Domača knjižnica: Sebastijan Pregelj

S Sebastijanom Pregljem sem se dobila na dan, ko so objavili, da je njegova mladinska knjiga Zmaj nad mestom, izdana pri založbi Miš, nominirana za večernico. Ljubljančan, bralec in pisec že od malih nog, je sprva nizal kratke zgodbe in romane za odrasle bralce, zadnja leta pa vse bolj navdušuje s čudovitimi mladinskimi in otroškimi knjigami, ki osvajajo marsikatere nagrade. Diplomant zgodovine v zgodbe za mlajše bralce rad vpeljuje slovensko zgodovino, pa tudi sam rad bere knjige, ki se vsaj bežno dotikajo preteklosti. Najin pogovor se je vrtel okoli knjig in branja, pa vendar sva zašla tudi v zgodovinske in politične teme. Pogovor sva začela z vprašanjem, kje vse najdemo knjige v njegovem domu in ali so lepo zložene zgolj v knjižni omari …

»Ko so otroci še svobodno hodili po svetu …«

»Ah, kje pa!« se je nasmehnil Sebastijan. »Knjige so marsikje v stanovanju. Večina jih je v dnevni sobi, velik kup je v spalnici, saj tam najraje berem, kar nekaj pa jih tudi gostuje v sinovi sobi. Čeprav manj kot v preteklosti, saj ima zdaj tam svoje knjige, predvsem pa svoje kitare in drugo, povezano z njimi.«

Večina knjig je iz Sebastijanovega odraslega življenja, otroške so ostale doma: »Ko sem se odselil od doma, sem s seboj vzel tiste, ki so mi bile posebej pri srcu, ne toliko družinske, pač pa one, za katere sem čutil, da so moje. Podobno sem kar nekaj knjig kot otrok pustil pri starih starših, saj sem z mamo najprej živel pri babici in dedku. Kasneje sem z bratom na obiskih pri starih starših z veseljem listal tiste knjige. Večji del otroških knjig iz družinske knjižnice je zdaj pri mojem bratu, ki ima štiri otroke, jaz pa sem kasneje tiste najljubše otroške kupil za sina. Iz zgodnjega otroštva se spomnim Treh medvedov in Peharja suhih hrušk. Med ljubšimi mi je bil Juri Muri v Afriki. Všeč mi je bil tudi Mravljinček Ferdinand, in ne vem, ali je povezano s tem, toda kot otrok sem rad občudoval mravljišča, ob njih sem lahko prečepel neskončno dolgo.«

Iz otroštva ima lepe spomine na Toneta Pavčka: »Bil je stric mojega sošolca. Kar nekajkrat sva pobegnila iz popoldanskega varstva in jo mahnila k stricu Tonetu. To so bili res drugi časi. Otroci smo bolj samostojno hodili naokrog in tudi nadzora je bilo manj. Sicer ne vem, ali sem takrat dejansko povezal Toneta Pavčka z Jurijem Murijem, ampak obiski so bili pravljični sami po sebi.«

Kasneje so Sebastijana navduševale dogodivščine Julesa Verna, pa tudi slovenske klasike, kakršni sta Bobri in Pod svobodnim soncem. V srednji šoli ni bil pretirano navdušen nad obveznim branjem: »Vendar sem imel srečo. Takoj v prvem letniku sem se udeležil tekmovanja v slovenščini, bil sem zelo uspešen, in po tistem lahko rečem, da mi je profesorica marsikdaj pogledala skozi prste. To pa seveda ne pomeni, da nisem bral. Doma smo imeli veliko knjig, tudi tistih ‘na metre’, med njimi Našo besedo, zbirko slovenskih klasikov, ki sem jih pogosto radovedno bral kar po vrsti, in pa Sto romanov pri dedku. Obiski knjižnice z mamo so bili dobrodošla rutina, pa tudi sicer so v dom ves čas prihajala nove knjige.«

