Mojca Fatur, priznana gledališka in filmska igralka, je v letošnjem letu izdala knjižni prvenec, zbirko pravljic Osamljeni gaj. Štiri pravljice za štiri letne čase: Lepljiva skrivnost (zimska), Kam gre mavrica, ko zbledi? (pomladna), Rešimo počitnice! (poletna) in Lov na številke (jesenska). Klemen Slakonja, tudi igralec, sicer pa komik, pevec in imitator, pravi, da bere več na spletu kot pa knjige, vendar pa je njegova strast predvsem glasba. Meščansko stanovanje, v katerem živijo, je polno knjig in večinoma so Mojčine, saj je strastna bralka že od otroštva, ljubezen do knjig pa sta uspešno prenesla tudi na tri otroke, Milo, Ruja in Leva.
Zbirka klasikov
Mojca pove, da ima kar nekaj knjig iz otroštva, slikanic in basni, ter tudi mladinske literature iz svoje mladosti. Vendar pa je največ klasikov: »Odraščala sem na Obali in tam je bila revščina na knjižnem področju, še danes je zelo malo knjigarn. Na vsej obali le dve knjigarni Mladinske knjige in pa Libris. Takrat sva torej s fantom, ki je bil v moji paralelki, velikokrat šla z vlakom v Ljubljano in moja običajna postaja je bil Trubarjev antikvariat. Kakšne zaklade sem tam našla! Za malo denarja sem domov pripeljala veliko knjig. To so bili časi, ko sem navdušeno kupovala Tolstoja, Dostojevskega, Balzaca in druge klasike, ki smo jih brali v gimnaziji. Prav dobro se še spomnim, kako sem se skregala z našo slavistko, ki nas je prepričevala, da je najboljši vonj po novih knjigah – ko pa je jasno, da najlepše dišijo stare knjige.« V smehu prizna, da morda danes po vseh teh letih tudi sama ceni vonj novih knjig iz knjigarne, čeprav še vedno rada kupuje v najbolj znanem ljubljanskem antikvariatu. »Pa tudi knjige v knjižnico vedno vrača Klemen, saj sama sicer domov vedno pritovorim kupe knjige, ki so bile mišljene za odpis.« Njuno meščansko stanovanje je res polno knjig, sploh dnevna soba, v kateri kraljuje leposlovje. Oba se strinjata, da so knjige vedno lepa kulisa, pa četudi imamo na policah mnoge knjige, ki jih (še) nismo prebrali in jih morda sploh nikoli ne bomo. »Nenavadno se mi zdi, ko pridem na obisk h komu, ki nima knjig. Dom brez knjig je … kot da mu nekaj manjka, neka domačnost. Prav tako se mi zdi nenavadno, če so knjige v zaprtih omarah, saj morajo dihati, biti prisotne, tukaj z nami,« pove Mojca.
Sicer pa se pri njih knjige nahajajo v vseh prostorih – v kuhinji so kuharske, v otroških sobah zbirke otroške in mladinske literature, pa tudi v spalnici ima Mojca kupe knjig, ki jih trenutno bere. Knjige so tudi v tujih jezikih, predvsem v angleščini, pa tudi italijanščini, nekaj knjig pa je tudi v jezikih, ki jih ne govorita in jih je kupila Mojca, ker so ji bile všeč. Veliko knjig sta kupila sama, mnoge pa prejela v darilo, saj kot pove Mojca, pri njej za darilo ne zgrešiš s knjigo ali čokolado. Poleg leposlovja pa je veliko Mojčinih knjig o »njenem poslu«, teatru in filmu: »Ko smo še pogosto hodili v Novi Sad na gostovanja, sem tam vedno kupila veliko knjig, saj je poleg teatra čudovita knjigarna, ki je imela mnogo fantastičnih in odbitih knjig. Doma imam tako mnogo knjig, ki so dejansko intervjuji z režiserji in igralci.« Na potovanjih sicer trenutno ne kupujejo veliko knjig, saj če jih je pet, vedno zmanjka prostora za prtljago, zato pa naročajo knjige iz tujine kar preko spleta. Je pa Mojca že prej prinesla mnogo knjig iz tujine, tudi iz Indije, kamor se je odpravila z nahrbtnikom, in ko se je vračala, je nahrbtnik spraznila ter ga napolnila s knjigami, predvsem ayurvedsko literaturo, ki je takrat v Sloveniji še ni bilo. Nato pa je v strahu čakala, če bo morala doplačati prtljago za letalo, pa denarja sploh ni več imela. K sreči se je nahrbtnik čudežno prevesil in na tehtnici se je pokazalo veliko manj kilogramov, kot jih je sicer imel.
Koliko je knjig? »Pojma nimam. Veliko.«
Na vprašanje, koliko knjig imajo, Mojca ne ve odgovora. Ko začne govoriti o številkah nekaj čez sto, Klemen pade v smeh, saj je knjig veliko, veliko več. Ko so se selili, so vse knjige vzeli s seboj in ko je Mojca napolnila velika škatle s knjigami, Klemen ni bil najbolj navdušen, saj jih je moral prenašati. V dobri veri je tako kupil Kindle, ki pa ga nihče ne uporablja veliko. Knjiga je navsezadnje le knjiga. Mojca jih še vedno rada kupuje – tako v knjigarnah kot tudi v antikvariatu, kamor se odpravi tudi z Milo. »Tam še vedno najdem zaklade, pa tudi na stojnicah s knjigami. Tako sem pred kratkim našla čudovito knjigo z ilustracijami Marije Lucije Stupica iz osemdesetih let, ki so bile praktično neprebrane, saj so strani čisto nove. Domov sem to knjigo prinesla kot svetinjo,« slikovito opiše. »Rada imam slikanice, h katerim se velikokrat vračam. Slikanice so namreč posebne knjige, saj vsebujejo še likovno umetnost.« Pri njih doma pa se nahaja tudi unikaten Ostržek iz leta 1951, prav posebno vrednost za Mojco pa ima star ljubezenski roman, »šund«, ki je bil last njene babice.
Večerni ritual branja pravljic
Klemen bere manj kot Mojca, vendar pa sta oba uspešno prenesla ljubezen do branja na otroke, tudi z večernimi rituali branja pravljic. Danes tako vseh pet na morju bere. »Otroci so postali res strastni bralci in Ruj si je za zadnje tri rojstne dneve od prijateljev zaželel knjižne zbirke – eno leto mu je tako vsak prijatelj prinesel Harry Potterja v slovenščini, drugo leto v angleščini, nato pa še knjige zbirke Pet prijateljev.«
In kje se v njihovem domovanju nahaja zbirka Osamljeni gaj? »Moj komplet se nahaja na delovni mizi,« pove Mojca in ponosno doda: »Vsakemu od otrok pa sem podarila celoten komplet pravljic in jim tudi napisala posvetilo. Vidim, da zelo pazijo nanje in tudi drugim rečejo – pazi, te so mamine knjige!«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
