Francoska pisateljica Maylis de Kerangal (1967) je avtorica številnih mednarodno priznanih in nagrajenih romanov. V slovenskem prevodu so izšli Rojstvo mostu (2010), Bežiščnica na vzhod (2012), Na tej točki noči (2014), Pokrpajmo žive (2014) in v sodelovanju z Joy Sorman Seyvoz (2023). Rojstvo mostu pripoveduje o gradnji mostu v fiktivnem kalifornijskem mestu, katerega namen je povezovati zahodno civilizacijo in prvobitne kulture, kar zaradi zapletenih medčloveških odnosov in zahtevnih gradbenih del sproža številne politične, ekološke, ekonomske, kulturne in osebne konflikte. Bežiščnica na vzhod popisuje potovanje po transsibirski železnici, kjer se prepleteta usodi dveh ljudi različnih vrednostnih sistemov in razlogov za beg, katerih izid je v obeh primerih nejasen. Na tej točki noči na pretresljiv način problematizira begunsko krizo, pri čemer se osredotoča na tragični dogodek, v katerem je tik pred obalo otoka Lampedusa potonila barka s petsto prebežniki iz Libije, kar je terjalo smrt tristopetdesetih mož, žensk in otrok. Osrednje gibalo romana Pokrpajmo žive razgrinja posledice odločitve stroke, da možganski smrti podeli identičen status kot zastoju srca. S to razliko, da usahnitev možganskih funkcij omogoča ob ustreznem vzdrževanju telesa na napravah transplantacijo vitalnih organov. V to perečo problematiko avtorica vtke presunljivo zgodbo o nenadni smrti mladega Simona, čigar srce po parajoči bitki njegovih strtih staršev v katarzičnem zaključnem trenutku prvič požene kri po Clarinih žilah. Ta roman je doživel najintenzivnejši odmev tako pri bralcih kakor pri kritiki in bil upodobljen na gledališkem odru ter filmskem platnu; film Heal the Living (2016) v režiji Katell Quillévéré smo videli tudi na ljubljanskem filmskem festivalu.
Joy Sorman (1973) je avtorica več samostojnih in kolektivnih del. S soavtorstvom Seyvoza se slovenskim bralcem predstavlja prvič. Roman sta avtorici posvetili 28. aprila 1952 potopljeni vasi Tignes v francoskih Savojskih Alpah in njenim prebivalcem. Objavljen je bil spomladi 2022, malo pred 70. obletnico tragičnega dogodka, ki je sledil odprtju istoimenskega, za potrebe hidroelektrarne zgrajenega jezu, takrat najvišjega v Evropi. Vas Tignes – v tistem času s 500 prebivalci na nadmorski višini 1683 metrov idilično zimsko letovišče s hoteli in gostišči – je bila največja žrtev te gradnje. Kot nam ozadje tega megalomanskega in kontroverznega projekta razkriva bogato in zgledno opremljena spletna stran založbe Modrijan, ki je roman izdala, so jez Tignes (tudi Chevril, v romanu poimenovan Seyvoz) v dolini reke Isère nameravali začeti graditi že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vendar sta načrte prekrižali velika gospodarska kriza in druga svetovna vojna. Z obilno finančno podporo države in več tisoč najetimi delavci iz Francije, Španije, Italije ter z Balkana so jez zgradili med letoma 1946 in 1952. Težki delovni pogoji so terjali 52 življenj, mnogi delavci so za posledicami poklicnih obolenj umrli pozneje.
Vas Tignes – leta 1952 s 500 prebivalci na nadmorski višini 1683 metrov idilično zimsko letovišče s hoteli in gostišči – je bila največja žrtev gradnje jezu, s 180 metri tedaj najvišjega v Evropi.
