Domača knjižnica: Stanka Golob

Trdim, da se nihče v Sloveniji, no, vsaj v Ljubljani in njeni okolici, ne more oklicati za knjigoljuba, če ne ve, kdo je gospa Stanka Golob. Legenda slovenskih antikvariatov je uradno upokojena že od leta 2010, pa jo v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu še vedno lahko srečamo. Tam se je zaposlila že konec sedemdesetih let, torej je v tem poslu že več kot 45 let, torej prav nič ne preseneča, da je njena domača knjižnica odraz ne le njene kariere, temveč življenjskega poslanstva. Kot sama reče, »s knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares«.

Na srečo si stanovanje deli s čudovito osebo, ki pa zna dobro kuhati.

In kako je videti to stanovanje?

Knjige, knjige, knjige …

V središču Ljubljane, čisto blizu legendarnih študentkih lokalov, je v pritličju njuno stanovanje, kjer seveda kraljujejo predvsem knjige. Imata jih več kot 3000 in zasedajo vse police v glavnem prostoru, tudi skrivajo se v drugi vrsti, nekaj se jih najde celo na hodniku: »V kuhinji jih nimam, ker je premajhna. Če želiš, da so knjige na varnem, moraš imeti veliko kuhinjo, saj sicer dobijo hitro pikice od masti. No, pa seveda jih nimam niti v kopalnici, čeprav sem bila nekoč na odkupu knjig v stanovanju gospoda, ki pa je imel v kopalnici prav lepo polico knjig.«

Na stenah je tudi kar nekaj čudovitih slik – nekaj slovenskih slikarjev, nekaj Ljubljane, nekaj grafike, pa tudi karikatura pokojne sestre, ki jo je upodobil nekdanji učenec. »Knjižne ilustracije pa imam večinoma po omarah, kar v mapah,« pravi Stanka. »Te slike na steni so mi zelo ljube, saj so moje. Za olje nikoli nisem imela dovolj denarja, za grafiko pa že dolgo vem, kaj si lahko privoščim in kaj je res vredno. Žal pa nikoli nisem imela dovolj prostora za slike, saj je tudi za knjige premalo polic.«

Med najinim pogovorom se tako včasih kar izgubim, saj se ne morem upreti, da se ne bi zastrmela v čudovite police, na katerih pa kraljujejo povečini starejše knjige, novejših je bolj malo. »Rada sicer preberem tudi kako novejšo knjigo, slovenske avtorje seveda, pa sploh kriminalke, ki so v zadnjem času popularne. Tako slovenske kot tiste s severa Evrope. Toda po navadi si kar v antikvariatu izposodim kako novejšo, teh je namreč vse več, jo preberem in vrnem. Doma ni prostora za nove knjige.«

In tiste, ki so v njenem domovanju, so res prav posebne. Večinoma so v slovenščini, nekaj je ruskih in nemških, tudi francoskih, latinskih, angleških in ena arabska. V stanovanje so prišle z vseh koncev, večinoma kar z bolšjakov. Veliko tudi iz tujine, tujih antikvariatov, vendar pa Stanka pravi, da nima najljubšega: »Mi je pa zagotovo zelo ljub osrednji evropski sejem redkih knjig v Stuttgartu, ki poteka vsako leto januarja. Tam sem bila redno mnogo let in sem našla kar veliko lepih stvari, tako zase kakor tudi za naše biblioteke in knjižnice.«

Doda, da na spletu ne kupuje, prav tako ne bere knjig na bralniku: »Potrebujem fizično knjigo. Tudi računalnika ne uporabljam pogosto. Na kak e-mail odgovorim, pa morda za kataloge.« Poleg kriminalk rada bere tudi zgodovinske knjige in se tako spomni Silvina Eiletza, Slovenca v tujini, ki je napisal knjigo Skrivnost kominterne (2006): »Nikoli se nisva osebno srečala, sva se pa veliko slišala, in neko poletje je prišel v Portorož. Ker je v tistem času pisal knjigo, je pri nas naročil kup drugih knjig, ki smo mu jih tako poslali v Portorož.«

Stanka bere veliko leposlovja, toda ne kar vsepovprek: »Rada imam biografije, ne prenesem pa žajfastih romanov. Niti znanstvena fantastika ni zame … Za Harryja Potterja in Tolkiena sem prestara, Karl May, Asimov in Verne … No, z njimi sem pa odraščala. Ko sem jih prebrala kot odrasla, mi seveda niso bili več tako zanimivi.«

Že od nekdaj se navdušuje tudi nad poezijo … in hitro začne naštevati ljube poete: »Srečko Kosovel, Ciril Ahlin, Simon Jenko, vsi naši klasiki, tudi mlajši, Tomaž Šalamun, Dane Zajc, Mila Kačič, Svetlana Makarovič, Saša Vegri in Jure Detela ter mnogi drugi.« In tudi kar nekaj poezije najdemo na njenih policah.

Knjige s posvetili in podpisi

Podedovanih knjig skoraj nima, sta pa dve iz otroštva: »Ena je Kurir Mladen, ki mi jo je podaril oče ob koncu šolskega leta, za odličen uspeh. Ne vem pa, zaključek katerega razreda je to bil. Druga pa so čudovite Norveške pravljice iz zbirke Zlata ptica, ki mi jih je poklonila teta. To sta bili tudi moji prvi dve lastni knjigi, saj sem vse druge morala deliti z ostalimi. V otroštvu namreč nismo imeli dovolj denarja, da bi imela svoje knjige. Zato pa sem bila stalna obiskovalka knjižnic, saj od nekdaj rada berem. Celo preveč,« doda v smehu in pove anekdoto, kako je brala Karla Maya med poukom fizike ter dobila najstrožjo možno kazen: »Nekaj časa nisem smela v knjižnico.«

Pravi, da je v tistem času in tudi kasneje redno obiskovala knjižnico, danes pa tja ne zahaja več, saj ima že tako preveč knjig, da bi jih lahko vse prebrala.

