Rok Glavan je ena izmed legend knjige iz druge roke v Sloveniji, resni zbiratelji knjig pa so z njim vsi na »ti«. Nič nenavadnega, saj Glavanov antikvariat letos praznuje že dve desetletji obstoja. Rok Glavan je strasten bralec že od malih nog, vendar pa doma pravzaprav nima tako veliko knjig. »Le dve knjižni omari Billy,« pove. »Seveda pa tudi jaz sanjam, da bi nekoč imel večje stanovanje, hišo, kjer bi bil en prostor kar knjižnica.« Dejansko že ima dve knjižnici – eno doma, drugo pa kar v antikvariatu. In ko ga povprašam, v katero smer potujejo knjige, odgovori: »Vse v antikvariatu so bile povečini že pri meni doma.«
Koliko knjig ima poklicni zbiralec?
»Knjige pri meni doma so z vseh vetrov – nekaj jih je podedovanih, nekaj je tudi otroških. Med njimi so tudi kakšne, ki sem jih bral kot otrok, pa so me potem zapustile in sem jih kasneje kot antikvar poiskal in dobil nazaj. Nekaj je podarjenih, tudi s podpisi meni ljubih avtorjev in ilustratorjev. Seveda pa tudi kupim kake nove knjige in jih z veseljem preberem. Vendar jih v glavnem kupujem kar v trgovinah, ne na spletu. Na spletu iščem podatke in dejstva, sicer pa moram knjigo dobiti v roke. Sem vseeno pripadnik analogne generacije,« pravi. »Veliko knjig je v skladišču in antikvariatu, ne pa doma, saj živimo v enosobnem stanovanju. Niti zbiralec žal vsega ne more imeti v zbirki. Obdržiš kos, ki ga želiš obdržati, ga shraniš na varno, da uživaš, ko je pravi trenutek, pa daš naprej. Imam korpus knjig, polico ali dve, kjer so knjige, povezane z mojim življenjem in mi čustveno nekaj pomenijo. Ostalo je literatura, na katero sem trenutno vezan, ali pa posvetila. Kar je moje, je moje, je srčika, a tega ni veliko. Tisto, česar ne bi dal.« Med posebnimi knjigami na njegovi polici je izdaja enajstih knjig Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje Mikija Mustra: »Imam vse prve izdaje, vse s podpisom avtorja, ker sem takrat podprl projekt, saj Mikija Mustra močno cenim kot avtorja. Rad imam stripe, sploh slovenski me fascinirajo, imam jih s podpisi avtorjev, saj se z mnogimi osebno poznam. Najde se tudi kaka starejša knjiga s podpisom očeta ali dedka, zaradi česar mi veliko pomeni. Nisem pa kupil knjige ob posebni priložnosti – čakam, da pride, in to je posebna priložnost. Zanimiv opus pri meni doma je od Alana Forda, tudi knjigo o njem Cvetličarna v hiši cvetja imam, in sicer kar nekaj različnih izdaj.« Večino knjig ima v maternem jeziku: »Berem slovenske knjige. Kot nekdanjemu pripadniku skupne države mi ni težko brati niti v nekdanjem skupnem jeziku, torej srbohrvaščini, tudi s cirilico nimam težav, redko pa segam po angleških knjigah. Drugače je, kar zadeva strokovne knjige; te berem v angleščini, nemščini in italijanščini.«
»Zelo rad sem dajal knjige,« mi zaupa, ko ga povprašam, ali je knjiga odlično darilo. »Me je pa zaskrbelo, ali bo kdo pomislil, da to dajem, ker sem antikvar. Vendar če dam knjigo, s tem izražam posebno ljubezen – tistemu, ki jo podarim, poiščem zanj zanimivo knjigo, gre res za izražanje naklonjenosti, ne pa priročnosti. Izbiram po vsebini ali pa morda naslovu. Tudi sam dobivam knjige, ravno v tem prednovoletnem času. Knjižni sejem pri nas pomeni tradicionalno nakupovanje novoletnih daril, ko si kar povemo, kaj bi kdo rad prebral. Vendar moram priznati, da včasih to ni dobra ideja – ker nekatere sedaj že predolgo čakam. Bodo pa tem slajše darilo pod jelko.«
»Črke mi tečejo po žilah«
Njegova ljubezen do branja se je začela že v otroštvu, saj prihaja iz knjigotrške družine: »Ded je delal kot lektor in se na koncu upokojil kot urednik Cankarjeve založbe. Oče je bil trideset let antikvar v Trubarjevem antikvariatu, mama je trideset let delala v komerciali Cankarjeve založbe, tako da sem se tega zagotovo nalezel. Rad rečem, da mi črke tečejo po žilah, branje pa mi je bilo od nekdaj zanimivo, saj sem lahko jadral po svetu, letel po vesolju, odkrival zločine, odpirali so se mi novi svetovi, pa sem bil dejansko doma. Branje mi je bilo od nekdaj najljubša oblika zabave, za katero pa v zadnjem času nimam veliko časa. Na žalost. Poletne počitnice so čas skoncentriranega branja, ko družinsko na morje odnesemo kar zaboj knjig in jih zložimo na okenske police, da imamo morsko knjižnico, pa prvih nekaj dni ali ves teden res vsi samo beremo. Potem pa še morje gledamo.«