V tretjeosebni pripovedi kratkega, a čustveno intenzivnega romana se osrednji protagonist, inženir Tomi Motz, zaradi vzdrževanja naprav na hidroelektrarni odpravi iz Pariza k jezu Seyvoz. Ko po sedemurni vožnji prispe na cilj in moškega, ki naj bi ga sprejel, ni nikjer, se nastani v čudežno izpraznjenem hotelu nedaleč od jezu. Avtorici v izmenično strukturiranih poglavjih na preprost in jedrnat, a presunljiv način prepletata sedanjost in preteklost, čas poslednjih dni prebivalcev vasi Seyvoz, ki ne želijo zapustiti svojih domov in obdelovalne zemlje ter se za ponujeno odškodnino preseliti v više ležečo vas Ruz (resnično Les Boisses), pa eno izmed tragičnih nesreč v času gradnje, ko mladega delavca v celoti zalije beton in njegova mama leta kasneje v mogočnem zidu išče grobnico svojega sina, ter Motzevo ogledovanje tega izpraznjenega dela sveta in srečevanje redkih, nenavadno izginjajočih ljudi v današnjem, od tragičnega dogodka oddaljenem, a hkrati v njem zataknjenem času. Še več, Motz se v spremstvu mlade domačinke Marjorie potopi k mestu nekdanje vasi, katere ostanki globoko pod vodo tiho in presunljivo pričajo o ceni, ki so jo morali plačati prebivalci, in kjer se dekle s pomočjo nekoliko nadrealne pripovedne tehnike, ki ponuja različne interpretativne odvode, spremeni v sireno in izgine. Za izginulimi ljudmi pa na dnu jezera ostajajo zdrobljeni strešniki in porušene stene, kredence in zavrženo pohištvo, ostanki nekdanjih pošte, šole, špecerije in cerkve Marije Snežne (resnične cerkvice sv. Jakoba), zarjaveli križi, z mahom prekriti nagrobniki, prelomljen cerkveni zvonik in trije ogromni zvonovi, Alba, Enakost ter Francija, katerih zvonjenje, kot ga sliši Motz, doni pod vodo.
Še intenzivneje kot podvodno donenje zvonov pa še vedno odmevajo kriki svojcev umrlih, katerih posmrtne ostanke so oblasti brezčutno preselile na novo pokopališče ob pravkar zgrajeni repliki cerkvice v Seyvozu. »Naj duhovnik še tako teka vsenaokrog, da mu sutana plapola nad hrbtom in razkriva suhe noge in pohodne čevlje z rdečimi vezalkami, naj še toliko prepričuje pred nagrobniki in utemeljuje, da se božje kraljestvo razteza po vsej gori, ga nihče ne posluša. Zdaj se po snegu pocedi kri, se takoj vpije vanj in spremeni v rožnato avreolo: Camille je dobila oster kamen v čelo. Brizga ti, daj si gor led, zatuli Louis. Nenadoma se neki tip povzpne na kamnit križ in razkrečenih nog zavpije na vse grlo: mrtvi nas čuvajo, oni nas varujejo, ne pustite, da odidejo! Toda država je odločila, prefekt je podpisal in nekje, v Beaumichelovem prsnem žepu, je zložen nalog za to preselitev.«
Avtorici v izmenično strukturiranih poglavjih na preprost in jedrnat, a presunljiv način prepletata sedanjost in preteklost, čas poslednjih dni prebivalcev vasi Seyvoz, ki ne želijo zapustiti svojih domov in obdelovalne zemlje.
Dogodki si sledijo v dveh izmenjujočih si časovnih perspektivah, v faktografsko-realističnem slogu in z naraščajočo napetostjo podčrtujejo brezčutnost odločevalcev ter tragiko, v katero oblast potopi idilično vasico in metaforično tudi njene prebivalce, še preden jih zalije voda. Lepljenje obvestil na vrata o miniranju hiš, prerez telefonskih žic, prihod republiške varnostne službe, ki v tovornjake naloži arhive iz mestne hiše in dragocene artefakte iz cerkve in jih prepelje v Ruz, ter sámo miniranje hiš. Tudi ob dvigu vode za pol metra na dan se vaščani ne vdajo, dokler ta ne prične goltati njihovih domov.
Kratki roman Seyvoz je presunljiv spomin na tragedijo, ki jo je povzročila gradnja jezu, na prebivalce vasice, ki so morali žrtvovati svoje domove, na tisoče garaških delavcev in takratne ter kasnejše žrtve te gradnje. Ko je 4. julija 1953 jez slovesno odprl takratni predsednik republike Vincent Auriol, je med drugim dejal: »Tignes je podoba človeškega genija, a tudi simbol bolečih žrtev, ko splošni interes prevlada nad našim okusom, navadami in tradicijo.« Ko človekova genialnost prevlada nad prvobitnim življenjem, naravo, spoštovanjem do soljudi in njihovimi željami, potrebami ter pravicami.
