Ko sem drugi dan januarja 2014 Slovenijo zamenjala za Dansko, se mi je, še študentki, v glavi oglašala želja po novih izkušnjah, srcu je primanjkovalo oprijemljivih snovi za optimistično zrenje v prihodnost, v duši pa je zeval prazen prostor tam, kjer se je prej naseljeval zgodnjemladostniški up, da bom svoje (pre)mnoge interese ter odvečno energijo poklicno lahko izživela doma. Življenje v Sloveniji, ne glede na to, kako aktivno (je bilo) navzven, me je odznotraj obgrizlo do kosti. Občutek nezmožnosti spremeniti stvari ter vplivati na karkoli (ne glede na čas, vložen v dejavnosti, ki naj bi koristile pri nadaljnjem osebnem ter poklicnem razvoju), vztrajno in težko občutenje vsesplošnega negativizma, ki je povzročal zdrse v otopelost, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti ter nenadna sprememba v javnem govoru, ki je mojo generacijo (ter druge generacije nekaj let navzdol in navzgor) še 10 let nazaj označevala kot tisto, ki so ji “dane vse možnosti” (če jih posameznik le zna ugledati, zagrabiti ter izkoristiti), nato pa nas je tekom nekaj kratkih let, ravno na preskoku iz gimnazije v študij določila za generacijo, katere izobrazba je izgubila na vrednosti in katere inteligenca se je v luči kriznih sprememb pokazala za odvečno, ekonomsko potratno ter neuporabno. Človeku take stvari postopoma pričnejo načenjati življenjsko silo. Že odkar pomnim, me razganja od ljubezni do vedenja, znanja, razumevanja ter premišljevanja in domišljije, zato tudi čutna vpreženost v otopelost ni dolgo zdržala (razen kadar me je privedla do ustvarjalnih impulzov, takrat sem jo znala tudi negovati in zasledovati). Vsesplošna radovednost, zanimanje za ljudi in potreba po izkustvenem razumevanju sveta, ki me obdaja, so odhod v tujino s svojim obljube polnim šarmom oplajali prav kakor nevzdržnost notranje tesnobe in obupa.
Čeravno sem že kot otrok tudi v popotniškem smislu sanjarila o drugih deželah in se zatorej nikoli nisem borila s kakršnimkoli strahom pred (odhodom v) tujino, je občutek nuje, da moram od doma za nedoločen čas, s seboj vseeno prinesel priokus prisile. Tujina se v taki luči kaj kmalu lahko zazdi manj vznemirljiva, zaradi naivnih pričakovanj razočaranega, a še ne ugaslega posameznika, ki upa, da se bo z odhodom vsaj delno odrešil notranje stiske, pa postane tudi hitro dovzetna (tako za nerealistična občudovanja kot tudi) za razočaranja in kritike.
Nobenega načrta nisem imela, vedela sem le, da bom prvo leto v tujini šest mesecev študirala in šest mesecev delala. Sever me je iz nekega neznanega razloga nepopisno privlačil in že kaj hitro po začetnih mesecih sem si želela, da bi lahko ostala dlje. Tamkajšnji način življenja, mentaliteta in odsotnost (družinskih ter socialnih) obveznosti, ki jih ima človek (do dôma in) domá, so mi dobro deli.
A hitro sta mi postali jasni še dve stvari. Namreč da je tujina od daleč vedno videti sijajnejše, imenitnejše ter lepše, kot se kaže od blizu. (Od blizu nima nič manj globokih brazgotin kot domača gruda, spočetka jih le laže gledamo, ker so nam nove in kot take zanimive.) Pridobila pa sem tudi pomembno spoznanje, ki me je na Danskem sprva šokiralo, v Švici pa me je kasneje le še dodatno utrdilo v novopridobljenem prepričanju, da duh našega časa ter svet, v kakršnem živimo, nikogar, ne glede na blaginjo ali kvaliteto vsakdanjega življenja v posamezni državi, neodvisno od oddelanih ((ne)plačanih (nad))ur ter ekonomskega stanja, ne pušča nedovzetnega za občutje nezadovoljstva z lastnim življenjem in (z nekim pogosto nedoločenim) „stanjem stvari“.
