hrani, ampak moja prava pojedina je, ko najdem ali obiščem dobre knjigarne,« pravi Pascual.
Ena Mojčinih najljubših knjigarn je bila dolgo let v Parizu v Saint Germainu. »To je bila ena od mojih najljubših knjigarn, zame je bila magičen prostor.« Posvečena je bila umetnosti in humanistiki, vendar je pogorela in so jo zaprli. »Bila je prelepa. Všeč so mi majhne in personalizirane knjigarne, v katerih vidiš lastnikov okus pri izboru knjig, predmetov, opreme. Ne maram knjigarn, ki so velike kot kakšni supermarketi, čeprav je seveda tam praktično, ker najdeš res veliko različnih stvari. Raje imam specializirane knjigarne.«
Prostor, ki je nastal za knjige
Prostor za knjige sta prevajalka in pisatelj v svojem domu namenila tudi v knjižnem stebru. Police, ovite okoli dimnika, so narejene po meri knjig in tu ni naključij, saj sta skrbno pomerila naslovnice, preden sta police naročila mizarju. »Vztrajala sem, da bo police res po meri izdelal mizar. Če knjige kupuješ preudarno in s posvečenostjo se mi zdi pomembno, da tudi prostor zanje oblikuješ premišljeno. Oblikujemo kuhinje, dnevne sobe, omare za obleke, ne pa za knjige … nenavadne in lepe omare za knjige resnično cenim,« še pravi Mojca Medvedšek. Knjižni steber, kakor tudi ostali del njune domače knjižice, ima tudi širšo družbeno vlogo. Na svoj način prispeva k bralni kulturi, čeprav na mikro, individualni ravni. Ni namreč redko, da se na domači zabavi zgodi trenutek, ko gostje začnejo s polic jemati knjige, jih listati in ju spraševati za bralna priporočila. Steber, poln knjig, je pripraven tudi za recimo bolj introvertirane posameznike; če se ti na zabavi morda ne ujamejo v druženje, se vedno lahko zatečejo v knjižnico. »To je lahko krasno, saj se jim ni treba ukvarjati z ljudmi, temveč lahko berejo naslove na hrbtiščih knjig ali jih prelistajo. Kar je marsikdaj na kakšni zabavi prišlo prav tudi meni,« zaključi Carlos Pascual.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«