Preden je začela delati v Trubarjem antikvariatu, je vrsto let delala v knjigarni in papirnici, in tako je že v tistem času, torej najprej kot vajenka po trgovski šoli in nato kot redno zaposlena, pričela kupovati knjige. Sprva so bile otroške in tiste, ki jih je prebirala tedaj, kasneje pa so v njenem stanovanju našle dom le še posebne knjige – knjige s podpisi. Najprej so bili dovolj podpisi avtorjev, kasneje pa je postajala vse bolj zahtevna in si je želela posebnih posvetil, ne le njej, temveč tudi drugim seveda. Knjige z dušo …«

Drugega kot podariti knjigo ne znam

Njena kariera je vsekakor močno vplivala tudi na njeno domačo knjižnico. Na policah se tako najde nekaj romanov, v večini pa starejše knjige: »Sprva sem zbirala podpise, predvsem v pesniške zbirke in knjige, izdane v samozaložbi. Danes pa zbiram podpise slovenskih avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, tudi urednikov. In vse več mi pomeni, da je v knjigi še kak dodan stavek.«

Sicer pa so na policah tudi strokovne knjige, kar veliko bibliografije in njej ljubih ilustriranih knjig. Najde se tudi nekaj nabožnih knjig: »Imam tisto, kar me zanima. Nimam pa kakih posebnih zbirk, saj moraš te lepo hraniti, imeti prave pogoje.« Imela je prvo izdajo Cankarja in Prešerna, pa je obe prodala – da si je sploh lahko privoščila svoje stanovanje, kjer imajo zdaj dom tudi mnoge knjige.

Ko gledam po policah, najdem tudi kar nekaj zgodovinskih del, od Platona in Cezarja naprej. Dramatike pa ne – Stanka pravi, da je ni nikoli zares zanimala, zato je nima.

Ker so čisto vse police polne, mora še vedno delati selekcijo, in tako tudi rada podarja knjige: »Drugega kot podariti knjigo niti ne znam. Nečakinja ima že dve hčerki, ki radi bereta, in tako tudi v družini že od nekdaj podarjam knjige. Mi pa redkokdo kupi knjigo za darilo, saj dobro vedo, da sem izjemno izbirčna. Sama pa rada dajem … No, pa tudi vedno rada prejem darilo iz rok avtorja, ki mi v knjigo napiše posvetilo.«

Med knjigami, ki so ji zelo ljube, so tudi Pesmi štirih (1953). Že kot mlada delavka v antikvariatu je svojega takratnega šefa Podgorška vprašala, ali bi ji veliki štirje – Zlobec, Pavček, Menart, Kovič – podpisali svojo skupno zbirko pesmi, in tako ima prvo izdajo s podpisi vseh. Pa tudi kasneje ji nikoli ni bilo težko kakemu avtorju, ki je prišel v antikvariat, ponuditi knjigo v podpis – bodisi zanjo bodisi za vse kupce. »To je pač dodana vrednost, in nikoli ni bilo nikomur težko podpisati. Se je pa tudi zgodilo, da so avtorji sami prihajali v antikvariat po svoje knjige, saj so vse izvode razdali, potem pa so jih potrebovali bodisi za darilo bodisi za prevajanje. Pa se je tudi zgodilo, da so dobili izvod, v katerega so sami pred leti napisali osebno posvetilo. Toda tako je s knjigami – lastnik se sam odloči, kaj bo delal z njimi …«

Vsega ne moreš imeti, ampak …

Vprašam jo, ali ji je bilo težko, ko je v antikvariatu gledala vse te knjige, sama pa jih ni mogla imeti: »Seveda, sprva je bilo zelo težko in sem bila večkrat ljubosumna. Nisem imela denarja in si nisem mogla privoščiti večine. Toda z leti vse to mine. Danes me tako sploh ne mika, da bi imela kake posebne knjige, saj zanje nimam pogojev. Pa tudi spoznaš, da vsega ne moreš imeti.«

Pove tudi, da v antikvariatu doživi vse več zabavnih srečanj: »Pridejo ljudje in mi povedo, da so hodili sem kot otroci. Ali pa prihajajo starejši gospodje in gospe, ki so k meni hodili že kot študentje, nato zapustili Ljubljano in se sedaj vračajo kot seniorji.«

Doda, da je Andraž Gombač – zdaj odgovorni urednik AirBeletrine, ki je z gospo Stanko naredil velik intervju za Primorske novice leta 2014 – tudi eden od tistih, ki so k njej hodili že kot otroci. Kot desetletni otrok jo je redno obiskoval v Trubarjevem antikvariatu, kadar je Ljubljano obiskal z mamo in očetom.

Sama je še vedno redna obiskovalka nedeljskega bolšjaka ob Ljubljanici: »Pred nosom mi je in vedno najdem kaj zanimivega. Bodisi zase bodisi za antikvariat, včasih pa tudi dražbo.« Z dražbami je začela že ob izteku prejšnjega tisočletja, leta 1998, ko so se v Trubarjevem antikvariatu z že pokojnim Matjažem Glavanom in njegovim sinom Rokom Glavanom odločili, da naredijo prvo dražbo. Takrat so jo posvetili mladinskim knjigam iz 19. stoletja. In tradicija se je nadaljevala …

Sklene pa z iskreno izjavo, da je bila včasih bolj v dvomu, ali kupuje za druge ali zase: »Danes vem, da najprej zase, potem sledi ostalo.«