Kako predrzno se mi je zdelo od danske kolegice, ki je po efektivno 6,5 oddelanih urah s plačano polurno malico ter obvezno skrajšanih petkih tožila, da nujno potrebuje oddih v spaju, ker jo naporno delo izčrpava. Zaradi znanstva z ljudmi v Sloveniji, ki v svojih poznih štiridesetih opravljajo dve službi, da lahko odplačujejo kredit za majhno stanovanje in vzdržujejo izšolanega, a nezaposlenega odraslega otroka, ki svoje delo raje kot za denar menjujejo za hrano in si kakopak ne morejo privoščiti (niti) dopusta, so se mi take izjave zdele neznansko arogantne ter ignorantske do preostalega (niti ne tako oddaljenega) sveta. Če se mi je na začetku še zdelo, da „pravega“ stresa in posledic ekonomske krize tam ne poznajo, sem slej ko prej ugotovila, da je vse, česar ne poznajo, v resnici le drugačen način življenja. (Ter da jih za njihovo odločitev, da lastne države ne bodo zapustili, ne morem ravno obtoževati.) Seveda niso zmogli razumeti občutkov, ki smo jih z grškimi, hrvaškimi, portugalskimi ter španskimi kolegi delili in opisovali. Ne poznajo slabih delovnih razmer in pogojev, v katerih se pripravljenost ljudi na izkoriščanost meri z izrazi ”pridnost” ter ”delavnost”. To ne pomeni, da pri njih ni izkoriščanja, prevzema le drugačno, subtilnejšo, morda celo nevarnejšo, težje določljivo obliko. Niso krivi za svoj boljši zaslužek, 6-tedenski dopust ter leto polnoplačanega porodniškega dopusta, ki si ga lahko partnerja prosto razdelita med seboj, ne glede na njun spol in obliko partnerstva. Kakorkoli že neprimerno se mi je, tujki z izkušnjo drugačnega politično-socialnega sistema ter vrednotami slovenskega kulturnega okolja, zdelo takšno nečimrnost razkazovati naglas, sem hkrati doumela, da razkošni problemi njihovega sveta odsevajo tudi pridobljene kvalitete, h katerim pravzaprav vsi težimo in stremimo. Ki si jih (z ali brez politične angažiranosti ter boja) vsi prizadevamo pridobiti oziroma ohraniti in za katere se nam zdi, da bi nam morale samoumevno pripadati (pri čemer tudi sami pozabljamo večino ostalega sveta, ki nima niti takih pogojev za življenje in delo, kot jih imamo sami). Ljudje si radi domišljamo, da gre vsem bolje kot nam. Po eni strani s tem opravičujemo samopomilovanje ter morebitno neangažiranost oziroma pasivnost, po drugi pa morda to občutje rabimo za motivacijsko sredstvo, ki nas poganja.
Ko sem leto kasneje povsem nenačrtovano ter nepričakovano tako ljubi mi sever zamenjala za Švico, o kateri nikoli nisem sanjala in ki se vse od otroških let ni uspela vključiti niti na moj ekstremno dolg in pohlepen seznam potovalnih želja, sem spoznala, da je med kratkotrajnim bivanjem v tujini, kakršno sem izkusila na Danskem, in med ustaljenostjo v neki tuji državi občutna razlika. Poleg tega, da romantični nadih opojne, minljive začasnosti, zaradi katere vsak dan živiš, kot bi bil tvoj zadnji, odpade kot star omet z zapuščene hiše – z enim samim trkom na težka vrata nove ustaljenosti –, se občasno tudi zbojiš, da si morda obtičal.
Seveda, pridobiš nove, „svoje“ trgovine, v katere hodiš nakupovat jajca, mleko in kruh, kar predstavlja določeno udobje, ponovno imaš svojega poštarja in stalni naslov, ustaljene poti, nove rutine in stanovanje, iz katerega se ti ni treba izseliti po nekaj kratkih mesecih. A nekje vseeno kljuva misel; ali se morda nisi nevede in nehote priklenil (s pritlehnostjo, ki je je zmožna le nepredvidljiva prihodnost), vkopal, obstal na nekem kraju in v prostoru, ki ni tvoj. Kjer ti sicer ni nelagodno ali slabo, a tudi domače in vznemirljivo ne. Kjer živiš z rutino svojega “starega” doma, a te vsakdanje okoliščine, ki ti postajajo domače in normalne, kljub temu nenehno opominjajo, da si “drug”, da si “tuj”. Prav ti postopno prekrivajoči se stanji pa lahko privedeta do notranjih napetosti in občutka (notranjega) “brezdomstva”, saj se v nekem hipu zaveš, da ti je domače vse oziroma ti ni domače nič. Preizprašuješ lastne priučenosti, družbeno socializiranost, način mišljenja in delovanja. Kdo si – tak nemiren, z mnogimi domovanji zunaj in znotraj sebe, razpršen in nikogaršnji –, toliko vsega vsem in samemu sebi, da ne veš, kje domuješ, če sploh kje in če kaj takega kot „dom“ sploh obstaja kako drugače kot v občutkih in čustvovanju, v željah, pričakovanjih in spominih na trenutke, kraje, ljudi, doživetja. Doma z distance opazuješ ter ocenjuješ prej „normalne“, samoumevne procese, v tujini z vljudno rezerviranostjo prišleka kritično sodiš njihove “normalnosti”.