Glede na to, da pot v njegove roke najde mnogo knjig pestrih vsebin in vseh zvrsti, me je zanimalo, kaj sicer rad prebira: »Kot mulca so me navduševale pustolovske zgodbe. Jules Verne je bil predihan na mah, seveda, pa Pika Nogavička, navduševal me je Nikolaj Nosov, to so Neznalčkove prigode, pa Medved Pu tudi. Potem sem šel skozi obdobje Malega princa in Jonathana Livingstona Galeba, v kasnejših letih, malce kasneje kot ostali, sem se srečal s težavami Jadrana Krta. Trenutno rad berem dokumentarno gradivo, spomine na določena obdobja, sploh prva in druga svetovna vojna me zanimata, tudi medvojno obdobje. Predvsem pa kulturna zgodovina. Rad imam Paasilinno in opažam, da njegov humor Slovencem res ugaja. Vedno se navdihujem nad Ephraimom Kishonom in njegovimi Družinskimi zgodbami – to so tiste izmed knjig, ki jih res večkrat prebiram. Vedno znova me navduši tudi Joža Horvat, jugoslovanski pisatelj, ki je objadral svet. Njegove knjige in pisanje poimenujem filozofija morja in morje filozofije. Všeč mi je, ker lahko začnem brati kar na sredini in vedno znova najdem kaj novega, kar me navduši, preseneti. Določene knjige so zame kot filmi, ki jih lahko večkrat gledam in vedno znova drugače vidim. Mate Dolenc s pomorskimi zgodbami se mi tudi zdi odličen,« nadaljuje in se zasmeji: »Vidim, da me res privlači morje. Ampak ja, morje imam rad kot prostor in čas, ki ga tam preživljam. Zato imam rad morske zgodbe. Rad imam tudi dobre kriminalke, težko pa berem sodobno leposlovje s sodobnimi težavami – to že doživljam in res o tem ne bi rad še prebiral.«
»Če si antikvar, toliko časa iščeš, da nekaj najdeš. Moraš.«
»Ko grem v tujino z družino, ponavadi ne kupujem knjig, saj bi me sicer izgubili v knjigarnah in antikvariatih za več ur. To je poklicna deformacija: če si antikvar, toliko časa iščeš, da nekaj najdeš. Službeno pa seveda hodim veliko po antikvariatih tudi v tujini. S kolegom redno hodim enkrat letno v Beograd in takrat se zakopljeva v vse kotičke, da ven prideva črna in prašna. Nimam pa najljubše knjigarne ali antikvariata, bolj so mi ljube osebe, ki sem jih srečal po zaslugi svojega poklica in jih srečujem v teh prostorih ter imam z njimi vedno znova zanimive debate. Rad se družim z ljudmi, ne s knjigami.«
Preden zaključiva, ga moram vprašati še, kako pa je z antikvariati in starimi knjigami v Sloveniji: »Manj obiska je in knjiga ni več v prvem planu. Knjiga in računalnik sta zamenjala mesto – včasih je bila knjiga za vsakogar in računalnik le za tistega, ki ima denar. Sedaj je obratno. Za knjigo moraš imeti denar, pa tudi prostor, navsezadnje tudi znanje, da jo uporabiš. Iskanje gesel po knjigah je težje kot na spletu in vse manj ljudi to tudi dejansko zna. Če nič drugega, moraš poznati abecedo in ne boste verjeli, danes je to včasih že težava. Se pa danes pojavljajo specifični obiskovalci, ki točno vedo, kaj iščejo – ni pa več toliko naključnih brskalcev, ki bi imeli redne obhode. To se je sploh s korono precej spremenilo in tudi na spletu je vse lažje nakupovati, pa tudi središče Ljubljane je vse bolj prepuščeno turistom in se ga ostali prebivalci mesta izogibamo. Ljudje delajo v svojih mehurčkih, ne hodijo več toliko okrog. Se pa seveda pojavljajo tudi novi zbiralci in opažam, da je veliko tudi takih, ki iščejo lepe knjige. Videz knjige namreč postaja vse pomembnejši, česar se pa slovenske založbe očitno še ne zavedajo povsem.«
Za zaključek še ena lepa sogovornikova misel: »Antikvariat je trgovina z nostalgijo in morda vas na polici čaka prav knjiga, ki ste jo že dolgo pogrešali.«