Študij je nadaljeval na ljubljanski Filozofski fakulteti, vendar nekaj nadstropij pod oddelkom primerjalne književnosti: »Študiral sem zgodovino in že v tistem času precej pisal. Redno sem prebiral Sodobnost, Literaturo in Primorska srečanja ter tako spoznaval, kaj ustvarjajo slovenski sodobniki.«

»Za knjige ni nikoli škoda denarja«

Knjige, ki danes domujejo v njegovem stanovanju, je večinoma kupil sam: »Največ jih kupim na predstavitvah, branjih in pogovorih, na knjižnih sejmih in podobnih prireditvah. Kadar sem na potovanjih v tujini, knjig pravilom ne kupujem, izjema so knjižni sejmi. Laže je kupiti prek spleta in si naročiti domov. Prav tako ne obiskujem knjigarn. Seveda z veseljem zavijem v kakšno, ampak navadno za kako res posebno izvem, ko se vrnem domov in me kdo vpraša, ali sem jo obiskal, če sem bil že ravno tam. Podobno je z obiski kavarn, kamor so zahajali slavni pisatelji. Če me v katero od njih pelje prevajalec ali tuji založnik, seveda z veseljem grem, ampak v resnici me bolj zanimajo muzeji in galerije. Ko sem pisal Zgodbe s konca kamene dobe, sem temu nekoliko prilagodil tudi družinske izlete. Tako smo se med drugim v dunajskem prirodoslovnem muzeju zadržali precej dlje, kakor bi se sicer, saj sem si hotel natančno ogledati prazgodovinski oddelek, ki je zelo bogat. Premore tudi številne eksponate s slovenskega ozemlja, ki so jih tja odnesli raziskovalci v poznem 19. stoletju in na začetku 20., ko je bil Dunaj naša prestolnica.«

Pravi, da rad prebira tudi tisto, kar pride do njega po spletu okoliščin: »To se največkrat zgodi na festivalskih nastopih, kjer srečam in spoznam ljudi, za katere sem morda že slišal ali pa tudi ne. Če naredijo dober vtis, z veseljem vzamem njihovo knjigo, ki sicer nikoli ne bi prišla do mene. Potem so tu še priporočila prijateljev in znancev, ljudi z različnih založb, ki so ponosni na svoje izdaje. In če so navdušeni tisti, ki so prebrali neskončno več od mene, potem nekaj mora biti na tem. Kadar mi kateri od njih reče, Seba, to moraš prebrati, ne oklevam, in večinoma sem jim za priporočilo hvaležen. Kakorkoli, za knjige mi ni nikoli škoda denarja.«

In v katerih jezikih so knjige v njegovi domači knjižnici? »Velika večina v slovenščini. Nekaj je angleških, nemških in v nekdanji srbohrvaščini. Potem so tu prevodi mojih del v angleški, nemški, hrvaški, italijanski, makedonski, češki, poljski, švedski in morda še kateri jezik.«

Njegove avtorske knjige so v stanovanju na posebnem mestu: »No, pravzaprav ni nič posebnega, le vse skupaj so. Me pa veseli, da ima tudi sin v enem kotu moje knjige za otroke, ki sem jih dolgo tega začel pisati prav zaradi njega.«