Domovanje ima zame brezštevilne pomene in se vedno veže na določen kontekst. Lahko je občutek ali fizični prostor, lahko je tu ali tam ali kje drugje, oddaljeno v slutnji, a vedno nujno situacijsko pogojeno. Zavest, da se pravzaprav ni treba odločiti o enem samem “pravem” dom(ovanj)u, odvzame določeno breme, obenem pa te prepričanje, da lahko človek domuje le na enem samem fizičnem kraju, izprazni vsega smisla. Zaradi olajšanja, ki ga taka miselnost prinese, se nikjer več ne počutiš zares tujec, a izgubiš tudi občutek, da si kjerkoli zares doma. Prvenstveno in najbolj se počutiš le človek v svetu. Toda biti človek v svetu ne odvzame ali zmanjša frustracij, ki jih prinaša občutje nezadostnosti samoupovedovanja v tujem jeziku.
Švica je s svojo shizofreno jezikovno raznolikostjo tako zanimiva kot boleča za uho. Nič nenavadnega ni na vlaku slišati štiričlansko družino sočasno komunicirati v treh ali štirih različnih jezikih, pri čemer vsak poljubno uporablja tistega, ki mu v danem trenutku najbolj ustreza. Ta vseprisotna soobstajajoča večjezičnost sicer zagotavlja neko vsesplošno toleranco do jezikovne drugačnosti in odstopanj, a pogosto ni koristna pri odpravljanju jezikovnih pomanjkljivosti. Ne zgodi se redko, da se Švicarji med seboj prepirajo o (ne)pravilni uporabi nemških členov, predlog in formuliranju besed in da govorijo neko prilagojeno različico nemščine, za katero radi in neporedko poudarjajo, da ni njihova materinščina.
Učinkovita, funkcionalna uporaba jezika namreč nikoli ne more zadoščati potrebam intimnega, osebnega upovedovanja, razlage globokih emocionalnih doživljanj, čustvovanj, čutenj, hrepenenj, bolesti, humorja ali opisovanja subtilnih življenjskih tenkočutnosti. Kreativna uporaba jezika, ki bi nudila pripovedne razsežnosti kot materinščina, v vsakdanu pogosto umanjka in pušča občutek notranje necelovitosti in nedovršenosti.
Ne glede na to, da postopoma sanjaš v treh različnih jezikih in v še več jezikih deluješ, v nobenem več nisi čisto ti. Besede različnih jezikov se med sabo včasih nenadzorovano in nesmiselno pomešajo, beležke pišeš v čudni mešanici vseh jezikov, razumljivi le tebi, družinski članki pa se smejijo uhajanjem tujih mašil v domače narečje. Si zmes vsega, si svoja nenavadna besedna uhajanja in lapsusi, fizično tu, v mislih tam, in včasih obratno, razpet med nenehnim primerjanjem in sprejemanjem, prilagajanjem in (samo)dopuščanjem živeti drugače. Obojestranska neodobravanja so zato neizogibna, a prav tako so neizogibne tudi priložnosti za učenje, deljenje, (samo)spoznavanje in razumevanje. Morda bi, ko bi bil mogel razpasti na množico jezikov, iz katere sedaj poskušaš sestaviti novo(staro) različico sebe, še vedno zvenel harmonično in uglašeno. Neupovedljivi občutki, ki ostajajo, zlepljeni pod jezik, neizgovorjeni, nedefinirani, nedoločeni, ohlapni in nemalokrat povzročajo tesnobo, so pravzaprav nove izkušnje, prvikrat dane v uporabo in notranjo predelavo. Postavljen v prostor vmesnosti živiš med paradoksalnim občutjem sočasnega privilegija osvobojenosti okov doma ter ujetostjo v neizbrisljive zakone tujosti.
Vesel si za možnost podnajemniškega bivanja, da ti ničesar ni treba imeti v lasti in da bi lahko, če bi bilo treba, če bi srce narekovalo, odšel, ne da bi te zadrževalo karkoli materialnega. Zato imam v lasti vse manj reči. Predvsem knjige, ostalo je postranskega pomena. Zdaj denar raje kot za kopičenje katerihkoli predmetov zapravim za vozovnice, ki me pripeljejo bližje ljudem, ki jih imam rada. Z veliko prijateljicami in prijatelji se ne srečujemo več doma, marveč nekje na pol poti (največkrat Evrope). Tega si nismo ne zamišljali, ne načrtovali niti blazno želeli, v to so nas po svoje prisilile razmere doma – tako tiste duhovne, težko ulovljive v besede, nič manj pa tudi tiste ekonomsko-politične narave, ki so nam onemogočile doma postati karkoli drugega kot študentke in študentje z diplomami in neizkoriščenim potencialom. Iz česar ne sledi zaključek, da je doma boljše oziroma slabše kot kjerkoli drugje, oziroma nasprotno, da je drugje boljše ali slabše kot doma. Temveč da je (domovati in) biti (človek) kjerkoli na svetu veliko kompleksnejše (a tudi preprostejše), kot se morda zdi tistim, ki življenje (v tujini) merijo le skozi oči zaslužkov, nazivov in zahodnih kriterijev uspeha in ne vzamejo v obzir ostalih, številnejših, obsežnejših in globljih aspektov bivanja (drugje).