Vsak dom potrebuje knjige

Pove, da knjige kupuje tudi prek spleta, a ne pogosto: »Za to pot se navadno odločim pri knjigah v prednaročilu, sicer se mi zgodi, da na knjigo preprosto pozabim, ali pa pri nakupu knjig iz tujine. Sicer imam raje nakup v knjigarni, pa tudi knjižnice rad obiskujem, priznam pa, da je korona slabo vplivala name. Včasih sem tja hodil vsako drugo soboto in z veseljem jemal knjige s polic, tudi naključno, ter se pustil navdušiti. Danes obiskujem knjižnice manj, v glavnem samo prevzamem, kar sem naročil, in to moram spremeniti. Vsekakor pa je časa premalo, da bi prebral vse, kar bi rad prebral, zato sem z leti postal nekoliko bolj selektiven. Različni motilci me od knjig ne odvrnejo tako hitro, imajo pa s tem resne težave mlajši bralci. Ampak po drugi strani glede branja nisem tako črnogled, čeprav niso rezultati raziskav prav nič rožnati. Veliko hodim po šolah. Otroci berejo, stvari jih zanimajo in veliko vejo. Zdi se mi, da je najpomembnejša spodbuda, ki pa pogosto umanjka, zlasti doma. Učiteljice in učitelji, knjižničarke in knjižničarji že opravljajo svoje delo, pogosto pa zatajijo starši. Imam precej prijateljev in znancev, mnogi med njimi so daleč od humanistične izobrazbe, pa berejo in imajo doma knjige. Ampak, ja, svet se je spremenil. Včasih, ko si se doma dolgočasil, si v roke vzel knjigo in bral. Tudi če nisi bil navdušen bralec. Danes imamo na dosegu roke ne le televizijo, temveč tudi pretočne vsebine, možnost ogleda za nazaj in še toliko drugih reči. Ta del razumem. Ne razumem pa ljudi, ki brez sramu rečejo, da ne berejo, in ponosno povejo, da v svojem domu nimajo niti ene knjige. Če otrok ne vidi staršev s knjigo v roki, bo tudi sam manj naklonjen branju. To se mi zdi težava, saj verjamem, da smo zaradi knjig boljši.«

Občasno, kadar išče kaj posebnega, ga pot zanese v antikvariat ali na Bolho: »Nisem zbiralec knjig, navsezadnje nimam tako velikega stanovanja, še najrajši si jih sposojam, kupljene rad podarjam naprej, vendar pa so kaki posebni izvodi, ki jih želim imeti. Tak je na primer Pavićev Hazarski besednjak, ki je leta 1985 v odličnem Modrovem prevodu izšel pri Pomurski založbi. Pa seveda dela sodobnikov, ki jih poznam.«

Sebastijan knjige zelo rad podarja: »Najraje otrokom, še posebej odkar tudi sam pišem za mlajše in najmlajše. Predvsem ker sem bolj na tekočem s tem, kar nastaja. Številna dela kolegic in kolegov so res krasna! Pomembno se mi zdi, da začnejo nove knjige čim hitreje krožiti med bralci. Priznanja, kakršno je zlata hruška, nominacije in nagrade, kot sta desetnica in večernica, pri tem pomagajo. So nekakšen smerokaz za starše. Tudi sam sem vesel, kadar mi po nastopu na šoli kaka učenka ali učenec reče, da ji oziroma mu je bila moja knjiga všeč. Ali pa ko pride e-pošta z vprašanjem, kdaj bo naslednji del Zgodb vojvodine Kranjske. Ali pa ko me vprašajo, kje se da naročiti torto Medo in Pujsi. Tega sicer ne vem, je pa lepo. Taki trenutki so še dodatna spodbuda. Ko sem začel pisati za otroke, je bil prvi bralec in kritik moj sin. V zgodbah o duhu Babujanu se pojavijo njegovi prijatelji iz vrtca, kar ni čudno, saj je zgodba začela nastajati na vsakodnevni poti v vrtec. Tudi začetni deli Zgodb s konca kamene dobe so mu bili všeč, ampak otroci odraščajo hitreje, kot pisatelji pišemo, no, vsaj v mojem primeru je tako.«

Pogovor zaključiva s knjigami, ki so trenutno na vrhu kupa pri postelji: »Pravkar sem zaključil Hudolinovo Veliko in moški spol, začenjam brati Gorico Mateje Gomboc, tu je še Najskrivnejši spomin človeštva Mohameda Mbougharja Sarra.«

Seveda pa tudi veliko piše in kmalu bomo spet uživali ob njegovih novih dogodivščinah …